O predalčkanju in o tem, kako sem poskušala postati prava Slovenka…

O vsakem človeku si drugi ljudje ustvarijo določeno podobo, ga dajejo v nekakšen predalček, to je tako ali tako slovenska značilnost

Svetlana Oletič, nedelja, 5. maj 2019 ob 09:07
Ljudje vidijo z očmi in te tako predalčkajo...

Ljudje vidijo z očmi in te tako predalčkajo...

Več kot dvajset let življenja sem poskušala postati prava Slovenka. Sem prevzela kuharske navade in običaje, posadila sem rože, uredila vrt, nisem več hodila na obiske nenajavljeno, temveč samo po petnajsti uri, govorila in delala sem tisto, kar so drugi želeli, da govorim in delam. Dejansko sem zatirala svojo osebnost, ker sem se poskušala vsem prilagajati. Ne zmorem več. In zakaj bi? Lahko se ne vem kako trudim, itak me ne bodo vzeli za svojo... Vedno bolj ugotavljam, kako drži ta rek, da ti ljudje lahko oprostijo vse, samo uspeha ne.

Pred kratkim sem bila na predavanju o Tanzaniji, kjer je delala naša prostovoljka Anisa Kelenc... Najbolj me je presunilo to, kako zadovoljni in prisrčni ljudje tam živijo... Imajo samo en obrok dnevno, špagete nekakšne vrste brez omake, mali košček mesa dobijo enkrat na dva tedna, zdravniške oskrbe skoraj da nimajo, tudi v najbolj urejenih hišah ni stranišča in tekoče vode ter za njih bankovec, vreden manj kot štiri evre je neizmerno bogastvo... Ampak so vsi nasmejani, prijazni in dobre volje... Nobeden ne jamra in se ne pritožuje nad svojim težkim življenjem.

Jamranje je nacionalni šport

Kakšno stanje pa je v Sloveniji? A ste mogoče opazili, da je pri nas jamranje postalo skoraj da nacionalni šport?! Včasih imam celo občutek, da tisti, ki dosti jamrajo, se imajo za privilegirano vrsto in gledajo zviška na tiste, ki se trudijo in želijo nekaj narediti... Paradoks, ne da? Družba naj bi nagrajevala sposobne ljudi, garače, ampak izgleda, da najbolj gre tistim, ki delajo vse manj in se pritožujejo vse več...
Jamramo že v ponedeljek, ko pridemo v službo, ker je pač ponedeljek... Jamramo, da imamo nizke plače, ker če jih primerjamo z avstrijskimi, so res mizerne... Jamramo, da je v trgovinah pred prazniki gneča in da so nekatere trgovine celo zaprte ob nedeljah in praznikih... Jamramo, da imamo slabo zdravstvo... Nismo zadovoljni z našim šolskim sistemom... Vedno imamo občutek manjvrednosti, da smo majhen narod in nas drugi narodi ne jemljejo tako resno. Je sploh kaj, s čimer smo ljudje zadovoljni?

Spomnim se, kako sem živela v Ukrajini...Včasih je bil hladilnik popolnoma prazen, v shrambi pa je bil samo luk in krompir. Če nisem imela niti kapljice olja, sem šla k sosedi in potem sem spražila krompir na luku ter jo poklicala na večerjo. S seboj je prinesla še čaj in sva imeli večerjo in čajanko, s sladkorjem ali brez. Srečni in zadovoljni sva bili. Nič nisva jamrali.

Nisem še osvojila Triglava

Nisem še osvojila Triglava, ne znam speči potice, tudi cele Zdravljice ne vem na pamet in - ne boste verjeli - pri slovenski abecedi se mi zatika, čeprav angleško in rusko izstrelim tudi, če me zbudijo ob dveh ponoči. Že več kot polovico svojega življenja živim v Sloveniji, ampak bi težko rekla, da sem Slovenka. Tudi Rusinja ali Ukrajinka nisem, očitno sem obtičala nekje vmes. Slovensko zastavo pa imamo obešeno pri vseh praznikih, čeprav se jih vseh niti ne spomnim. Rešuje me koledar, pa še to ne vedno. Za 27. april sem se veselo, s tremi otroki odpravila v šoping v Mursko Soboto, pa še mi je zjutraj mož rekel, da je obesil zastavo. Pa tudi spominsko urico smo imeli v šoli... Presenetilo me je mrtvo in zapuščeno mesto...Kakorkoli že...

Ni mi bilo treba narediti izpita iz slovenščine za pridobitev slovenskega državljanstva. Naučila sem jo popolnoma sama, s pomočjo malega slovarčka. Pisala sem si besede na liste A4 formata in jih lepila po svojem stanovanju. Vsake toliko časa sem si jih zamenjala, med drugim sem jih pisala v zvezek in govorila, govorila... Nisem imela druge izbire, v bližini ni bilo nikogar, s komer bi lahko govorila rusko ali ukrajinsko. Rešila me je moja komunikativnost in odprtost. Ni me bilo strah, če povem kaj narobe. Sedaj poznam kar nekaj svojih sorojakinj, ki živijo tukaj, z nekaterimi imam redne stike, z drugimi samo bežne.

Moje sorojakinje...

Zelo sem ponosna na Irino Osipenko in Nadjo Bičkovo. V reviji »Ona plus« sem brala o tem, kako so Nadjo Bičkovo sprejeli v Londonu, kamor je bila povabljena, da bi plesala z zvezdami. Članku se reče »Grozno sem se počutila...« In vsi točno vemo, zakaj. Poleg tega, da je lepa, še vrhunsko pleše, je delovna in prijazna... Ali lahko to vse skupaj skriva v eni osebi? Očitno ne, mislijo drugi, ki so tako nevoščljivi. Prav nemogoče je, da ženska poleg lepote ima še toliko drugih talentov, pa še pametna povrh...

Bravo, »naše«! Rada poslušam po televiziji, kako govorijo one ali kakšne druge »naše« punce, nehote jih primerjam s seboj, in če mi kdo od otrok reče, da jaz lepše govorim oziroma nimam tako izrazitega naglasa, sem zelo zadovoljna. S svojimi slovničnimi napakami sem se že kar sprijaznila... Še vedno včasih ne vem, ali je treba dati povratni zaimek se, tudi pomožni glagol je včasih narobe vstavim... pa še nekaj bi se našlo (moj lektor sedaj verjetno zmajuje z glavo).

Važno je, kdo si znotraj. Predalčkanje...

Važno je, da tisto, kar povem, povem iz srca in ima nekakšen smisel oziroma se drugi najdejo v tem. Poistovetijo. Všeč mi je stil Vesne V. Godine in njeni kratki enobesedni stavki. Obožujem L. N. Tolstoja in F. M. Dostojevskega in njihove večstavčne povedi, ki se vlečejo skoraj čez pol strani. Ponosna sem nase, ker mi je ena znana novinarka povedala, da sem bolj pismena od dveh tretjin Slovencev.

A ste kdaj mogoče pomislili, da je človek poleg življenja, ki ga tako rekoč vsi vidijo, živi še paralelno življenje, ki ga prikazuje na svojem fb profilu? Poleg tega pa živi še eno skrivno življenje, za katerega skoraj ne ve nihče?

O vsakem človeku si drugi ljudje ustvarijo določeno podobo, ga dajejo v nekakšen predalček, to je tako ali tako slovenska značilnost. Ta podoba je včasih neresnična, ampak drži, kot nalepka. Lahko človek na nekakšen način poskuša izstopiti iz te podobe, ampak njegova dejanja hitro opravičijo in ga dajo spet v ta predalček. Veste, kako je v službi recimo. Nekateri delajo, in nekaj dejansko naredijo, nekateri pa samo delajo, da delajo...

Na koncu se ta človek sploh več ne bori proti tej svoji podobi in postane ravno takšen, kar si ljudje mislijo o njem. Če poenostavim zadevo: ko otroku poveš večkrat, da je poreden, dejansko takšen tudi postane... Ko bodo vsi dajali ženski komplimente in govorili, kako je lepa, bo kmalu dobila določeno mero samozavesti in bo resnična postala lepa...

Ne morem iz svoje podobe

»Če prebereš toliko in toliko različnih zgodb, spoznaš toliko in toliko različnih osebnosti in načinov razmišljanja. To ti pomaga, da te, ko naletiš na nekaj, kar ni povsem po tvojem muštru, ni tako strah. Da razumeš, da nekaj samo zato, ker je precej drugačno, če ni nujno zlo ali nevarno.« Boštjan Gorenc - Pižama

Nisem jaz nobeni pridigar in nikomur ne narekujem, kako naj bi živeli in se obnašali do drugih. Sama sem natančno takšna, rada dajem ljudi v predalčke... Ne morem iz svoje podobe, še po toliko letih v Sloveniji, me imajo za Ukrajinko, z nadaljevanjem vred. Ne glede na to, kako se trudim na vseh področjih in se dokazujem, ter dosegam ogromno priznanj in odličij ...me imajo vseeno nekateri samo za lepo blondinko...

Tako pač je. Ljudje vidijo z očmi in te tako predalčkajo... Zanimivo, ne da? Saj povem po resnici, mi to tudi včasih odgovarja... Na koncu pa pomislim, zakaj bi se tako trudila biti pridna, če te imajo vsi za »poredno«? Lahko naredim en korak in sem že tam...

Niti ne vem, če bom letos imela vrt... (nekateri so vendar že zgroženi!) Tako sem bila zaposlena z risanjem na zid, da mi je to enostavno ušlo...



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

nedelja, 14. julij 2019 ob 08:41
Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem

Mamice, počitnice in otroci…

nedelja, 7. julij 2019 ob 09:14