Sorodniki in opotekajoča sreča

Rada imam obiske, rada imam sorodnike, ampak to zna biti kar naporno... Naenkrat nas je v hiši enajst in vsaki dan moram razmišljati o tem, kaj bomo jedli in kaj bomo počeli. Pralni in pomivalni stroj nam začneta nagajati, ker ne zdržita tega napora.

Svetlana Oletič, nedelja, 15. september 2019 ob 08:24
Rada imam obiske, rada imam sorodnike

Rada imam obiske, rada imam sorodnike

Ugotovila sem, da v Slovenij živim že četrt stoletja...Na koncu avgusta 1994. leta sem prvič prišla v Ljutomer na pijačo, pa sem ostala tukaj že 25 let.

Pred kratkim sem imela rojstni dan, večino katerega sem preživela na urgenci. Že zgodaj zjutraj me je zbudila sestra, ampak ne zaradi tega, da bi mi voščila, marveč zato, da je nekaj bilo narobe. Z njenim možem. Ravno tisti dan so se nameravali odpeljati na morje, v Mali Lošinj... Namesto morja sem ga peljala na urgenco, v Ljutomer, potem v Rakičan. Tam je ostal cel dan in celo noč zaradi aritmije. Priklopili so ga na monitor in mu dali infuzijo, da bi uravnali delovanje srca. Še v istem dnevu sem bila z nečakinjo pri zdravniku zaradi močne alergije. V glavnem za svoj rojstni dan sem bila skoraj poln delovni čas na urgenci. Naslednji dan sem šla po svaka in se je vse zakompliciralo zaradi plačila zdravljenja. Ukrajina namreč še ni v Evropski uniji, zato ima on zavarovanje za tujino, sklenjeno po drugem postopku. Ta postopek povračila denarja je trajal kar nekaj ur, zato sem zamudila piknik, ki sem ga organizirala sama...

Nič zato. Glavno, da se je vse dobro izteklo. Naslednji dan so odpotovali na morje, jutri pa se že vračajo domov v Kijev. Vsako leto pridejo k nam iz Ukrajine, vozijo se skoraj dva dni, lahko bi izbrali kakšno drugo lokacijo, ampak zelo radi prihajajo sem.

Rojstni dan
Rojstni dan

Sorodniki in pitje čaja

Rada imam obiske, rada imam sorodnike, ampak to zna biti kar naporno... Naenkrat nas je v hiši enajst in vsaki dan moram razmišljati o tem, kaj bomo jedli in kaj bomo počeli. Pralni in pomivalni stroj nam začneta nagajati, ker ne zdržita tega napora.

Moram upoštevati želje desetih ljudi, prisluhniti vsakomur, se pogovarjat in družiti z njimi...Včasih se mi njihove navade zdijo smešne, ker že sama tako dolgo časa živim tukaj in sem že pozabila oziroma se odvadila od marsikaterih stvari. Na primer večkratno pitje črnega čaja. Ni samo ob petih zvečer kot Angleži, tudi ob dvanajstih podnevi in ob enajstih zvečer. Včasih se jim  pridružim, ker mi je fajn sedeti za mizo in kramljati ob srkanju vročega čaja, vmes pa jesti sladke piškote.

Sami ga skuhamo samo, če smo prehlajeni. Moji starejši punci obožujeta to navado, radi se nam pridružita, ampak samo enkrat na dan. Ko jima povem, da bomo dobili obiske, takoj rečeta: »O, spet bomo pili čaj!« To je samo ena stvar, ki zaznamuje obiske iz Ukrajine. Še mnogo drugih reči, ki jih tako rad in včasih ne razumeš in te rahlo spravljajo ob živce, ampak poskušaš ostati miren in prijazen. Tako kot pri vseh sorodnikih. Očitne so razlike v kulturi in v načinu življenja. Moji sorodniki obožujejo vse slovensko: vino, pašteto, prekmursko gibanico, meso iz tünke, zaseko, Radensko in seveda toplice.

Zdi se jim, da je Slovenija - sanjska država in nič jih ne more odvrniti od tega prepričanja. Mogoče tudi, ker tu doživijo tako lep sprejem, ker se jaz na vso moč potrudim. Že od svojega sedemnajstega leta, ko sem začela dobivat plačo, sem pomagala svojim. Kupovala sem oblačila za vso družino, za sestrične in bratrance ter njihove otroke. Vsi so vedno čakali, da nekaj dobijo od mene, bila sem kot svoje vrste Božiček brez božiča. Potem je že to postalo pravzaprav nadležno: nekateri so me prosili za službo v tujini, nekatere - za dobro partijo, ne govorimo o vizah in garantnih pismih. Saj to ni bilo nič težkega zame, vedno sem pomagala po svojih najboljših močeh, ampak kar je preveč - je preveč. Naučila sem se govoriti »Ne!«

Zdaj ravno razmišljam, kaj vse jim lahko dam in kaj lahko odnesejo s seboj. Večinoma stvari podarjam za moje starše in za nekatere druge sorodnike. V poštev pride vse, od oblačil in obutve do preprog in posode. Moj oče se veseli kot otrok, ko nekaj dobi. Kaj naj rečem, s pokojnino, ki znaša trideset evrov, razen hrane si ne morejo nič kupiti. Cene za meso, sir, jajca so skoraj takšne, kot pri nas, lahko verjamete, ali pa ne. Zato so vsak košček zemlje moji starši uporabili za vrt, tako da trave za hoditi skorajda ni, samo ena potka, ki pelje skozi vrt. Pridelujejo zelenjavo ne tako kot mi, bolj za hobi in ker se nam zdi fajn malo vrtati po zemlji in imeti vedno svežo solato. Njim dejansko gre zares. Vse, kaj pridelajo, tudi pojejo, ali vložijo za ozimnico.

»Kdaj bomo pili čaj ?« vpraša moj nečak in se že zberemo pri veliki mizi, zadnjič. Njemu nikakor ni jasno, kako mi lahko živimo brez te navade. Pustijo nam nekaj čaja. Saj ga bomo spili potem, ko se vrnejo. Preveč sem utrujena, da bi ga pripravljala danes. Enostavno preveč. Naslednji teden že dobim druge sorodnike...

Zračni balon kot opotekajoča sreča

Ste že najbrž opazili, da so našo Prlekijo v prejšnjem tednu preplavili zračni baloni. En dan so bili prav pri nas. Med sprehodom s svojo psičko sem jih »lovila«. Dva sta celo pristala. Itak sem hotela narediti selfi z balonom, ampak mi ni uspelo. Šla sem proti njima, ki sta bila tako blizu, naenkrat ju ni bilo več. Ali sta bila skrita v neskončni koruzi, ali sta že odletela...Spomnila sem se, kako sem v otroštvu izdelovala zračne balone, pozneje letala in jih spuščala. Želela sem biti astronavtka, vse - od zračnih balonov, letal in raket me je strašno privlačilo.

Ta zračni balon, ki je naenkrat izginil, je bil zame svoje vrste razsvetljenje, skoraj kot opotekajoča sreča, ki jo loviš vse življenje, ampak ti skoraj nikoli ne uspe.

O, ženska! Kaj bi sploh rada? Moški te obožujejo - vsaj večina; ženske niso pretirano navdušene, in dobro veš zakaj...Otroci te imajo radi, ker se znaš z njimi poistovetiti in si dovoliš včasih tudi biti sama otrok...Mož bi naredil zate vse in še več, mogoče njegov trud včasih premalo ceniš...Imaš vse: čudovite otroke, službo, ki ti prinaša veselje in sanjsko hišico ob gozdu. Delaš to, kar želiš početi in se ne oziraš na mnenja drugih.

Po čem sploh hrepeniš? Kaj te žene naprej? Si že na polovici svojega življenja in najbrž se včasih sprašuješ, ali je to to? Zakaj ne moreš živeti tako kot večina in se ne obremenjevati z vsem tem... Očitno sta v tvoji življenjski filozofiji pustila velik pečat ruska klasika Tolstoj in Dostojevski, ki sta se vse življenje ubadala z iskanjem smisla življenja.

Imaš poleg naštetih stvari še mnogo problemov, ampak ti jih skoraj vedno uspe rešiti...Če jih nimaš, si jih sama izmisliš, samo, da tvoje življenje ni dolgočasno...Nikoli nisi imela samo enega otroka, nikoli nisi imela samo ene službe...Vedno si želela več...Vedno si lovila ta zračni balon, ki se ti je cel čas izmikal.

A se ne dogaja to samo meni, ogromno ljudi v današnjem svetu išče srečo, ki je ne morejo najti, oziroma pozneje ugotovijo, da jo že imajo. 

Filozofija splošnega nezadovoljstva

Ste že slišali ta izraz - filozofija splošnega nezadovoljstva? Zanimivo je, da ljudje živijo boljše kot pred leti, so bolj situirani in si lahko privoščijo marsikaj, ampak se vedno primerjajo z drugimi in se jim zdi, da imajo vsega premalo. Mislijo si približno takole: »Nekateri si privoščijo dvakrat na leto dopust v Turčijo ali na Tenerifih, mi pa samo enkrat gremo na morje na Hrvaško; sosed ima spet novo fasado, (ne bom pisala o avtu, ker je že to tako zdelana tema...) naša pa je že več kot deset let stara, vsi sošolci našega sina obiskujejo poleti različne tabore, naš pa je večinoma doma ali pri babici...« Banalno, ampak drži.

Poleg vseh dobrin, ki jih imamo, poleg tega, da nam država podarja toliko socialnih privilegijev, se počutimo nesrečne. Reklame so naravnane ravno na takšen kontingent ljudi: »Kupite ta sesalec in vaša hiša bo zablestela! (posledično boste postali srečni in zadovoljni) Kupite ta šampon za lase in bodo vaši lasje zasijali in vse skrbi bodo odveč!« Ob ogledu takšnih reklam vedno dobite občutek, da vam samo še to manjka do sreče.

A je sreča v ljubezni?

Kaj pa bi rekli na tole od Sigmunda Freuda: »Glede na to, da je človek izkustveno dojel, da mu seksualna ljubezen zagotavlja največje zadovoljstvo, je zanj postala prototip sreče. Zato je človek poslan, da še naprej išče srečo ob stezi seksualnega ter da iz genitalnega erotizma ustvari osrednji cilj življenja« Znana ameriška seksologa William Masters in Virginia Johnson trdita: »Ničesar se ne da primerjati z občutkom, ki ga doživljamo med ljubljenjem. Vsi imamo v mislih seks - nekateri več, drugi manj.«

Kaj pa bi rekli na to tisti, ki lahko shajajo brez tega že dolga leta in so srečni? Vsak živi svoje življenje in ni treba vseh predalčkati. Nekateri nimajo družine, nekateri nimajo otrok, nekateri nimajo službe in živijo s starši. In so srečni. Ker je to njihovo življenje. Je kdo rekel, da za srečo potrebuješ moža, hišo, službo in dva otroka, ki sta različnega spola? Zakaj smo tako ozkogledi in tako radi ljudi kritiziramo, če ne ustrezajo našim merilom? Pustimo jim živeti in živimo sami, ne pa lovimo srečo kot zračni balon...



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Znak

Nevarna razposajenost!

nedelja, 13. oktober 2019 ob 18:44
Protest Rešimo Slovenijo

Tudi Prleki v Ljubljano, da »rešijo Slovenijo«

petek, 11. oktober 2019 ob 16:04