Dva svetova, dve resnici (ali je na tem svetu dovoljeno izraziti svoja čustva?)

Kaj pa je narobe s tem, da resnično poveš, kaj misliš in s tem seveda ne dobiš aplavza, samo občutek, da si nekaj naredil, ker si pač moral to narediti.

Svetlana Oletič, nedelja, 24. februar 2019 ob 09:02
Svetlana Oletič

Svetlana Oletič

Ali je na tem svetu dovoljeno izraziti svoja čustva? Žalost, jezo, razočaranje, ljubezen? Če to kdaj narediš in poveš, kaj dejansko misliš, deluješ kot vesoljec iz drugega planeta. Bolje je, da vse to potlačiš v sebi, čim globlje, oblečeš masko brezskrbnosti in se obnašaš tako, kot ne bi bilo nič. Govoriš o vsakdanjih zadevah, razpravljaš o ljudeh, ki jih nisi nikoli videl, nikoli slišal, samo da slediš temi pogovora. Ah, ti pogovori... A veste mogoče tega, ki je od tam, živi poleg tega, a ne veste... Tega pa zagotovo poznate, ki je poleg tega doma in tako naprej... Brez konca in kraja. Ljudje božji, sploh se mi ne da pogovarjati o ljudeh, ki jih ne poznam n niti malo me ne zanima, kje kateri od njih živi in kakšno hišo ima.

Moraš biti prijazen in vljuden dobesedno z vsemi, tudi s tistimi, ki ti močno načenjajo živce, saj jim dejansko nikoli tega ne smeš povedati... Slovenija je tako mala, da če se nekomu zameriš, nedvomno boš pozneje naletel na nekoga, ki ga ta pozna in ti bo zagotovo vrnil bumerang. Boljše, da ne poskušate tega. Je v vaših interesih.

Če pa začneš slediti sebi in se obnašati tako, kot bi si želel in v skladu s svojimi prepričanji, bodo drugi nemara celo zgroženi. »Kaj si vendar tale misli!« Vedno najbolje izpadejo tisti, ki se obnašajo kot amebe, ki pri gibanju neprestano menjajo obliko in se vsemu prilagajajo.

Če enostavno nočeš

Kaj pa, če nočeš tako živeti? Kaj pa je narobe s tem, da resnično poveš, kaj misliš in s tem seveda ne dobiš aplavza, samo občutek, da si nekaj naredil, ker si pač moral to narediti. To nikakor ni občutek notranjega zadovoljstva, ker nisi zadovoljen s sabo in veš, da bodo sledile posledice, ampak ne moreš drugače. Pripravljen si na to, da ti drugi tudi povedo, kaj mislijo, ampak naletiš na nerazumevanje... Želiš spopad, ampak se nimaš s kom boriti. Ker se ti ljudje enostavno umaknejo. Ker ne želijo spopada. Ali ti dajo prav, ali se ga bojijo, nikoli ne boš izvedel. Stvari se ne spremenijo. Spet nisi nič dosegel. Ali pač? 
Kako smo si ljudje različni! Nekateri ob prvih ovirah že odstopijo od določenega cilja, druge tiste ovire še bolj pogrejejo in jim dajejo zagon. Vse je odvisno od našega ega, od spoznanja, da smo resnično dobri v nečem. To hrani naš ego. To nam daje moč.

»Ego je droga!« Princip je povsem enak kot pri alkoholu. Če je res, da preprosto ni situacije, ki nam jo lahko ego izboljša, je res tudi, da ni tako slabe situacije, da je ne bi mogli obrniti v svojo korist. Benjamin Franklin je rekel, da kar boli, tudi uči... Da nas najbolj od vsega definira to, kako se odzivamo na ovire na naši poti. Če nam je uspelo pravilno naravnati glavo, ovire našega napredka v resnici ne zavirajo, temveč ga dejansko hranijo. Ryan Holiday »Brezčasna umetnost spreminjanja izzivov v zmagoslavja«.

Adrenalin je moj prijatelj

Sama sem takšna, da se najbolje odzovem ravno takrat, ko pridem do stresne situacije in imam močan nivo adrenalina. Res je pa tudi, da se to sklada z mojo športno naravo, ker sem vajena premagovati nasprotnika. Če ovir ni, si jih sama izmislim. Nagnjena sem k patetičnosti in pretiravanju.

Takrat sprejmem odločitve, ki se nekomu zdijo nemogoče, ampak me vleče naprej gola jeza in moj ego. Pozneje presenečeno ugotovim, da sem premagala vse ovire, ki niti niso bile tako težke, kot sem mislila, da bodo. Uživam v premagovanju izzivov in na koncu občutim tiho zadovoljstvo. Kmalu si spet začnem iskati nove izzive.

Zame je bil izziv vsak od mojih petih otrok, vsako povzpenjanje v službi, športni karieri in na osebnem področju. Moje življenje je moj svet, drugi ga lahko vidijo drugače. In imajo po svoje prav.

Dva svetova, dve resnici

V življenju obstajata dva svetova, dve resnici. Stvari lahko obrneš tako ali drugače, kakorkoli komu paše. In vsak bo imel prav. Zmagal bo tisti, ki bo bolje argumentiral in zagovarjal svojo plat zgodbe, ali tisti, ki ima več moči. Verjamemo pa tako ali tako tisti resnici, ki ji hočemo verjeti. Tisti, ki nam v tem trenutku odgovarja.

Tudi vsak človek je za nekoga dober, za drugega pa obupen. Naše mnenje o nekom se lahko spreminja kot veter, odvisno od tega, kaj o tem človeku meni družba. Neko nepremišljeno dejanje, ki ga je ta človek storil, lahko spremeni mnenje o njem v trenutku, on pa se tega sploh ne zaveda. Potem se bo lahko trudil toliko bolj, ampak družba ga mogoče ne bo več sprejela.
Slovenci lahko oprostimo vse, samo uspeha ne. Posebej, če je dosežen na način zanemarjenja drugih in odločno hojo proti svojemu cilju.

Vsi radi slišimo pohvale

Sama rada privoščim uspeh drugim, če si ga zaslužijo. Ponosna sem na njih in nimam nikakršnih predsodkov. Pohvalim druge odkrito in brez zadržkov, čeprav sama le redko kdaj slišim pohvale. Tako sem že vajena tega, da me sploh ne prizadene več. 
Zanimivo, da s tem ne ugasne moja naravna želja po odličnosti. Izkoristim vsako priložnost, da se izkažem. Sama ne vem, zakaj mi je to potrebno pri teh letih. Očitno je to moja naravna potreba ali sem to pridobila z dolgoletnimi izkušnjami v športu. Sama sebi moram znova in znova dokazovati, da sem v nečem dobra.

Marsikateri nimajo s tem težav. V resnici se ne pretegnejo dovolj, ampak mislijo, da so dobri. Da jim nihče drugi ni para. »The more primitive a man is the better he believes himself to be«. Bolj ko je človek primitiven, boljše mnenje ima o sebi.

Primitivizem

Takšnih primitivcev se držim čim dalje vstran, težko se sprijaznim s tem, da moram poslušati mnenje nekoga o nečem, čeprav o tej stvari nima pojma in ki je v svojem življenju prebral samo dve knjige, ki sta bili določeni za domače branje. Ali športnega strokovnjaka, ki šport spremlja samo s svojega kavča. Raje se umaknem, ker pri pogovorih s takšnimi ljudmi preprosto osebnostno ne rastem.

Takšni ljudje imajo vedno svoj prav in samo eno resnico, nedvomno svojo. Ne vem, ali poznajo to, da vedno obstajata dve resnici? Ali jih še lahko več? Vsekakor se je z njimi nemogoče pogajati. Zaradi ljubega miru jim je boljše pustiti njihov prav in jim ne oporekati.

V nasprotnem primeru bomo deležni žaljivk in se bomo morali spustiti na nižji nivo v medsebojnih odnosih. To niso več konstruktivni pogovori, kjer lahko vsak pove svoje mnenje in pri tem se ne boji posledic - to so prepiri na ravni turških nadaljevank, ki zmaga ta, ki je bolj glasen in bolj nesramen.

Ti pogovori se bodo končali z zamerami, žaljivkami, maščevanjem in lahko se tudi prekinejo na zelo grd način, če se ne umaknete pravočasno. Lahko pa sprejmete njihovo igro in jim date absoluten prav.

Vrednote se ne spremenijo

Ne dam dosti na besede. Raje vidim dejanja. Samo to nekaj pove o človeku. Govoriti je najlažje. Besede lahko opravičijo katerokoli neprimerno dejanje. Besede lahko obračamo levo ali desno, dejanj pa ne moremo.

Zato človeka tudi sodim po njegovih dejanjih. Po tem, kar je dejansko storil. To je moja resnica. Ne bom rekla, da imam absolutno prav. Včasih sem tako prepričana v svoj prav, ker gledam na stvari z ozkega kota. Ko pogledam s širšega, uvidim marsikaj, kaj prej nisem, ugotovim tudi, da sem se motila. Moja resnica se tako spreminja.

Vrednote ostajajo nespremenjene. Ljubezen bo vedno ljubezen, prijateljstvo bo vedno prijateljstvo. Dobrosrčnost, prijaznost in poštenost se prav tako ne spremenijo, tudi če živimo v svetu, kjer obstajata dva različna svetova in dve različne resnici...



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji