Za šport se splača živeti. Pogovarjala sem se s svetovnim prvakom.

Ta teden sem se udeležila dveh prireditev Športnik leta. V Ljutomeru je že tretjič zapored zmagal svetovni prvak David Žibrat. Sama sem bila tudi med večkratnimi prejemniki te nagrade, ampak moji uspehi niso bili nič v primerjavi z uspehi tega športnika.

Svetlana Oletič, nedelja, 2. februar 2020 ob 08:25
Pogovarjala sem se s svetovnim prvakom Davidom Žibratom

Pogovarjala sem se s svetovnim prvakom Davidom Žibratom

Ta teden je bil vsekakor športno obarvan. Začel se je tragično. Z nepojmljivo smrtjo slovitega košarkarja Kobeja Bryanta in njegove komaj trinajstletne hčere... Ali obstajajo besede, ki bi omilile ta dogodek? Jih ni...Ta tragična smrt je pretresla ves svet, športnike pa dobesedno sesula...Ali obstaja smisel, da vztrajajo pri svojem garaškem početju, če se vse lahko razblini v trenutku?

Ja, se splača. Bolje živeti... Se bolj potruditi... Biti boljši človek. Zares nehati obremenjevati se zaradi vseh malenkosti in nepomembnih stvari, ki nam grenijo življenje....Osredotočiti se na tisto ključno, ki nas drži pokonci. To je nedvomno družina in za nekatere tudi šport.

Ta teden sem se udeležila dveh prireditev Športnik leta Občine Ljutomer in Športnik leta Mestne občine Ptuj. V Ljutomeru je že tretjič zapored zmagal svetovni prvak David Žibrat. Sama sem bila tudi med večkratnimi prejemniki te nagrade, ampak moji uspehi niso bili nič v primerjavi z uspehi tega športnika.

Uspelo mi je opraviti pogovor z Davidom Žibratom, ki je z veseljem odgovoril na moja vprašanja. Po koncu sezone 2019 na uradni svetovni lestvici WAKO Official Kickboxing Ranking je David Žibrat v svoji kategoriji do 89kg med 104 tekmovalci z 8.652 točkami na 1.mestu.

Intervju z Davidom Žibratom

Izhajate iz športne družine. Povejte kaj o tem...

Da, res smo športna družina in tudi z bratom sva to podedovala. Zanimivo je to, da se pa vsak od nas ukvarja s svojim športom, kar je tudi boljše po eni strani, saj ni tistega tekmovalnega odnosa med nami, ampak podpiramo drug drugega saj si s tem pomagamo in motiviramo, da je šport način naših življenj. 

Zakaj ravno kikboks? Kdo vas je navdušil za ta šport?

Na trening kikboksa sem šel čisto slučajno, saj smo s prijatelji izvedeli, da se v bližini izvajajo treningi kikboksa in iz radovednosti smo se ga udeležili. Preizkusil sem se v več športih, kot so nogomet, namizni tenis, rokoborba, rokomet in še kakšen šport bi se našel, ampak kikboks me je "zasvojil".

Kako dolgo že trenirate in koliko ur dnevno vadite?

Treniram že 15-to leto, aktivno pa tekmujem 12 let. Ko je obdobje priprav na največja tekmovanja, naredim 10-12 treningov tedensko, drugače pa vsak dan opravim trening, da se vzdržuje forma in preizkušajo nove tehnike.

Kako je v tem športu z denarjem? Bolj samo financiranje?

Glede financ je v tem športu zelo slabo, saj še ta šport ni toliko prepoznaven v javnosti in med podjetji, s katerimi bi se financirali, saj so tekmovanja za klub kar precejšen finančni zalogaj. Moram pa dodati, da se prepoznavnost iz leta v leto dviguje. Velik korak je naredila tudi naša krovna organizacija, saj je konec novembra 2018 na seji v Tokiu priznala WAKO in Kickboxing kot olimpijski šport. S tem je bil postavljen temelj za možnost uvrstitve Kickboxinga v program olimpijskih iger. Odločitvi je botrovala njegova razširjenost po svetu, saj je prisoten v 128 državah na vseh petih kontinentih sveta, ima urejen sistem izobraževanja in licenciranja ter spoštovanje etičnih standardov in zavezanost k boju proti dopingu in zlorabam v športu.

Kako množičen je ta šport v Sloveniji?

Priljubljenost našega športa se dviguje, saj ljudje počasi spoznavajo, še posebej tisti, ki so se preizkusili na treningu, da ne gre za navadno pretepanje, ampak je kikboks odlična rekreacija, pri kateri aktiviramo celotno telo in se ob tem še zabavamo z različnimi kombinacijami in vajami, ki jih lahko poljubno dodajamo. V klubu se delimo na več skupin, tako da ni bojazni, da bi se domov vrnili z modrim očesom.

A ste se kot otrok radi pretepali?

Ne, to pa ne... 

A se spomnite kaj ste ušpičili v otroštvu?

Ušpičil sem marsikaj, saj sem bil kar živahen otrok, ampak nič problematičnega. Povzročal sem občasne preglavice staršem, saj sem se zelo rad družil s prijatelji in sem skoraj vedno zamujal domov, razne poškodbe, ki sem jih staknil včasih na tedenski bazi, največ preglavic pa sem povzročal mami, saj me že od majhnega veseli vonj po bencinu, zato sem hitro dobil svoj moped, kros motor in pozneje sem tudi na skrivaj opravil nekaj treningov spidveja, na katere sta me peljala oče in dedek brez vednosti mame in babice (to bosta izvedeli sedaj, ko bosta prebrali ta intervju).

Kakšni so vaši cilji v prihodnje?

Trenutno delam na velikem projektu, to je ustanovitev lastnega športnega centra, ki je tik pred odprtjem, kjer bodo omogočeni vsi pogoji za najkvalitetnejše treninge kikboksa. Kot trener imam cilj, da čez čas ustvarim tekmovalno ekipo, ki se bo udeleževala turnirjev po vsej Evropi. 
Projekt Športni center Žibrat je v zaključni fazi, saj že od konca novembra izvajamo dela in preurejamo prostore, ki bodo nudili kar se da najboljše pogoje za treninge kikboksa ter s časom bomo opremili še prostor, ki bo namenjen fizični in kondicijski pripravi športnikov, tako da bo lahko v našem centru treniral vsak športnik, ki se želi dodatno pripraviti na svoja tekmovanja.
Razlogov, zakaj sem se odločil za ta projekt je več, najpomembnejši pa je ta, da se povpraševanje za naš šport dviguje, ljudje so spoznali, da je kikboks odlična rekreacija, še posebej je priljubljen pri predstavnicah nežnejšega spola, kar je zanimivo.
V Športnem centru bomo izvajali več različnih skupin, pričeli bomo z dvema otroškima in sicer od 5-8 let, kjer bodo otroci skozi igralnico spoznavali kikboks, razvijali motoriko in disciplino, ter od 9-14 let, kjer bomo to znanje nadgrajevali, dodajali tehnike in kombinacije. Seveda bomo imeli za vse nad 15 letom začetniško skupino, rekreativno skupino, skupino posebej za ženske, tekmovalno skupina in skupino za starejše 50+ let, saj bi rad dokazal, da je naš šport res za vsakega.
Tekmovalnih ciljev si pa zaenkrat ne delam, se pa veselim novih izzivov, ki so pred menoj.

Kaj bi svetovali mladim športnikom?

Vsem mladim, ki se ukvarjajo s športom bi svetoval, da naj šport ohranijo v njihovih življenjih, saj bodo tako lažje premagovali ovire, ki jih še čakajo saj nas šport nauči discipline in je najboljša terapija za telo in dušo.
Vsem, ki pa se ukvarjajo s športom tekmovalno, pa bi svetoval, da naj vsak spodrsljaj ali poraz vzamejo kot izkušnjo in z vztrajnostjo se bodo te izkušnje nakopičile in tako bo vedno manj prostora za neuspeh.

Na Ptuju

Na prireditvi za športnika leta Mestne občine Ptuj me je očaral poleg zabavnega voditeljskega para in čudovitega ambienta v prenovljenem Dominikanskem samostanu govor županje Ptuja. Spregovorila je o tem, kako smo ponosni na naše športnike in jih kujemo v zvezde, hodimo za njih navijat po celem svetu in glasno skupaj z njimi pojemo državno himno. Ob morebitnem porazu, ki se lahko zgodi v zadnjih pičlih sekundah, pa že iščemo napake v sistemu, vse možne krivce in ne skoparimo z grdimi besedami. Ali smo mi popolni in si nikoli ne privoščimo napak? Ravno tedaj bi morali biti našim športnikom v oporo in jim stati ob strani. Ta govor se je mogoče nanašal med drugim na 4. mesto rokometašev, ker se ne zavedamo tega, da je za tako majhno državico, ki je še omejena pri proračunu za šport, je to zgodovinski dosežek in smo vsi lahko ponosni na naše fante.

Da ne pozabim...Ženska odbojkarska ekipa, ki jo jaz treniram, je bila izbrana za najboljšo športno ekipo na Ptuju!