A imate vi mogoče doma enega ali dva šoloobvezna otroka? Ali celo tri? Želite jim omogočiti najboljše počitnice, trudite se, da bi zapolnili vsako minuto njihovih počitnic s koristnimi dejavnostmi, ki bodo jim okrepile telo in duha in naredile iz njih harmonične osebnosti?

Na koncu počitnic ne boste imeli več idej, da bi animirali svoje otroke. Ne boste imeli več časa in energije, samo dneve boste odštevali do začetka šole. Ko pa se vam bo porodila kakšna nova ideja, boste obupani ugotovili, da vam otroci nočejo slediti. Da se jim ne ljubi več tega početi in nekam iti. Presenetljivo, ampak bodo želeli ostati doma. Niti kopanje v bazenih, niti daljši sprehodi v naravi jih ne bodo zanimali več.

V počitnicah je drugačen red oziroma ga ni...

Radi imate ustaljen red: zgodnje bujenje, zajtrk, šola, kosilo, popoldanske športne ali drugačne dejavnosti, domače naloge, večerja in zgodaj spat. Kaj pa se bo dogajalo zdaj? Nekateri najstniki ne bodo vstali s postelje niti do kosila, potem bodo srfali celo noč po internetu in igrali računalniške igrice.

Pravzaprav niti nočete tega vedeti. Med šolskim časom ste jim omejili uporabo telefonov, zdaj jih bodo imeli ves čas ob sebi in vas to niti ne bo vznemirjalo tako zelo. Tudi sami ste skoraj vedno dosegljivi in imate vaše telefone ob sebi. Novi časi, novi trendi, je treba pač vzeti to v zakup. Tako lahko pobegnete vsakdanjim skrbem in za trenutek pozabite na otroke.

»Mama, glej!« prinese mi svoj izdelek sedemletnik medtem, ko obračam meso v ponvi. Ošinem ga s pogledom: »Je zelo lepo, ljubček.« »Nisi ga sploh pogledala, to je letalo, ki bo zdaj odletelo.« užaljen odide. »Mama, pol ure te že čakam, da mi pripraviš zajtrk.« reče devetletnica in ne veš, ali se ji ga splača sploh pojesti, ker bo kmalu kosilo. »Bom ti pogrela mleko, samo da meso obrnem.«

Po glavi se vam bodo rojevale različne misli, ena je zagotovo ta, da je poklic učitelja pravzaprav zelo naporen in ni lahko imeti otrok ves čas ob sebi. Zato pa jim kupujemo različne igračke, telefone in tablice, da se nam ni treba toliko ukvarjati z njimi. V šoli pa tega ni. Ne bi bili učitelj, pomislite. Bog ne daj.

Seks po slovensko

Zadnjič sem bila na stand - up komediji Vida Valiča o seksu, po slovensko. Zamudila sem dvajset minut, ker sem bila s svojo ekipo na tekmi v Kamniku (mimogrede smo zmagale 3:2...) Morala sem sesti v prvo vrsto, ker je tam sedela moja prijateljica. Takoj me je opazil. Vprašal me je, ali sem zamudila, ker sem ga mogoče čakala v njegovem kabinetu...In tako naprej...

Morala sem mu povedati, zakaj sem zamudila, in so že sledile šale o odbojkaricah, potem me je vprašal o mojem imenu in je poskušal govoriti nekaj v ruščini. Zanimalo ga je, če sem kdaj hlinila orgazem, kateri položaj med seksom mi je najljubši in še marsikaj drugega... na koncu se je zahvalil za »odkrit« pogovor.

Čisto sem pozabila, da mi je rekla kolegica, naj nikoli ne grem v prvo vrsto sedet...Ampak pustimo to. Kar je - je. Pri odhajanju iz dvorane so vsi gledalci dobesedno strmeli vame. Nehote sem izpadla kot nekakšna zvezda večera.

Vid Valič, vsaka ti čast, da si upaš odkrito spregovoriti o temi, kateri se marsikateri rajši izogne...Čeprav vsi radi o tem poslušamo, delamo to pa tak ali tak. Navsezadnje, dragi moji starši, ne bi bili to, kar ste, in se ne bi ubadali s tem, kako omogočiti otrokom boljše počitnice, če jih ne bi imeli, otrok mislim, se pravi, če ne bi seksali...

Tenerife...

Najboljše naše krompirjeve počitnice so bile na Tenerifih, kjer smo se na začetku novembra sončili in kopali na različnih plažah. Prvi dan nas je ožgalo sonce, ker se nismo namazali s sončno kremo. Zdelo se nam je, da 25 stopinj ni tako nevarno. Je pa bilo. Vsekakor.
Playa de las Americas, Playa de las Vistas, Playa de las Palmas. Že, ko napišem te besede, dobim mravljince po koži - kako lepo se to sliši in izgovarja. Zaljubljena sem v španščino, če slišim ta jezik, me prime nostalgija. Živela sem v Španiji samo dva meseca in pol, ampak me je zasvojila. Zanimivo, da se to ne dogaja, ko slišim ljudi govoriti rusko ali ukrajinsko. Ne občutim nič... 

Letos je pri nas tako toplo, da nam ni treba nikamor iti, lahko se sončimo na naših terasah. Ampak vseeno me daje tiha nostalgija. Po tistih prelepih obalah in plažah, po tistem vrvežu, ki se vedno dogaja v primorskih mestih, po tistih svetovno znanih vodnih parkih: Siam Parke, Loro parke z orkami, plešočimi delfini in smešnimi tjulnji ter papigami, ki znajo seštevati, odštevati in odgovarjati na vprašanja...

Še sreča, da obstaja šola

Če imate enega otroka, ta želi biti cel čas ob vas in mu morate posvetiti vso vašo pozornost. Če imate dva ali tri, je več možnosti, da se zaigrajo skupaj in vas pustijo v vlogi nemega opazovalca, ampak to prinese nenehna prerekanja. Potem pa cel dan poslušate pritožbe, kdo je vse kriv. Če ne teče kri, se ne vmešavam. Se bodo že sami zmenili, kako je prav.

Še sreča, če imate veliko hišo in dosti prostora ob njej, da se otroci porazgubijo. Da niste v bloku, da vaših otrok ne poslušajo sosedi, drugače bi dobili migreno ali živčni zlom. Imate v garaži vse, od koles, skirojev, kotalk, rolerjev do žog za vse športe ter loparjev za badminton in tenis. Poleg obveznega trampolina in lepo urejenega otroškega igrišča, še psa in mačke. Kaj bi še otroci lahko želeli?
Ampak kaj, ko jim morate dobesedno ugasniti televizijo, vzeti telefone in jih spoditi ven. Imajo različne izgovore: dopoldan prespijo, potem je že kosilo, zvečer gre dež ali se jim ne ljubi iti ven, ker so zaposleni z nečim drugim in je že hitro tema.

Zadnjič sem bila strašno vesela, ko mi je devetletnica vadila tek za kros zunaj po dežju...Oblekla si je gor kapuco ter tekala. Prišla domov cela presrečna in je rekla: «Mama, kako je bilo fajn tekati po dežju!« Na krosu v Ljutomeru je bila druga. Prejšnji vikend pa sta se mlajša otroka cela dneva preigrala zunaj s sosedovimi otroki, vmes sta prišla samo nekaj jest in pit ter zamenjat mokre nogavice. Kot v dobrih starih časih! Prav sem se spomnila svojega otroštva, ko smo cele dneve preživljali na dvorišču pred blokom...

Svoje otroke imamo vsi neznansko radi in za njih bi naredili vse in še več. Po tihem pa se bomo veselili, da bo kmalu počitnic konec in jih predamo, vsaj dopoldne, v roke učiteljev. Hvala ti, Marija Terezija, da si uvedla obvezno šolanje!