Odraščanje v Ukrajini

V šoli smo imeli tudi predmet, ki se je imenoval začetna vojaška priprava. Tam smo se učili vse o orožju in smo imeli za oceno razstaviti in sestaviti avtomat Kalašnikova. Mislim, da sem to naredila v kakšnih petinštiridesetih sekundah.

Svetlana Oletič, nedelja, 24. marec 2019 ob 08:28
Družina

Družina

Odraščala sem v Ukrajini, imeli smo mrzle in dolge zime. Z veseljem smo se sankali in smučali z bližnjega brega. Težko pa je bilo priti nanj. Sestra mi je želela pomagati in mi vrgla dol smučarsko palico. Palica z ostro konico me je zadela skoraj v oko, malo nižje. Ne spomnim se bolečine, ampak se spomnim šala, ki mi ga je sestra zamotala okrog in mnogo krvi. Na srečo ni bilo nič hudega, rano so mi zašili in zdaj je ne bi opazili niti s povečevalnim steklom. Nihče ni zganjal panike in hrupa. Ne predstavljam si, kako bi bilo zdaj, če bi se nekaj takšnega zgodilo.

Pa še nekaj o mojih bolečinah. Med svojimi  prvimi poletnimi počitnicami sem bila na obisku pri teti, ki je bila zdravnica. Zdelo se ji je sumljivo, da sem ponoči smrčala in težko dihala skozi nos. Peljala me je na pregled k specialistu, ki je ugotovil, da je potrebna operacija - odstranitev mandljev. Teta je poklicala mojo mamo po telefonu in - že sem bila na operacijskem stolu, spomnim se, kako so mi privezali roke in noge, zavezali oči, ampak slabo, ker sem utegnila videti polno vedro odstranjenih mandljev poleg stola. Spominjali so me na mesne kroglice. Takrat niso uporabljali narkoze....Mogoče za to operacijo ni bila predvidena. Čez nekaj dni me je obiskala mama v bolnici in to je bilo to. Nikoli več nisem smrčala. Stara sem bila sedem let.

Naše gospodinjstvo

Živeli smo v tretjem nadstropju v dvosobnem stanovanju. S sestro sva si delili eno sobo. Vrat med sobami ni bilo, zgolj nekakšne zavese. Starša sta spala v dnevni sobi in sta imela raztegljiv kavč, ki se je hitro spremenil v posteljo. V tistih časih je bilo moderno, da so na stene obešali preproge z različnimi vzorci, in čim več je bilo teh preprog, tem bolj premožna družina je bila. Moji starši imajo še vedno obešane preproge na stenah. Topla voda je bila pri nas že luksuz. Imeli smo jo ob nedeljah in ob posebnih urah enkrat dnevno.

V kuhinji je bila moja mama prava umetnica, ker je znala skuhati kosilo dobesedno iz ničesar. V brežnjevskih časih v trgovinah s hrano pač ni bilo hrane... Vedno je bilo možno kupiti surovo rdečo peso in zelje, kefir, soljeno ribo, včasih tudi svež kruh, krompir, jabolka. Za mleko, meso in klobaso je treba bilo stati v vrsti in nikoli nisi točno vedel, če boš to dobil ali ne. Mama je imela tako imenovane »zveze«, zato smo včasih jedli klobaso in po vikendih meso. Pri nas doma je bil že praznik, ko je mama po službi prinesla kilo navadne klobase in svež kruh. Jedli smo tako, kot jedo lačne živali, ko pridejo do svojega plena. Nikoli nismo vedeli, kdaj bomo se tako do sitega najedli. Čokoladice smo dobili samo ob praznikih, pomaranče in mandarine smo imeli za eksotično sadje, banane sem prvič poskusila pri osemnajstih letih in to v tujini.

Naivno sem ta stavek o bananah povedala v javnosti in je to sprožilo val smeha in zafrkavanja...

Moj oče se je rad lepo oblekel in me peljal ob nedeljah v trgovine. Denarja smo vedno imeli dovolj, ampak nismo ga mogli porabiti, ker tudi v trgovinah z blagom enostavno ni bilo blaga. Vseeno nam je nekako uspelo vsaj nekaj kupiti in prinesti domov, čeprav je bil to kakšen okrasek ali izdelek, ki ga nismo potrebovali. Ni bilo oblačil, ni bilo igrač, ni bilo obutve: ogromne trinadstropne trgovine so bile prazne. Bilo je tako malo izdelkov in še tisti, ki so bili razstavljeni na policah, niso vzbujali pozornosti. Včasih smo že pred dvemi tedni prej izvedeli, da bodo v trgovino pripeljali kavbojke, ampak nikoli se nam ni posrečilo, da bi jih dobili, ker vrste so bile neskončne.

Kaj me je veselilo

Neznansko sem se veselila vsakoletne tako imenovane maškarade. To je bilo nekako podobno našemu pustu, ampak brez mask in kurentov. Vrtela se je zabavna glasba, ljudje so bili nasmejani, na tržnici je bilo celo mogoče nekaj kupiti. Vsako leto so prirejali veliki srečelov in sem dve leti zaporedoma prejela glavno nagrado torto! Mojega veselja ob tem se ne da opisati, počutila sem se tako pomembno, srečno, zadovoljno in seveda smo vsi komaj čakali, da prinesemo to torto domov in jo pojemo. V teh časih in v tem pomanjkanju smo se veselili vsakega bombončka, čokoladice, torta je bila že presežek.

Najboljše risanke ta čas so bile »Nu pogodi«, komična zgodba o tem, kako volk lovi zajca, pa mu ta vseskozi uide v dvestotih delih. Nekaj podobnega kot »Tom in Jerry«. Oboževali smo tega nerodnega volka in tega iznajdljivega zajca.

Odraščali smo ob poslušanju ruske glasbe. Saj ne rečem, da je bila slaba, ampak nismo je mogli primerjati z drugo. Pozneje, ko sem že bila dovolj velika in so mi starši dovolili ostati pozno pokonci za Novo leto, sva s sestro lahko poslušali tujo glasbo. Vsako leto sem komaj čakala na ta trenutek. Najbolj se spomnim italijanske glasbe, pevcev Toto Cutugno, Adriano Čelentano, Sabrine..

V kinu so predvajali večinoma italijanske filme, katere smo lahko gledali samo po petnajstem letu starosti. Včasih mi je uspelo izkoristiti svojo višino in prepričat blagajničarko, da jih imam že petnajst. Na koncu smo bili bolj ali manj razočarani, ker nismo videli ničesar prepovedanega, razen občasno so pokazali ženske zgoraj brez.

Moje igre

Spomnim se, da sem imela velikega medveda in dve plastični lutki v velikosti dojenčka. Ne spomnim se, da bi se kdaj igrala s temi punčkami in si predstavljala, da bom imela družino. Moji dve lutki sta bili zgolj za okras na postelji.

Ogromno smo kartali, posebej, ko sem bila pri babici na počitnicah. Tam smo to počeli skoraj cele dneve. Pod veliko jablano sem sedela z dvema ali tremi starejšimi bratranci in smo se igrali »duraka« (norca). Sploh ni vprašanje, kateri je največ krat ostal »durak«. Pozneje smo že igrali poker.

Zunaj z otroki smo se igrali s kamni v velikosti oreha. Je prav zanimiva igra, ki razvija med drugim spretnost in fino motoriko. Včasih jo pokažem učencem v podaljšanem bivanju, in me več ne preseneča, da so tako nespretni. Še do prve stopnje ne more nobeden priti.

Včasih sem si kar sama izdelala igrače. Ker me je zanimalo vse o vesolju in o letalskih plovilih, sem izdelala veliki balon, ki bi ga morala napolniti z helijem. Tu pa je nastala težava. Ker ni in ni hotel vzleteti. Spomnim se, kako sem tri ure brusila leseni motor za letalo, ki sem ga izdelala po navodilih. Letalo pa mi je celo letelo kakšnih deset metrov.

Strah pred vojno

Svoje otroštvo sem preživela v osemdesetih letih dvajsetega stoletja in v teh časih smo se vsi bali, da bo prišlo do tretje svetovne vojne. Vzgajali so nas v duhu komunizma in smo dejansko mislili, da živimo v najboljši državi na svetu. Da smo najbolj srečni otroci na celem svetu. Da so naše šole najboljše. In podobno. Bila sem »oktjabrenok«, to so otroci revolucije, in sem ponosno nosila značko z zvezdo in znotraj z mladim Leninom, pozneje sem postala pionirka z rdečo ruto.

Prebrala sem vse knjige o Leninu, bil je moj junak, želela sem znati šest jezikov, kot jih je znal on in mogoče podzavestno me je privlačila ideja o veliki družini. Pri njih v družini so imeli tri brate in tri sestre. Lahko bi rekli, da imam zdaj veliko družino in znam kar nekaj jezikov.

V poročilih in v šoli so nas bombardirali s podatki, kako Američani pripravljajo tretjo svetovno vojno in me je bilo resnično strah. Spomnim se, kako sem včasih jokala od žalosti in si predstavljala grozovite scenarije. V šoli smo neprestano imeli vaje, si nadevali maske in se skrivali v zakloniščih.

Pozneje v šoli smo imeli predmet, ki se je imenoval začetna vojaška priprava. Tam smo se učili vse o orožju in smo imeli za oceno razstaviti in sestaviti avtomat Kalašnikova. Mislim, da sem to naredila v kakšnih petinštiridesetih sekundah.

Pionirski tabori

Svojih vsakoletnih pionirskih taborov se spominjam skoraj s tesnobo. Zame so bili prava nočna mora. Počitnice so pri nas trajale od 25. maja do 1. septembra in so me starši vsako leto poslali za en mesec v tabor. Tam smo morali vstajati zgodaj, imeti jutranjo telovadbo, potem je sledila uradna otvoritev dneva z govorom, himno in dvigom zastave, potem pa različne dejavnosti. Saj mogoče niti ni bilo tako slabo, ampak se spomnim, ko so me enkrat na teden prišli obiskat starši, sem jokala kot dež, ker sem strašno želela iti nazaj domov.

Hrana je bila slaba, vedno smo bili lačni, komaj smo čakali, da nam starši nekaj prinesejo. Od malega sem sanjala, da bom izbrana kot najboljša učenka v pionirski tabor Artek. To je bil elitni tabor za odlične učence in najboljše pionirje v Krimu na Črnem morju. Nikoli me niso izbrali.

Kot mala punčka in pozneje v življenju sem doživela ogromno razočaranj in porazov. Sedaj me nekateri sprašujejo, kako mi lahko uspeva vse, česar se lotim. Pravzaprav še sama ne vem kako. Po tolikih letih truda in prizadevanj je vse začelo delovati tako kot je treba.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Morje, morje...

Morje. Končno…(a se zavedate čarobnosti trenutka?)

nedelja, 25. avgust 2019 ob 08:04
Obletnica Gaša

Kasaške dirke, »Gaš« in prava ukrajinska poroka…

nedelja, 18. avgust 2019 ob 08:371
Kaj pa ženske pravzaprav ljubijo?

Poletne avanture in seksi frendi

nedelja, 11. avgust 2019 ob 08:371