V četrtek, 12. marca, smo v Knjižnici Ormož, ob upoštevanju navodil Nacionalnega inštituta za javno zdravje (prezračevanje prostorov, zagotovitvi ustrezne razdalje med sedeži, razkuževanje), gostili duhovnega popotnika Viljema Gogala. Nekdanji novinar sobotne priloge Dela se je pred leti odločil, da bo vse materialno imetje razdal in se podal po starih romarskih poteh - peš, brez denarja.

Gogala pravi, da je odločitev za to padla, ko je v sebi začutil krizo, življenje, kakršnega je živel ga več ni osrečevalo. »Bil sem uspešen novinar, vsi članki, ki sem jih napisal, so bili objavljeni, vzpostavil sem si, lahko bi rekli, nek ugled, vendar to ni bilo to.« To je bil trenutek, v katerem je sklenil, da mora nekaj spremeniti. Odločil se je, da zapusti udobje svojega stanovanja, se odtuji od družine in prijateljev ter se odpravi na desetletje dolgo pot. Pot ga je vodila po starih romarskih poteh do Rima, Kompostele in Jeruzalema. V tem obdobju je živel na cesti, spal pod nebom, se umival v rekah in jedel, kar je našel v smeteh ali kar so mu drugi podarili. Za denar ni prosil. Na svojem romanju se je večkrat ustavljal v cerkvah, v katerih je presedel tudi po več ur. Ob tem ga je presenetilo dejstvo, da so cerkve, tudi v največjih evropskih metropolah, čez dan popolnoma prazne. To praznino oziroma tišino je izkoristil za poglabljanje vase in ta tišina ga je potem vodila skozi celotno pot. V predavanju je povedal, da je življenje na cesti trdo, vendar ga je ves čas vodila notranja sila, kateri se je enostavno prepustil in ji zaupal.

Po vnovični vrnitvi v domovino se je v njem pojavila zamisel o knjigi, kateri pa se je dolgo upiral. »Knjige nisem izbral jaz, ampak je knjiga izbrala mene,« nam je zaupal. Knjiga POTopis je nastala v tišini in tako bi naj bila tudi brana. Počasi in v tišini, saj nam bo le na tak način odkrila svojo vsebino. Knjige ni v prosti prodaji, saj jo je moč dobiti le ob njegovih predavanjih v zameno za prostovoljni prispevek ali kar tako, brezplačno oziroma v zameno za to, da bomo nekaj minut na dan presedeli v tišini in namenili nekaj svoje energije njemu.

Martina Janežič