Razočarane gospodinje in karantena

Prvi teden smo se navdušeno trudili igrati vlogo učiteljic in gospodinj doma ter biti na razpolago svojim otrokom kar 24 ur na dan in smo hitro ugotovili, da je to kar 23 ur preveč...

Svetlana Oletič, nedelja, 19. april 2020 ob 11:392
Za nami je peti teden karantene

Za nami je peti teden karantene

Prvi teden smo se navdušeno trudili igrati vlogo učiteljic in gospodinj doma ter biti na razpolago svojim otrokom kar 24 ur na dan in smo hitro ugotovili, da je to kar 23 ur preveč...Še vedno smo učiteljice in gospodinje, ne da bi same rade to počele, čeprav zdaj že bolj spominjamo na zdolgočasene oziroma razočarane gospodinje. Za nami je peti teden in bi kar zavpile na glas: »Too much!«

Sama vsaki dan napolnim štiri pomivalne stroje, pospravljati mi včasih pomagajo otroci. Problem je, da mala dva, ki bi rada pomagala, ne sežeta tako visoko, da bi pospravila kozarce, večjih pa navadno ni v bližini. Včasih na pomoč priskoči tudi mož in tega pravzaprav ne maram. Ker pri pospravljanju posode v pomivalni stroj kot pri vseh drugih opravilih želi upoštevati določen red, kar mi strašno gre na živce, ker sem bolj spontane narave. Enkrat sem celo rekla, da bodo kmalu pri nas doma začeli leteti krožniki, če se bo on vmešaval v moje pospravljanje posode. Pomagalo je. Pa nisem pretirano vročekrvna...

Pojemo namreč ogromno. Še dobro je, da smo založeni s hrano od A do Ž in seveda s toaletnim papirjem (to je že postalo pravzaprav neslana šala). Dejstvo je, da nas je sedem in smo vsi neprestano lačni. Imamo srečo, da se še kar gibamo in bog nas je obdaril z vitkimi postavami. Najstnica pa vsak dan telovadi več kot po eno uro z vsemogočnimi aplikacijami, teče z menoj in hodi na sprehode, med drugim pa se jezi na tehtnico, ker ji ta noče odšteti odvečnih kilogramov. Saj jih nima. Spomnim se sebe pri njenih letih, kako sem hujšala. Začelo se je nekje pri štirinajstih in se vendar končalo po prvem porodu, pri šestindvajsetih. Nihče mi tega ne verjame. Ker vsi mislijo, da imam zavidljivo postavo. Ljudje, kako se motite. Čeprav si zdaj nič več ne prizadevam za to, s tem več nimam posebnih težav. Moti me pa, če se zredim za kilogram ali dva in še bolj me moti, če ima mož v tem trenutku manj kilogramov kot jaz. Ampak ne tako zelo, da bi se s tem obremenjevala. Pač grem malo več krat teč in sem že nazaj. V formi.

Ugotavljam, da imam jeklene živce. Sploh se ne vznemirjam več zaradi tega, da pri nas dnevno na sporedu, da kdorkoli razbije kakšen krožnik ali šalico. Zadnjič se je najmlajši na hitro obrnil v kuhinji in je dol zletel krožnik s kostmi in ostanki kosila, ki so čakali na našega psa. Mali se je prestrašil in je čakal, da bom eksplodirala, jaz pa sem vzela krpo in vse brez besed pobrisala s tal. Še potolažila sem ga. Vaze z vejami in obešenimi jajčki sploh nisem upala postaviti na mizo v čas kosila, ker ne vem, če bi preživela. Vaza mislim.

Hvala bogu, da imam toliko otrok! Da se ukvarjajo eden z drugim in se igrajo ali se na nekakšen način zamotijo eden z drugim.. Čeprav pri nas skoraj nobeno kosilo ne mine brez nerganja in kreganja, nič zato. Zadnjič je ena od hčerk pripravila tortilje s piščančjim mesom in mnogo zelenjave, mali je imel takšen napad tesnobe, da ga nisem mogla več gledati. Tako se mi je smilil, revček. Tako se je trudil, da ne bi pokazal, da mu ni všeč, ker se ni hotel zameriti sestrici. Zanimivo, da jih uboga skoraj bolj kot mene. Posebej najmlajšo, ker ve, da se ne bo z njim potem igrala. To je odločilno zanj. In še ga bo hudo gledala, kot on pravi. Po kosilu sem mu skuhala testenine in spekla perutničke. Ker je še vedno bil lačen. Saj vem, da ne bi smela. Samo takrat bi pri nas trpela shramba s keksi in sladkarijami.

Zadolžila sem najmlajšo, da naj ga nauči servirati žogo. Vsaki dan namreč igramo odbojko in imamo dokaj visoko mrežo, za drugošolca kar precej. Zato mu žoge nikakor nočejo iti prek. Ker ima mlajša sama ima s tem težave, med njegovim učenjem se bo tudi sama bolj naučila. To je bistvo.

Sem gledala eno oddajo, kjer je znana igralka v karanteni razlagala, kako se ubada doma s svojimi otroki. Rekla je, da ima dva in ji komaj uspeva. Zdi se ji, da bi znorela, če bi jih imela tri, ali bog ne daj, še več. Rekla je, da ti ljudje, ki imajo več otrok, zanjo niso normalni. Saj se zavedam, da nisem. Vsaj v običajnem smislu.

Včasih se samo uležem na teraso in se sončim s knjigo, s slušalkami v ušesih, poslušam svojo najljubšo glasbo ter se sploh ne oziram na ta živ žav okoli sebe. Tačas me enostavni ni...

Trenutno, ko pišem ta blog, hčerka in mož pripravljata kosilo, namreč pico. Jaz pa lahko v miru pišem. Kako mi gre lepo, bi rekli nekateri. Saj to se zgodi mogoče enkrat tedensko, če se, tako da sem še vedno cel čas za štedilnikom in s krpo v roki.

Navadila sem se živeti brez umetnih nohtov in trepalnic ter oblikovanih obrvi, noge brijem bolj poredko kdaj, uredim se in dam nase make up samo ob priložnostih, ko snemam minutko za ruščino. Na srečo imam še tri škatle blond barve za lase, tako, da odsotnost frizerskih storitev me ne prizadene...Doma imam likalnik, kodralnik in navijalke za lase, če bi bila slučajno potreba po tem. Kavice s prijateljicami v gostilnah sem zamenjala z kavicami s starejšima hčerkama na terasi (mož namreč kave ne pije).

Imam pa sedaj eno navado, da se vsak večer »razkužim«: si natočim eno pijačo, po navadi špricar. Pravijo, da nekatere razočarane gospodinje začnejo s tem opravilom že ob 12.00, to je vsekakor prehitro. Tekom dneva imamo šolo z otroki in moram biti kar se da prisebna, da lahko pomagam pri pouku drugošolcu, preverjam delo četrtošolke, ali po potrebi razlagam fiziko, snov elektrika, devetošolki, ki ji nekako ne gre v glavo. Sama sem imela strašno rada fiziko (vem, da se noro sliši) ampak marsikaj sem že pozabila in sem morala kar dve uri sedeti z učbenikom, da bi se spomnila te snovi.

Zelo rada sem s svojimi otroki, ampak v tem času bi se kar najraje nekam reankarnirala, vseeno kam...Saj se veselim, ko moj otrok rešuje matematične naloge kot za stavo in hčerka riše čudovite risbe, ampak bi z veseljem tačas sedela v gostilni Gaš, gledala mimoidoče, pila roza vročo čokolado in bi uživala v kramljanju s prijateljico...Ali še boljše, hodili bi po trgovinah in potem bi s polnimi vrečkami šli na kavico. Malo preveč sanjarim, ne da?

K temu mojemu današnjemu melanholičnemu razpoloženju je mogoče pripomoglo dejstvo, da sem začela jemati druge tablete za pritisk, ki mi ga sicer zmanjšajo, ampak imajo druge stranske učinke, ter to, da sem si danes med ribanjem zelja kar močno poškodovala prst in to se je zgodilo ravno takrat, ko sem hotela umesiti testo... Vrezala sem se že dvakrat v enem tednu. Očitno se je moje telo samo začelo upirati, ker se mu ne ljubi več delati. Poleg pralnega, se nam je pokvaril tudi pomivalni stroj in to bi znalo biti kar neprijetno. Mož se je nekaj časa ubadal z obema, enega mu je uspelo popraviti, drugega je rekel, da bo vrgel skozi okno. Oznanila sem novi odlok v naši hiši: zdaj si vsak zase pere posodo na roke. Sebe sem naenkrat izključila iz seznama do preklica...

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.