Mamice, počitnice in otroci…

Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem, druge pa z grozo in obupom...

Svetlana Oletič, nedelja, 7. julij 2019 ob 09:14
Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem

Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem

Nekatere starše počitnice navdajajo s strašnim veseljem, druge pa z grozo in obupom...Kaj bodo storili s svojimi otroki? Dejansko bodo res morali preživeti ogromno časa z njimi, jih animirati, se z njimi igrati in početi marsikaj...To pa zna biti kar naporno. Na koncu avgusta, pa bodo rekli: »Hvala, Marija Terezija, da si uvedla obvezno šolanje!«

Pa ne že spet »lahko« branje, sem si mislila, ko sem odprla knjigo z naslovom »Mamice«. Nimam rada takšnih počitniških knjig, ki ti pridejo v eno uho in iz drugega ti odidejo. Raje berem Paula Coelho ali Dostojevskega. »Ne bom spet brala o dojenčkih, zdaj me več tako ne zanimajo, nemara si bom še enega spet zaželela,« sem razmišljala dalje.

Šest žensk, ki živijo v Avstraliji in so ravno postale mamice, se srečujejo kot članice materinske skupine. Kmalu postanejo dobre prijateljice in njihova življenja se prepletejo. Vsaka od njih ima svojo zgodbo s svojimi ljubezenskimi pripetljaji, skupna pa jim je skrb za otroke. Odločijo se za praznovanje prvega rojstnega dne svojih otrok in povabijo vse sorodnike na skupni piknik.

Banalna zgodba, veselo praznovanje, na koncu pa se zgodi strašna nesreča - ena punčka se utopi v jezeru. Ravno pred tem strašnim dogodkom je njena mama prosila svojo prijateljico, naj popazi na njenega otroka, ker ima nek opravek. Ta druga mama je skoraj v istem trenutku doživela šok, ko je zagledala svojega moža skupaj z njeno prijateljico iz materinske skupine. Prišlo je do velike zmešnjave in zgodila se je katastrofa.

Kaj se sploh lahko hujšega zgodi ? O tem ni mogoče pisati, s tem ni mogoče živeti. Obe mamici imata gromozanski občutek krivde. Tega ni mogoče oprostiti, to je strašen greh, čeprav se lahko zgodi vsakomur. Po tem dogodku tista mamica, ki je izgubila otroka, živi tri mesece kot rastlina, si zbira uspavalne tablete, da bi naredila samomor. Njen mož nežno skrbi za njo, ona pa se ne odziva, sploh se ne pogovarja z njim. Na koncu on že tak nemočen ji pove, da je tudi on doživel izgubo, da on tudi žaluje, ker je bila to tudi njegova hčerka.

Ženska

Moški...ženske...

Potem pa jo vpraša, ali bi ona tako ravnala z njim, če bi se to zgodilo v njegovem varstvu? Odgovor je na dlani. Seveda ne. Nikoli mu ne bi odpustila. Nikoli. Moški so sposobni ženski odpustiti vse. Takoj pomislim na svojega moža. Večkrat mi je oprostil to, česar mu jaz mogoče ne bi. Tudi nikoli me ni težil več s tem. Kaj pa jaz ? Ob vsaki priložnosti ga tako rada spomnim na njegove napake, recimo - ah, raje ne bom pisala, da ga ne spravim v zadrego...

Pa nisem zaradi tega slabša oseba. Pač ženska sem in ženske smo takšne. Ugotavljam, da smo vsepovsod ženske enake, četudi živimo v Avstraliji, v Sloveniji ali v Rusiji. Moški so tudi. Ta njihova predanost in nerodna pomoč pri vzgoji otroka in vseh gospodinjskih opravilih! Enostavno jih moramo imeti radi, ker brez njih pač ne gre. Včasih malo potarnamo na njihov račun s prijateljicami kar se nam zdi povsem normalno, če  pa bi oni to počeli s svojimi kolegi, bi me bile zgrožene in bi jim jasno dale vedeti, da se to ne dela. A predstavljate si moške v gostilni, ki se recimo takole pogovarjajo: »Veš, da je moja danes zažgala gulaž in sem moral pojesti sendvič.« Drugi pa mu reče: »Moja pa je danes celi dan delala in jaz sem moral sam vse postoriti, obleči otroke in jih odpeljati v vrtec, skuhati kosilo, počistiti sobo in še bi lahko našteval.«

A si to predstavljate ? Ni mogoče. Prvo: moški ne jamrajo, drugo: o tem se sploh ne pogovarjajo. Njihov pogovor v gostilni bo potekal ali o motorjih, ali o zadnji nogometni tekmi, ali o tem, kakšne atribute ima natakarica. Prebrala sem, da vsaki moški mora iti dvakrat na teden s prijatelji na pivo, da ohrani svoje duševno zdravje. Da se mu začnejo izločati endorfini in tako dalje...Malo za šalo, malo zares.
Če pa se vrnemo h knjigi, ki ima takšno močno sporočilo, da ga ni mogoče spregledati: vaš otrok je nekaj dragocenega in vi kot starši ste popolnoma odgovorni za njega! Nekoč je veljalo, da otroka vzgajala cela vas, zdaj ste vi popolnoma sami. Pustite vašim staršem, da včasih malo razvajajo vaše otroke, v tem ni nič slabega. Oni želijo samo dobro, ne vedo mogoče kako bi pristopili k stvari. Če vam kdo ponudi pomoč pri varstvu, jo sprejmite, jaz bi jo z veseljem.

Kaj želijo naši otroci?

Kaj želijo naši otroci? Coca - colo, sladoled, čipse, risanke, ki jih mi ne maramo, čokolino še pri dvajsetih, kino, čofotanje v bazenu, skoke v vodo, igranje v pesku, druženje s prijatelji, dobre pametne telefone in tablice, počitnice na morju, lunapark, lego kocke, hočejo iti pozno spat in da se igrate z njimi »Uno« ter jih včasih pohvalite ter potrepljate po hrbtu, objamete in da ste vedno na voljo za pogovor. Torej, če se ne strinjate z vsem zgoraj napisanim, s pogovorom pa zagotovo.

Poslušamo otroka tako, kot bi bil za vas najpomembnejša oseba na svetu. Sama jih imam pet in včasih mi trije govorijo naenkrat, zato jih moram opozarjati, da naj pove sprva eden, potem drugi in tako dalje...Ne zaleže. Vsaki od otrok misli, da je zame najpomembnejša oseba na svetu in to, kar želi povedati je zelo važno. Včasih začnejo kar z »Mama, poslušaj« in ko dobijo mojo pozornost, že pozabijo tisto, kar so želeli povedati.

V hiši s petimi otroki je vedno živ - žav. Lahko bi ji rekli nora hiša. Otroci so glasni, ker vsi zahtevajo pozornost in to zna biti kar naporno. Opazila sem, da najmlajši, prvošolček, prihaja k meni z dvignjeno roko in čaka, ko želi nekaj povedati. Ta navada sploh ni tako slaba. Po celem dnevu v šoli, ker neprestano moraš biti na voljo vsem otrokom, nekako želiš imeti doma mir. Včasih ne gre. Ko mlajši zaspijo, prihajajo večji s svojimi težavami in problemi.

Zgodi se, čeprav zelo redko, ko nikogar ni doma in takrat, že po eni uri začnem pogrešat ta nemir. Ker je pravzaprav absurdno in skregano z logiko. Pri pisanju sem opazila, da mi gre najbolje ravno takrat, ko me neprestano motijo in me nekaj sprašujejo.

Otroci

Dar poslušanja

Nekateri ljudje imajo dar poslušanja. To je res dar, ki ga ne premore vsak. Da dejansko poslušaš sogovornika in se vživiš v njega ter mu postavljaš potem določena vprašanja na tisto tematiko. Z nekaterimi se lahko pogovarjaš o marsičem, z nekaterimi pa prehitro zmanjka tem.

Ste že vendar opazili, da so tisti ljudje, ki dobro poslušajo, zelo priljubljeni. Celo preveč. Nekateri začnejo to izkoriščati in bi se jim izpovedovali ure in ure. Pri tem se niti ne zavedajo, da s svojimi življenjskimi zgodbami tem poslušalcem jemljejo dragocen čas in posledično trpi njihovo delo.

Saj vsi vemo za terapevtski učinek povedanih besed in se strinjamo, da ko nekomu povemo zgodbo, s tem se tudi rešimo dela bremena. Vsekakor vam bo lažje in si boste oddahnili. Kaj pa tisti poslušalec, ki je bil tako empatičen, da je vsrkal vašo zgodbo vase? Kaj se dogaja z njim? Nedvomno mu ni vseeno in vam bo želel na kakršen-koli že način pomagati...

Morate se zavedati, da najbrž niste edina oseba v njegovem življenju, da vas je kar nekaj takšnih in da bo počasi njemu zmanjkalo življenjske energije.

Poznam kar nekaj takšnih ljudi, ki znajo dejansko poslušati. Ki te ne preslišijo. Ki ti dajejo občutek, da govoriš nekaj pomembnega. Ki postavljajo prava vprašanja. Ki resnično sledijo pogovoru in ti ne skačejo v besedo. Ki te ne prekinjajo, da bi povedali svoje. Ni jih dosti, ampak vem, da se lahko na njih vedno obrnem. Takšni ljudje me duhovno hranijo. Po pogovoru z njimi ti v duši ostane občutek topline in izpolnjenosti. Če pa ni nikogar, pomaga tudi papir.

Torej poslušamo svojega otroka s srcem... V neki knjigi sem prebrala, da je predsednik John F. Kennedy poslušal svoje kongresnike in potem je k njemu v kabinet vstopila njegova hčerka, ki mu je hotela nekaj povedati. Poslušal jo je tako, kot prej kongresnike. Še bolje. V tem trenutku je bila za njega bolj pomembna od vseh kongresnikov in vseh svetovnih problemov.



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

Ljutomerska Poletna noč ali kako »ubiti mačka«

nedelja, 14. julij 2019 ob 08:41
Semafor v Ljutomeru

Se Ljutomerčani ne spoznamo na semafor?

nedelja, 23. junij 2019 ob 09:151