Brotva, Zeleno okno in Pariz… (kje so skrivnosti srečnega življenja?)

Nekoč so na brotvi mladeniči nosili puto. Mladeniči so poleg zareze dobili še špricarje in tisti, ki so si še posebej prizadevali, so imeli po 30 zarez na svoji palici in posledično so spili kar po 30 špricarjev.

Prlekija-on.net, nedelja, 13. oktober 2019 ob 08:25
Brotva, Zeleno okno in Pariz… (kje so skrivnosti srečnega življenja?)

Brotva, Zeleno okno in Pariz… (kje so skrivnosti srečnega življenja?)

Iskala sem si temo za oktobrsko kolumno in mi je prvo prišlo na misel: brotva, trgatev. Letošnje brotve so nekako šle mimo mene in nisem bila na nobeni, kaj naj o tem napišem? Malo sem o tem povprašala sovaščane in so mi povedali kar nekaj zanimivih stvari o tem, kako je bilo nekoč na brotvi v Mali Nedli...

Slišala sem tudi govorice, da je v Mali Nedelji že 5 odstotkov alkohola v zraku... Zakaj le...?

Nekoč so na brotvi mladeniči nosili brento ali puto, napolnjeno z grozdjem, ki so ga potem vsipali v koš. Vsaki od njih je imel leskovo palico, na kateri so mu naredili zarezo z nožem, ko je prinesel polno brento grozdja. Takrat so vsi mladeniči še imeli svoje male nože in obstaja priča, da se nekoč v Mali Nedli nobeden ni zbudil brez svojega noža. Mladeniči so poleg zareze dobili še špricarje in tisti, ki so si še posebej prizadevali, so imeli po 30 zarez na svoji palici in posledično so spili kar po 30 špricarjev. Včasih se je zgodilo naslednje: ko so vsipali grozdje v koš, so tja padli tudi sami, ker po takšni količini spite pijače jim ni uspelo obdržati ravnotežja... Kot veste, zdaj že prešajo avtomatsko in je delo končano v eni uri. Nekoč pa so prešali na staro prešo kar dva dni in mladi fantje so morali »paziti« na prešo celo noč.

Včasih so nekateri reveži, ki niso imeli dovolj grozdja, zraven grozdnih tropin dodali še jabolka in potem iz tega dobili rdečo pijačo, imenovano pikola. Na koncu brotve so bile vedno veselice in se skoraj nobena od njih ni končala brez pravega pretepa.

Ko razlagam svojim sorodnikom, da si pri nas učenci v šoli vzamejo prost dan za pobiranje grozdja, me samo debelo gledajo. Nič jim ni jasno. To pa je mentaliteta Slovencev, posebej Prlekov. Brez tega pač ne gre.

Brotva

Pariz in mentaliteta Slovencev

O tej slovenski mentaliteti je bilo v zadnjih časih dosti povedanega, ko smo čakali v Parizu na naslov Evropskih prvakov. Ni nam uspelo. Nič zato. Uspelo je mnogo več. Šlo je za popularizacijo odbojke, saj nekateri še vedno imajo ta šport rezerviran za žensko populacijo. Trenutno učenci (predvsem govorim o fantih) na osnovni šoli zelo radi igrajo odbojko, prej pa sem jih dejansko morala siliti v to.
V klubu, kje treniram odbojko, prihaja vedno več novih deklet, po malem ne bo več prostora za vse...Ni to čudovito? Čeprav nam je vseeno vsem žal, da ravno ta dan Kovačević odigral eno od najboljših tekem v svoji športni karieri in nam vsem povzročil sive lase, pomešane z obupom. Nisem videla še igralca na evropskem prvenstvu, ki bi naredil dva prestopa pri servisu (osnovnošolska napaka) in dobil rdeči karton. Pa še naš Dejan Vinčič se je v eni potezi tako poigral z njim. Nič ga ni zmedlo. Ne glede na vse je bil najkoristnejši igralec Prvenstva in je bil najbolj zaslužen za preobrat v 2. setu ter končno zmago. Vsi govorimo o pravljici, saj je tudi bila, čeprav je nas vse malo sram priznati, da smo bili na koncu malo razočarani. In ne zavoljo poraza, to še najmanj, ampak zato, ker se niso upirali dovolj. Sama sem odbojkarica in vem, da niso mogli. Tako so si želeli, ampak ni šlo. Včasih pač ne gre in ta dan je bil ravno eden od tistih dni.

Spomnim se svojega Pariza. Z mojo Ukrajinsko ekipo smo bile prvakinje Ukrajine in nam je žreb namenil tekmo s francoskimi prvakinjami v Parizu. Izgubili smo. Naslednji dan so se trener in vodstvo ekipe odpravili na ogled Pariza...igralke pa smo bile primorane biti v sobah, niti televizije nismo smele gledati. Naseljene smo bile v industrijski coni, spomnim se samo tovarn in dima iz velikanskega dimnika. To je bil zame Pariz, mesto prestiža in mesto, kamor sanja odpotovati vsako dekle.

Zeleno okno

Pri nas se v okolišu Male Nedelje vedno nekaj dogaja. V petek, sedemindvajsetega septembra je bila otvoritev Zelenega okna v Moravcih. Če želite lepo sliko, vabljeni, dokler je še prelep razgled. Gostilna sicer ne dela vedno, ampak v središču Male Nedelje je vedno kaj odprtega. Zadnje čase je najbolj obiskana gostilna Žirafa.

Kot veste, projekt Zeleno okno poteka že tri leta. Njegov namen je čudovit: širiti turizem in pokazati turistom in domačinom lepote naših krajev. Projekt poteka pod okriljem Občinske turistične zveze Ljutomer in do zdaj mu dobro kaže. Prvo leto je bilo tako imenovano zeleno okno postavljeno na Jeruzalemu, lansko leto pa pri naših sosedih, Cezanjevcih. Sicer še za enkrat ne mrgoli množice turistov z mobilnimi telefoni, ki bi stali v vrsti in čakali na slikanje, ampak - pustimo času čas. Mogoče bo nekoč naše zeleno okno tako popularno kot srce na Bledu in ne bo turista, ki si ne bo želel slikati se za njim.

Zeleno okno

Kako srečni smo Slovenci?

A ste kdaj razmišljali, kako srečni smo Slovenci? Ameriški inštitut za raziskave javnega mnenja Gallup že osem let opravlja raziskavo, ki meri, kako so ljudje po vsem svetu srečni in zadovoljni s svojim življenjem. Tudi lani so se najbolj odrezali v državah Latinske Amerike. Slovenija se je med 138 državami, ki jih je zajela objavljena raziskava, uvrstila v zlato sredino.

Od evropskih držav se je najvišje, na osmo mesto z 82 točkami, uvrstila Danska. Druga najvišje uvrščena evropska država je Švedska na 22. mestu. Prebivalci ZDA so kar z 78 točkami na 22. mestu manj srečni in zadovoljni od Kanadčanov, ki so zbrali 79 točk, enako kot prebivalci Združenih arabskih emiratov.

Slovencem je uspelo zbrati 69 točk in se uvrstiti na 67. mesto. Od sosednjih držav so najbolj srečni Avstrijci na 28. mestu, ki so zbrali 76 točk, Italijani pa so se s 75 točkami uvrstili na 45. mesto. Manj kot Slovenci so zadovoljni Madžari na 72. mestu s 67 točkami, Hrvati so na 122. mestu.

Še enkrat je bilo dokazano, da denar ni osnovni pogoj za srečo in zadovoljstvo, in to se kaže tudi pri uvrstitvi držav na lestvici. Že tretje leto zapored so največ točk zbrali Paragvajci, in sicer 87, do petega mesta pa sledijo še Panama, Gvatemala, Nikaragva in Ekvador. V teh državah je kultura pač takšna, da ljudje gledajo na svet pozitivno. Vedno so nasmejani, na glede na vse, kaj jim prinaša življenje. Na dnu lestvice so iz razumljivih razlogov Sirci s 36 točkami.

»Skrivnosti srečnega življenja« Suzan Meissener

Prebrala sem čudovito knjigo »Skrivnosti srečnega življenja« in sem nekako upala, da mi da odgovore, » razkrije« skrivnosti, ampak zgodilo se je ravno nasprotno: pojavilo se je še več vprašanj... Za platnicami vsake od knjig se odpira neskončno vesolje, ki mora biti raziskano in ta knjiga me je v celoti potegnila vase. Ne vem, ali sem jo posvojila jaz, ali je ona posvojila mene...Notri sem našla ogromno zanimivih misli, čeprav nobena od njih ne pove o skrivnostih srečnega življenja. To moramo ugotoviti sami...

»Stala je na razpotju in se napol zavedala, da bo s svojo odločitvijo izbrala pot brez vrnitve. Toda namesto dveh možnosti je videla le eno - ker je hotela videti le eno...« Ta misel mi že nekaj časa ne da miru. Sami ustvarjamo svoje srečno življenje, sami smo odgovorni za svoje odločitve in nihče drug in ...vedno imamo izbiro. Vprašanje pa je, ali si to želimo. Vprašanje je, ali želimo biti srečni, ali nam je všeč živeti tako, kot živimo... in še tole: navsezadnje je sreča za vsakega drugačna. Tu ni nobenih skrivnosti.