Kasaške dirke, »Gaš« in prava ukrajinska poroka…

Najbolj nastrada tašča, ki jo ženin, smrtno pijan, nekako mora »mučiti«, prvo jo »tepe« po nogah z mokro koprivo, potem še malo z valjarjem. Štirje moški jo dvignejo, zvezano na pručko, in močno tresejo, delajo se, da jo hočejo vreči dol. Ampak je ne.

Svetlana Oletič, nedelja, 18. avgust 2019 ob 08:371
Obletnica Gaša

Obletnica Gaša

Prva asociacija, ki jo dobijo ljudje, ko jim omenijo mesto Ljutomer so kasaške dirke. Ni odbojka. Čeprav ima odbojka v Ljutomeru dolgo in pestro zgodovino. Letos avgusta bo četrt stoletja, odkar živim v Ljutomeru oziroma njegovi občini. In sem pred kratkim prvič bila na kasaških dirkah...Ni bil derbi, zato ni bilo toliko navdušenja, toliko ljudi in toliko vsega, kar spremlja dirke. Ampak nič zato.

Uživala sem. Gledala sem čudovite konje, kako tečejo v kasu, očaralo me je skladno premikanje njihovih teles. Všeč mi je bil njihov ponos, njihova prevzetnost in včasih neposlušnost. Skoraj na vsako dirko sva stavili s prijateljico. Bil je minimalni znesek. Nisva dobili prvič, niti drugič, niti tretjič. Tudi četrtič sem imela smolo. Njej pa se je posrečilo. Dobila je precejšen znesek, vsakemu od mojih otrok je dala za sladoled in smo šli dalje slavit na zmago.

Ravno sem prebrala knjigo »Francoska suita« Irene Nemirovsky. Pravijo, da sploh ni važno, kaj prebereš, važno je, kakšne občutke pri tebi vzbudi to branje. V napovedniku te knjige je bilo napisano, da so jo kritiki označili za »Vojno in mir« druge svetovne vojne. Sama pisateljica je bila rojena v Kijevu, bila je Judinja in umrla v koncentracijskem taborišču Auschwitz...S to knjigo sem občutila nekakšno ranljivost in hrepenenje po življenju, ki ga je treba živeti zdaj in uživati v slehernem trenutku, ker nikoli ne vemo, kaj nas čaka...

Prva obletnica Gaša

Ko pridejo moji sorodniki ali znanci iz Ukrajine, presenečeni ugotovijo, da so gostilne v Sloveniji sredi belega dneva polne...In nikomur se nikamor ne mudi...Ljudje sproščeno pijejo kavico, pivo ali špricarje in se pogovarjajo o tem in onem.(med drugim tudi o tem, kako slabo jim gre v življenju, kar je dejansko paradoks...) V Ukrajini tega ni...Ljudje delajo večinoma do šestih zvečer, hitijo domov večerjat in mogoče se ob vikendih srečajo na kakšni pijači. Zanimivo, v reviji »Ona« sem prebrala intervju s poljskim plesalcem, ki zdaj živi in ustvarja v Novi Gorici ter, presenetljivo - ali tudi ne: deli isto mnenje...

Kakor koli že, ne gre nam tako slabo, dragi moji, če je vsak, tudi tisti, ki ima socialno podporo, zmožen posedati podnevi s kozarčkom v roki.

Zasledim na fb dogodek, da ima gostilna Gaš prvo obletnico delovanja. Ker ne najdem nič drugega in bolj zanimivega zase, ter ugotovim, da so koncerti Petra Graša v Veliki Polani in Čukov ter Modrijanov v Juršincih bolj rezervirani za dvajsetletnike, pokličem prijateljico in že se zjutraj dobiva pri Gašu na ledeni kavi. Imam namreč srečo, da vsi moji otroci spijo zjutraj do desete ure in še dlje, zato me v teh urah nihče ne pogreša. Čokolino pa si tudi znajo že vsi sami narediti in obvladajo delovanje pilota ter iskanje ustreznih programov na televiziji. (Joj, kakšna mama sem!)

Navadno v tem jutranjem času že spijem v miru kavo, grem teč ali na sprehod s psom, ali kar oboje - kakor mi je volja, vadim v fitnesu, pospravim po hiši nekaj malega, ker si ne upam biti glasna, da bi koga zbudila in zato pustim posodo pri miru, ter se usedem za računalnik, da bi pisala...Nekoč, ko so se moji otroci zbujali ob šestih zjutraj in sem kot zombi tavala po dnevni sobi, mi je moja prijateljica, ki živi na obali in ki svojim otrokom pred enajsto nikoli ni pripravljala zajtrka ali tako imenovane marende, je rekla: »Počakaj, da zrastejo..« In so. Zrastli. Včasih moram nekatere kar zbujati. Ob enih.

Sicer zjutraj pri »Gašu« ni bilo nič posebej zanimivega razen delavnic za otroke. Moji so jih opravili v spancu. Šef gostilne, ki je med drugim dober športnik in perfektno igra tenis ter badminton (ta šport me je letos tako očaral, da sem kar nekajkrat bila na rekreaciji), naju je povabil, naj prideva zvečer poslušat »Strice iz ozadja«, ki igrajo stari rok.

In sva prišli. Mislila sem, da se nekako ne spodobi piti na takšnem koncertu špricarje in sva si naročili machito. Sledili so obvezni selfiji in hitrostno preverjanje družbenih omrežij na telefonu. Malo sem surfala po pinterestu, iščem si namreč idejo za svoj prvi tatu. Moji otroci so me vprašali, a nisem malo prestara za to ter svetovali, naj si preverim svoj emšo. Kakorkoli že, pravijo, da nikoli ni prepozno.

Premišljujem o tem, zakaj človek naredi določene stvari v življenju, čeprav so skregane z logiko, zaveda se, da to ni dobro, ampak jih vseeno naredi. Nekatere stvari pa, ki bi jih moral narediti, se mu upirajo in si sam išče izgovore, da jih ne bi naredil. Včasih mu življenje samo ponudi takšno možnost, da se temu lahko izogne. V trenutkih, ko sem v dvomih, ali bi nekaj storila ali ne, se poskušam dokopati do svoje podzavesti in jo vprašat: »Ali res to tako močno želim?« In če je odgovor pritrdilen, to tudi storim.

»Strici iz ozadja«

Vreme je bilo čudovito, prijetno toplo, občasno so nas pobožali kratkotrajni sunki vetra, muzika pa...sploh ne morem opisat. V centru Ljutomera, tega malega meščanskega mesteca ni bilo slišati polk in valčkov, čeprav nimam nič proti njim - bog ne daj, ampak je zvenela instrumentalna muzika. Lahko smo poslušali pesmi od Dire Straits in Chris Rea, celo peli so zraven...Moje prijateljice presenetljivo dobro pojejo in je že padla ideja, da bi šli na karaoke. Sama pojem samo takrat, ko zagotovo vem, da me nihče ne posluša. Vseh talentov pač ne moreš imeti, a ne da? Če bi pela na karaokih, bi bila podobna Cameron Diaz v enem od njenih filmov. Kako se je vsem smilila, revica!

Med kratkimi odmori muzikantov smo se pogovarjali. Obožujem tako sproščene, ne tematske pogovore, ki včasih pripeljejo čisto v drugo smer. Nekako smo prišli na temo porok in je moja prijateljica, ki je dolgo časa živela prav v osrčju Ukrajine, razlagala, kako se tam ženijo. Resnično nisem vedela tega, ker sem živela bolj v rusko jezičnem delu Ukrajine in nismo imeli takšnih običajev.

Prava ukrajinska poroka

Poroka traja tri do pet dni, povabijo okrog tristo svatov. Gorilko (ukrajinsko vodko) že prej zakopljejo v zemljo in če je zmanjka, odkopljejo, ter kar tako, ohlajeno, z zajemalko, poudarjam - z zajemalko - točijo v kozarce (seveda pol razlijejo) ter ponujajo vsem svatom. Ne spiti do konca je skoraj smrtni greh, tako užališ vse člane družine, in potem ni čudno, da kar nekaj svatov pristane v ležečem položaju pod mizami. Spijo vsi na ogromnih podstrešjih, kjer se sušijo klobase in ovčja volna. Ta omamen vonj in muzika, ki jo igrata dva muzikanta brez prestanka, eden na violino, drugi na harmoniko, pri tem pa si ves čas izmišljujeta sprotno besedilo - plus močna pijača - pripelje ljudi v stanje, podobno transu. Nihče ne ve, kje je spal, s kom je spal, vse ostane zapečateno za temi podstrešji. Marsikatera mladenka izgubi nedolžnost in, če slučajno zanosi, nikoli ne izve, kdo je oče njenemu otroku. Drugi dan sledijo običaji, ko se moški preoblečejo v ženska oblačila, si obesijo na ramena tančice iz zaves, ženske pa si naredijo brke in dajo gor klobuke ter si obesijo kumarice, korenčke in takšni hodijo naokrog. Imenujejo se rjaženije, podobni so našim maškaram.

Ukrajinska poroka
Ukrajinska poroka

Najbolj nastrada tašča, ki jo ženin, smrtno pijan, nekako mora »mučiti«: prvo ji dela pedikuro s ta »pravim« orodjem, kladivom, potem ji depilira noge z ribežem za pete, malo jih namaže s kečapom, pozneje jo »tepe« po nogah z mokro koprivo, potem še malo z valjarjem, na koncu polije z vodko in šampanjcem. Štirje moški jo dvignejo, zvezano na pručko, in močno tresejo, delajo se, da jo hočejo vreči dol. Ampak je ne. Samo se igrajo. Čim bolj močno tašča cvili in preklinja, boljše je. Po končani pedikuri ji ženin obuje z rožicami okrašene plavut, in ko se ona dere: »Ne, ni mi všeč!« ji mora podariti drage italijanske usnjene škornje ter zaplesati z njo. V Karpatih, ki je približno takšna pokrajina kot v Sloveniji, živijo Guculi in imajo običaj, da med svojim plesom naredijo kolo, ki je dolgo včasih kar kilometer. Potem je eden vleče vso četico naprej proti vrhu hriba. Če kdo pade, mu pomagajo vstati in nadaljujejo svojo pot. Nihče ne sme oditi ali zapustiti kolone. Sicer si to težko predstavljam, ampak tako to je.

Ukrajinska poroka
Ukrajinska poroka

Tretji dan, ko vsi že prespijo »mačka«, dobijo za s seboj nekaj svinjskega mesa in se temu reče »Na konja«, predvidevam, da so nekoč prišli na poroko s konji in je ta običaj tudi ostal, čeprav pridejo z avti.

A ni zanimivo to, da sem prav v Sloveniji slišala o pravi ukrajinski poroki?...

Kakorkoli že, atmosfera na koncertu je bila čarobna, v zraku je bil vonj po ljubezni in vsi smo se hitro odpravili domov, da bi se predali fantazijam in napolnili svoje telo s hormoni sreče...



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Nekaj me razžira notri. Ne morem spati. Bolečina. Ponižanje. Že spet.

Bolečina. Smrt…

nedelja, 3. november 2019 ob 08:281