Dan žena ali materinski dan?

Za to, da Mednarodni dan žensk kot praznik tone v pozabo, leži krivda na vseh nas. Še posebej zaskrbljujoče pa je, da ga nekateri otroci in mladi skorajda ne poznajo več!

Benjamin Vučko, nedelja, 8. marec 2020 ob 18:23
Dan žena ali materinski dan?

Dan žena ali materinski dan?

Na 8. marca dan so se ženske v različnih obdobjih in na različnih koncih sveta (tekstilne delavke v New Yorku leta 1857 in 1908, ter v Rusiji leta 1917) drznile upreti in protestirati zoper nečloveške delovne pogoje, zoper sramotno nizke plače, za večjo enakopravnost z moškimi, za volilno pravico itd... Še zdaleč jim vse to, kar imajo dandanes, ni bilo podarjeno. Nasprotno; večino svoboščin, katerih so deležne dandanes in katere se večini zdijo samoumevne, so si skozi zgodovino morale priboriti, nekatere tudi na silo.

Žal ta lep in časti vreden praznik počasi tone v pozabo, saj ga vse bolj izpodriva ameriški in skomercializirani Materinski dan (ki za nameček pride skorajda takoj za Dnevom žena), kar poleg poplave vseh mogočih komercialnih pogruntavščin z one strani luže ni nič čudnega. Če smo uvozili Valentinovo (ker Gregorjevo verjetno ni dovolj »kul«) in Noč čarovnic, je bilo potrebno seveda vreči na smetišče zgodovine »komunistični« 8. marec in ga nadomestiti s »kapitalističnim« ameriškim Materinskim dnevom. Verjetno ni daleč čas, ko bomo začeli kolektivno noreti tudi z raznimi Zahvalnimi dnevi ter purani in vsem kar spada zraven, Dnevi neodvisnosti in še čem. Naši prazniki in prazniki z neko simboliko in kulturno ter zgodovinsko vrednostjo pa bodo verjetno počasi tonili v pozabo ali bodo umaknjeni v ozadje. Vprašanje je, zakaj je treba brez predsodkov pohopsati vse kar pride iz Zahoda ali izza Atlantika, sramujemo pa se svojih praznikov, svoje kulture, svoje zgodovine in s tem svoje identitete!

Vse lepo in prav, vse spoštovanje in čast vsem materam na tem svetu, ampak niso samo matere tiste, ki so skozi ta permanentni ženski boj za svoj boljši jutri in za boljši jutri vseh žensk dale svoj čas, svoje zdravje in svoja življenja! Teh žensk je bilo veliko, bile so različnih starosti, veroizpovedi, političnih prepričanj in nazorov, različne izobrazbe, matere in ne-matere.

Za to, da Mednarodni dan žensk kot praznik tone v pozabo, leži krivda na vseh nas. Še posebej zaskrbljujoče pa je, da ga nekateri otroci in mladi skorajda ne poznajo več! Vsakodnevno lahko v medijih zasledimo zgražanje nekaterih javnih osebnosti recimo nad tem, da je med mladino vse manj državljanske zavesti; nikoli pa ne zasledimo skrbi nad tem, da našo mladino in otroke vse bolj indoktrinira ta prozahodna potrošniška mašinerija, ki jim - predvsem ob »pomoči« staršev, medijev in tudi vzgojnih institucij - prodaja meglo v obliki teh »praznikov«, ki so povečini samo voda na mlin trgovcem na eni strani, ter sredstvo za indoktrinacijo (poneumljanje?) na drugi strani. Kdor je pripravljen brez razmišljanja in predsodkov pograbiti vsak »praznik«, ki nam ga prodajo iz zahoda ali izza luže, ta je pripravljen tudi brez pomisleka na levo in desno pograbiti vse, kar mu ponujajo trgovske police. Dokler pa ta lep in časten praznik še obstaja v naši zavesti, pa vsem ženskam iskrene čestitke!