Razburjenje, adrenalin, zmaga…

Razburjenje. Vsi ga potrebujemo, nekateri očitno bolj, nekateri manj.

Svetlana Oletič, nedelja, 21. april 2019 ob 09:01
Razburjenje. Vsi ga potrebujemo, nekateri očitno bolj, nekateri manj.

Razburjenje. Vsi ga potrebujemo, nekateri očitno bolj, nekateri manj.

»Klikaš in iščeš in hlastaš za novimi dražljaji, ki ti bodo v možganih dvignili serotonin. In postajaš bolj in bolj razdražen in bolj potrebuješ naslednji fiks.« Boštjan Gorenc - Pižama.

To je to. Razburjenje. Vsi ga potrebujemo, nekateri očitno bolj, nekateri manj. Je odvisno od življenjske energije posameznika, od spola malo manj, čeprav ga moški zagotovo potrebujejo več. Nekateri se enostavno zadovoljijo z življenjem v svojem gnezdu: hiša, služba, družina, otroci...Nekaterim pa je tega premalo in si vedno iščejo nove izzive. Moški pri prehodu v petdeseta leta postanejo pravi pubertetniki in se preizkušajo v rekreaciji, si kupijo novi motor ali športno kolo ali si omislijo ljubico... Dejstvo, da so poročeni ne igra pri tem nobene vloge. Navolijo se rutine in iščejo nova razburjenja. Ta razburjenja jih zadovoljijo za kratek čas in si potem že iščejo nova. Dejansko jih že načrtujejo v glavi. Včasih ni dovolj samo dober motor in ena ljubica. Hočejo vedno več...

Vsa ta razburjenja ali dodatne stimulanse potrebujejo precejšnjo mero logistike, se pravi načrtovanja. Za vse potrebuješ dodaten čas in ga moraš uskladiti z že obstoječim urnikom, da ne bi trpela gospodinjstvo ter vadba otrok, ki jih razvažate kot taksist, partner, ker mora dobiti še več pozornosti, kot sicer, drugače vse postane sumljivo in vam vaši konjički ne bodo prinesle željenega zadovoljstva. Dejansko pa vam bodo vaši novi stimulansi prinesli določeno mero pozitivne energije, in potem vse to nekako kompenzira. Če... Z ogromno truda boste pristali na pozitivni nuli, če seveda vaših prepovedanih konjičkov ne razkrije partner. Razburjenja takšne vrste pa seveda ne želite. Se sploh splača tvegati?

Strast, nakupovanje

Čeprav, če pogledamo nazaj, se zgodovina ponavlja. Brala sem o milijarderju, ustanovitelju Hollywooda, ki je imel ogromno število ljubic in najemal celo detektive, da ga ne bi zalotili. Ljubice. Oziroma, da ne bi nobena ugotovila, da ni edina. Na koncu je umrl osamljen od podhranjenosti, ker več ni mogel prebavljati nobene hrane.

Ali je kaj narobe z današnjo družbo? Seveda je. Statistika pravi, da ljudje nikoli niso živeli tako dobro. Imamo vse, kar si človek lahko zamisli, ampak potrebujemo več. Vedno več. Podobno je stanje pri potrošništvu, ko želimo imeti vedno več izdelkov. Ženske tukaj prekašajo moške v vseh pogledih. Saj vsi vemo, kako je, če moški pride v trgovino, si izbere prvo srajco in hlače, ki mu pašejo in...gre dalje. Ženska pa bo dve, tri ali še več ur izbirala obleko. Za to je kriva zgodovina, ker so moški bili lovci, ženske pa so nabirale korenine in so temu posvetile veliko število ur, ker je bilo vse treba preizkusit. V povprečju moški potrebuje za nakup oblačil 26 minut, ženska pa več kot dve uri in štirideset minut. Pri tem pa ženska dobi skoraj orgazmično zadovoljstvo. Sama imam ogromno oblačil in se ne morem upreti skušnjavi, da bi si kaj novega kupila, že spet. Zame ni ovira, če je moj bančni račun prazen, saj obstajajo še druge kartice. Vem, da tega vsega ne potrebujem (ali pač?) ampak si ne morem pomagati.

Čeprav se stvari spreminjajo... Ne da bi manj nakupovala... To ne. Ne porabim več toliko časa za nakup oblačil. Točno vem, kaj mi pristaja in nič ne mencam več. Zadnjič sem si kupila v enem butiku tri večerne obleke za deset minut. S tem, da mi je prodajalka eno podarila. Si lahko to predstavljate? Rekla je, da mi tako paše, da mi jo podari...

Razburjenje

To je zame svoje vrste razburjenje, povezano z občutki krivde... Ampak vseeno razburjenje, ki ga očitno potrebujem. Pri vsaki svoji novi objavi oziroma zapisu sem malo živčna, lahko bi rekli razburjena, ker ne vem, kako se bodo ljudje odzvali... ugotavljam namreč, da je to nepredvidljivo. Nekateri zapisi, ki so mi bili zelo pri srcu, niso bili všeč bralcem, in obratno: nekaj povprečnega (vsaj zame) je doživelo nekakšen bum. Podatek, da je recimo moj zadnji zapis prebralo preko 2.000 ljudi, mi prinaša določeno zadovoljstvo. Podobno je tudi z objavami na fb. Vsak, ki da sliko ali nekaj drugega gor, zagotovo nekaj pričakuje. Da ga bodo, oziroma njegovo objavo, ljudje opazili. To mu prinaša svoje vrste razburjenje, ker v resnici nikoli ne ve, kako se bo razpletlo. Znanstveniki so ugotovili, da človek dnevno pogleda najmanj 150 krat na svoj mobilni telefon. Ne bom tega zanikala, čeprav še dve leti nazaj nisem imela niti fb ni drugih aplikacij. Poznam nekaj ljudi, ki je že izstopilo iz neta in nekaj, ki to v kratkem misli narediti, ker so ugotovili, da to škodi razvoju njihove osebnosti. Dejansko pokvari človeka. Sama sem zaenkrat še notri...

Ker sem bila športnica, nikoli nisem vedela, kako se bo odvijala naslednja tekma. Tudi, če sem jaz in ekipa bili v dobri formi, so na našo igro lahko vplivali različni drugi dejavniki, ki so pripeljali k čisto drugačnemu razpletu. Zato smo pred tekmo vsi bili razburjeni in to v dobrem pomenu te besede. Se pravi smo imeli zadostno količino adrenalina in smo bili zagreti za igro. V obratnem primeru, igra se ni iztekla in ni bila zanimiva ni za nas, niti za gledalce.

Razmišljala sem o tem, ali mi mogoče manjka tega adrenalina oziroma razburjenja, ker nisem več tako športno aktivna in se ne udeležujem več dosti športnih tekmovanj. Samo kot trener ali starš. Ampak še tega je očitno premalo. Zame. Za druge bi bilo definitivno preveč.

Vse ali nič

Obožujem ruskega pisatelja F. M. Dostojevskega, ker pri branju njegovih knjig dobim določeno vrsto razburjenja. Obožujem izzive, ki se na prvi pogled zdijo nemogoči, ampak ravno to me bolj podžiga in jih vedno izpeljem. Včasih se mi na začetku izziva niti sanja ne, kako ga bom izpeljala, ampak ko zadevo napovem, jo morem tudi uresničiti. Sledijo majhni porazi, nestrinjanja, obtoževanja, morebitne zamere - me ne ustavi nič. Zavedam se, da je z menoj težko delati, ker se v teh stvareh nagibam bolj k avtoritarnosti, ne pa k demokratičnosti. Ne zdi se mi logično, da se moram dogovarjati o tem z ljudmi, ki o zadevi nimajo pojma in je njihova največja vrlina - obračanje besed levo in desno. Samo to. Če nosim za seboj levji delež odgovornosti in naredim devetdeset odstotkov vsega, če ne več, imam pravico tudi odločati, ni tako? Ne pa, da sem postavljena v isti krog z drugimi.

Takšna sem in če me drugi ne razumejo in mi ne dajo svobode, v trenutku odločim, da se s tem ne bom več ukvarjala. Dam ultimat. Nimam nič proti, če se drugi izkažejo. Ker so do zdaj sedeli križem rok in samo govorili v nedogled. Zdaj pa naenkrat vedo vse. Naj naredijo, kakor se jim zdi prav. Kaj pa se potem zgodi ponavadi? Nič. Ker nihče noče prevzeti odgovornosti za takšna dejanja. Nihče se noče boriti z mlini na veter. Če se z zadeve umaknem, vse ostane tako, kot je bilo. Za nekatere je to mogoče bolj varna situacija, ki je tako značilna za Slovence. Da ne bi kdo kaj rekel slučajno. Da ne bi nekomu bilo všeč. Če je zadeva urejena in prinaša za družbo določene pluse, je sploh važno, kdo bo kaj rekel? Važno je, da je stvar urejena. Obstaja norveški pregovor, ki se glasi nekako takole: »Marsikateri lahko kokodaka, redko kateri pa lahko znese jajce.« Zase vem, da jaz lahko znesem jajce, tudi zlato.

Včasih, če mi ne uspe, čez nekaj časa, včasih celo čez nekaj let, spet poskusim. Vedno upam na najboljše, lahko se spremenijo vodje, lahko se spremenijo mnenja ljudi ali lahko ljudje enostavno ne bodo več imeli energije, da bi se borili z menoj. Vse je možno. Veselim se vsake malenkosti, vsake spremembe na bolje, ker tudi mala zmaga je še vedno zmaga. Zmaga pa zame pomeni razburjenje, brez katerega očitno ne morem živeti...



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

nedelja, 14. julij 2019 ob 08:41
Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem

Mamice, počitnice in otroci…

nedelja, 7. julij 2019 ob 09:14