Pravijo, da je pisatelj vsota njegovih izkušenj in doživetij. Sem nekakšne vrste »pisateljica« in sedaj ugotavljam, da se večina mojih doživetij v tem času nanaša na prebiranje knjig. Drugih močnejših dražljajev, ki me zbudijo iz otopelosti, skoraj da nimam. Zato rada pišem o knjigah, ki sem jih prebrala.

»Roman Krasni novi svet (izšel je leta 1932), ki ga je Huxley označil kot roman o prihodnosti, je tako imenovana negativna utopija ali antiutopija, svarilo pred prihodnostjo.« Samo Savnik

Pred tremi leti je bila knjiga Krasni novi svet je bila maturitetno branje. Novembra smo bili na počitnicah na Tenerifih in ko sem že prebrala svojo knjigo, sem si to knjigo sposodila od hčerke. Dopust je bil kratek in nisem je utegnila prebrati do konca. To sem naredila šele zdaj, ko imam časa na pretek.

Vedno se tako vživim v knjigo in rada delam z njo vzporednice s sedanjim življenjem. Zgodbo vsekakor poznate. Predstavljajte si ljudje, ki živijo v skupinah po šestdeset enojajčnih dvojčkov, rojenih v stekleničkah, očeta in matere nikoli ne spoznajo: imenujejo se alfa, beta, gama, delta in epsiloni. Med njimi so alfa najbolj pametni, potem pa samo gre navzdol. Skupno jim je to, da lahko dobijo dnevno kar nekaj tabletk somo, po katerih se umirijo in počutijo srečni. »Otroci alfa so oblečeni v sivo. Delajo veliko naporneje kakor mi, ker so tako zelo bistri. Zares sem vesel, da sem beta, ker mi ni treba tako naporno delati. Game so neumni. Vsi so oblečeni v zeleno, otroci delta pa nosijo rumenkasto rjavo. Oh, ne, ne maram se igrati z otroki delta. Z epsiloni pa še manj. Preneumni so, saj še brati ne...« Aldous Huxley

Kot ste razumeli, največ delajo game, delta in epsiloni. V prostem času se vsi predajajo raznoraznim orgijam in že otroci igrajo erotične igre drug z drugim. »Sleherni izmed nas pripada vsakemu drugemu.« je moto tega romana, v katerem si lahko vsak privošči avanturo s komer - koli in ne zapleta svojega življenja samo z enim partnerjem.

Zakaj se reče temu romanu antiutopija in kaj pravzaprav pomeni?

Antiutopija, distopija ali negativna utopija je zvrst fikcije, naslednica utopije, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne nudi nobenega upanja. 

Antiuopija ni vezana samo na literarno kvaliteto in žanrsko pripadnost, ampak tudi na širše sociološko, zgodovinsko in duhovno dojemanje, v katerem je nastajala. Razmerje med poudarjeno fikcijo in pravo resničnostjo je v antiutopiji lahko izraženo na dvoumen način: kot metafikcijska igra jezika, ki vpleta bralca v svet, ki se ne bo mogel nikoli uresničiti, ker kaže padec v nič, na drugi strani pa kot svarilo pred prihodnostjo. (vir:Wikipedija)

Če bi nam še pred nekaj meseci povedali, da bomo tako živeli, bi zagotovo rekli, da se to ne more zgoditi. Da je to utopija ali antiutopija. Da to ne more biti res.

Ampak je dejstvo. Iz alfa smo postali epsiloni, naše naloge niso zahtevne, gospodinjstvo in pomoč mlajšim otrokom pri učenju, starejši itak zmorejo sami. Zaprti smo v rezervate, kot v tej knjigi, gibanje je za nas omejeno, svoboda je postala nekaj neuslišanega. Kmalu bomo pozabili, kaj je to sploh je. Postali smo kot roboti, ubogamo vse, kaj nam narekuje vlada, če se nam to zdi prav ali ne...Redki so kateri, ki dvignejo glas in protestirajo, nihče noče biti žvižgač...To tako ugaja naši in tudi drugim vladam po svetu...Dosti lažje je upravljati s takimi poneumljenimi epsiloni, kot z alfami, ki vedno oporekajo in hočejo uveljaviti svoj prav. Vsak od nas je primoran najti svoj somo, enim to uspeva, drugim ne. 

V tem našem življenju so vsa doživetja postala tako banalna, da si štejemo za dogodek že obisk trgovine, ali mimobežno srečanje s kolegom in razgovor v maskah, ki traja samo par minut. Ogled najljubše serije ali izjava otroka tekmujeta za vrhunec dneva.

Moj drugošolec se zanima za fiziko oziroma elektriko in sem mu morala razlagat snov devetega razreda. Obljubil mi je, da bo nekoč ustvaril robota, ki bo lahko opravljal vsa gospodinjska opravila. Imel bo veliko podjetje in bo prodajal po celem svetu, zame bo naredil enega zastonj...

Gledam gorskega zdravnika...Vi ne? Všeč mi je ta razdvojenost čustev, ki jo tako dobro prikazujejo...On spi z eno, čeprav cel čas misli na drugo; ona spi z drugim, čeprav cel čas misli nanj. Prav zanimivo, kako se bo to razpletlo.

Prav zanimivo, kako se bo razpletla ta situacija s koronavirusom pri nas in po celem svetu...Imam občutek, da se ga nihče več ne boji tako zelo. Tisti, ki so tako vestno upoštevali ukrepe, so začeli popuščati...Ljudje se bolj bojijo brezizhodnosti, dolgočasja, otopelosti, ki jo prinaša izolacija. Vsak misli, saj ne bo tako hudo, če bom zbolel: pomagali mi bodo, lahko pa dobim samo lažje simptome in se bom izvlekel. Večina se jih je. Izvlekla.

Samo ne več karantene, prosim! To ni ta krasni novi svet, ki smo ga tako dolgo gradili...