Bilo je nekoč v …Sloveniji (ali Hollywoodu…kakorkoli že)

Takrat sem občutila nepopisen strah…Najraje bi zapustila dvorano ali bi zlezla v svojo kožo, ali še boljše – v materin trebuh… Quentin Tarantino pa res zna ustvariti napetost…Počutila sem se tako nelagodno, kot že dolgo ne.

Svetlana Oletič, nedelja, 22. september 2019 ob 09:00
Bilo je nekoč v Hollywoodu...

Bilo je nekoč v Hollywoodu...

Pred kratkim sem prebrala knjigo Carlosa Ruiza Zafona »Ujetnik nebes«. Poistovetila sem se z mislijo pisatelja, v kateri on nazorno pove, zakaj in za koga piše. Nasploh. »Pišem predvsem za ljudi, ki se radi potopijo v dobro zgodbo. Ne pišem zase, ampak za druge ljudi. Resnične ljudi. Mislim, da je Umberto Eco nekoč rekel, da so pisci, ki po lastnih besedah pišejo samo zase in jim je vseeno za občinstvo, navadni nakladači, saj je edina stvar, ki jo človek napiše samo zase, nakupovalni seznam. Ne bi se mogel bolj strinjati z njim.«

Kako je osnovan naš šolski sistem?

»Živali so se nekega dne zbrale v gozdu in se odločili, da bodo ustanovile šolo. Zajec, ptica, veverica, riba in jegulja so bili v upravnem odboru. Zajec je vztrajal, da mora biti tek del učnega načrta. Ptica je vztrajala, da more biti letenje del učnega načrta. Riba je vztrajal, da mora biti plavanje del učnega načrta, veverica je trdila, da je plezanje po drevesih absolutno nujen del učnega načrta. Vse te stvari so združili in spisali učni načrt. Potem so vztrajali, da morajo vse živali sodelovati pri vseh predmetih. Čeprav je imel zajec petico pri teku, je imel s plezanjem na drevo silne težave. Vedno znova je padal na hrbet. Kmalu je imel tako poškodovane možgane, da ni mogel več teči. Namesto petice je imel v teku trojko, pri plezanju pa je seveda imel nezadostno oceno. Ptica je resnično čudovito letela, ritje po zemlji ji je delalo preglavice. Vedno znova si je poškodovala kljun in krila. Pri letenju je kmalu imela oceno tri, pri ritju po zemlji pa je imela nezadostno oceno, poleg tega se je grozno mučila s plezanjem na drevo.

Žival, ki je na koncu najbolj blestela, je bila umsko zaostala jegulja, ki je vse počela na pol. Učitelji pa so bili veseli, kajti vsi so sodelovali pri vseh predmetih, čemur so rekli splošna izobrazba.« Lahko se temu smejete, veste pa, da je v tem tudi nekaj resnice. Ravno na tem je osnovan naš šolski sistem.

Spremembe....spet...

A ste slišali o letošnjih spremembah v učnih načrtih za slovenščino?

»S spremembami sta vneseni večja preglednost in razumljivost učnih načrtov, cilji, ki niso več aktualni, so izpuščeni, nekateri zapisi ciljev so poenostavljeni, učinkoviteje sta povezana jezikovni in književni pouk, prav tako so priporočene učinkovitejše povezave. Pri književnem pouku so izločeni seznami predlaganih besedil, kar zagotavlja večjo avtonomijo učiteljev pri izbiri besedil. Izločene so nepotrebne ponovitve ciljev.«

Učenje
Učenje

A so učitelji slovenščine o tem seznanjeni?

»To je tipičen primer navidezne vključenosti učiteljev v odločitve ministrstva za šolstvo. Če bi naredili anketo med učitelji, bi ugotovili, da jih 90 odstotkov o prenovi učnega načrta ne ve ničesar. Pristojni na ministrstvu in na zavodu za šolstvo so vse skupaj izpeljali na skrivaj. Tri leta so sestankovali in pisali recenzije, pa ne bo skoraj nič drugače, enako, kot se je zgodilo leta 2011. Tudi takrat so spremenili le nekaj ciljev, mi pa smo stran metali stare učbenike, čeprav je bilo v novih drugačnih le nekaj stavkov,« je kritična Bojana Potočnik, učiteljica slovenščine. Vir »Mladina«

To je tako znano in nič novega za vse učitelje...Lahko bi rekli, kot že mnogokrat spet: »Bilo je nekoč v Sloveniji...«

Bilo je nekoč v Hollywoodu...

Šola in njen začetek prinaša s seboj določen stres tudi za učitelje. Potrebovala sem svoje vrste sprostitev. Že dolgo nisem bila v kinu in ko sem zagledala reklamo za film »Bilo je nekoč v Hollywoodu«, sem se v trenutku odločila, da grem. S prijateljicami. Če ni drugega, se bomo naslajale ob pogledih na dva najlepša igralca v Hollywoodu (čeprav je zame osebno George Clooney še vedno lepši...) Niti nisem razmišljala o zgodbi in vsebini filma...Nedvomno me je pritegnil režiser Quentin Tarantino, in sem se veselila ogleda filma ter druženja v ženski družbi.

Prijateljica
Prijateljice

Bilo je nekoč ... v Hollywoodu je zgodba o igralcu, zvezdi televizijskih vesternov in njegovem dvojniku, ki se odpravita na pot, da bi našla svoje mesto pod soncem v neizprosni filmski industriji davnega leta 1969. Dogodki se odvijajo v Los Angelesu ob vrhuncu hipijevskega Hollywooda.

Uživala sem v atmosferi poznih šestdesetih, opazovala sem, kako lepo plapolajo lasje v vetru Bradu Pittu med vožnjo z avtom, kako Leonardu DiCaprio dobro gredo preobrazbe iz enega lika v drugega in na kakšen silovit način zna izražati jezo, žalost, obup in bes. Kotički ustnic so se mi raztegnili v nasmeh, ko sem gledala prelepo igralko Margot Robbie, ki je igrala Sharon Tate. Bila je tako navdušena in srečna, ko je prišla v kinodvorano gledat film, v katerem je igrala sama v manjši vlogi...

Po uri in pol sem se že začela dolgočasiti in sem razočarano pomislila; »A je to to? Se ne bo nič zgodilo?« In se je...V ozadju so pokazali znanega režiserja Romana Polanskega...Malo sem pobrskala po svojem spominu in se mi je prikazala zgodba zloglasnega Čarlza Majsona, serijskega morilca in vodjo kulta, ki je tako odmevala v javnosti pred leti. Najbrž večina vas pozna zgodbo o pokolu, v katerem je bilo na krut način umorjenih kar nekaj ljudi, med njimi je bila tudi noseča žena Romana Polanskega, igralka Sharon Tate.

Takrat sem občutila nepopisen strah...Najraje bi zapustila dvorano ali bi zlezla v svojo kožo, ali še boljše - v materin trebuh... Quentin Tarantino pa res zna ustvariti napetost...Počutila sem se tako nelagodno, kot že dolgo ne. Nisem želela gledati, kako bodo umirali tako lepi igralci...

Na koncu nas je čakal happy end, in je Quentin Tarantino še enkrat zablestel v svojem črnem humorju.

Hollywood
Hollywood

Domov sem prišla ob 12.00 ponoči, film je trajal sto in šestdeset minut ter pustil še mnogo odprtih vprašanj...O tem bom še nekaj časa razmišljala...Pozneje...Spominjala se bom tako na prvi pogled banalnih in tako pozneje usodnih prizorov: recimo, ko je Brad Pitt počasi, zelo počasi odpiral pasjo konzervo, njegov pes pa ga je potrpežljivo čakal in so se mu cedile sline. Dobesedno. Pri tem svojem čakanju ni smel jeziti svojega gospodarja in se oglašati...

V zadnjem prizoru njegov lajež, ravno med odpiranjem konzerve, oznani prihod hipijev, ki so prišli z namenom ubijat. Nedolžne ljudi...Ta prizor se mi zadnje dneve neprestano odvija v glavi...Res je...Bilo je nekoč v Hollywoodu...

Pri ogledu tega filma sem pozabila absolutno na vse. Na šolo. Na otroke. Na naš šolski sistem in letošnje spremembe.

Spremembe in strožji nadzor

Letos se bo v šolskem sistemu zgodilo več sprememb, ne samo pri predmetu slovenščina. Spremembe izenačujejo obravnavo vseh dijakov glede odsotnosti od pouka. To pomeni, da bodo srednje šole starše obveščale o odsotnostih ne glede na morebitno polnoletnost dijaka. Dijaki si bodo opravičila pisali sami le, če bodo zato izrecno zahtevali.

Dijaka bodo lahko vrgli iz razreda po petem ukoru pa tudi izključili.

Ne bo več nadomeščanj pouka v soboto.

Z novim šolskim letom bodo osnovne šole učencem lahko ponudile nova izbirna predmeta filmsko vzgojo in slovenski znakovni jezik.

V novem šolskem letu sta bila prenovljena učna načrta za čebelarstvo in slovenščino.

V novem šolskem letu 2019/2020 bodo učna gradiva brezplačna ne le za prvošolčke, pač pa prvič tudi za drugošolce.

Pa še ena dobra novica: zaradi energetskega varčevanja bo 3. januar prost dan za vse učence in učitelje in ga ne bo treba nadomeščati!

Čez dvajset let se bomo spraševali, ali so te spremembe pozitivno vplivale na naš šolski sistem, ali negativno. Kakor se zdaj že mnoga leta nekateri sprašujejo, ali je bila uvedba devetletke smiselna ali ne.

Mnogim ne bo jasno, kako sem lahko povezala hollywoodski film in spremembe v šolskem sistemu v Sloveniji...(še vedno sem pod vplivom črnega humorja Quentina Tarantina). Če ni drugo, skupno med temi stvarmi je to, da čez leta lahko marsikateri rečejo: »Bilo je nekoč v Sloveniji (ali Hollywoodu)...« Saj na koncu je vseeno, kaj ne?...

Zanimivo, da na začetku sem hotela dodati v podnaslov: spremembe v šolskem sistemu, ampak sem se prestrašila, da bi nekoga to odvrnilo od branja. Hollywood se sliši nekako bolj prijetno. Pišemo pa itak za bralce, ne da?



Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Znak

Nevarna razposajenost!

nedelja, 13. oktober 2019 ob 18:44
Protest Rešimo Slovenijo

Tudi Prleki v Ljubljano, da »rešijo Slovenijo«

petek, 11. oktober 2019 ob 16:04