Nisem problematični človek. Ne povzročam težav, (vsaj mislim tako, lahko pa se prekleto motim). Dinamika mojega življenja, moj svobodomiselni duh ali občutek za pravičnost ter naivnost (še vedno!) mi ustvarjajo kup ovir, ki jih poskušam rešiti. Dosti lažje bi bilo plavati po toku in biti nevidna. In ne izzivati usode. Poskušam - ne gre...

Nekako so me naučili v otroštvu, da sem jaz gospodar svojega življenja. Nihče drug. Vse svoje probleme sem poskušala rešiti sama, ne da bi vpletala v to nekoga drugega. Večino časa mi je uspevalo. Vedno sem mislila, da se najde rešitev za vsak problem, da moraš uporabiti določeno mero iznajdljivosti, preveriti vse za in proti, uporabiti svoje znanje logistike in bo problem rešen. Kako sem se motila! V nekaterih primerih, tudi če narediš vse prav in ne zagrešiš nobene napake, obstaja višja sila oziroma verjetnost, da se nekaj zalomi.

Zalomi pa se tako drastično, da ničesar ne moreš spremeniti. Popolnoma ničesar. Nisi tisti, ki odloča. Nimaš čarobne palice in ni vse v tvojih rokah. Nisi žrtev, ki je nekaj zagrešila, sploh nisi naredil nič napačnega, rezultat pa je porazen. Poskušaš zavrteti svoje življenje nazaj in poiskati mogoče napačno sprejeto odločitev, ampak je ne najdeš.

Kaj pomaga v tem primeru? Da se poistovetiš z nekom, ki ima podobne ali še večje težave. Ga poslušaš. Ali greš k psihoterapevtu in mu, lepo zleknjen na kavču, razložiš zgodbo svojega življenja. Vse stvari, ki jih ne bi zaupal nikomur. Poklicna molčečnost ga obvezuje. Žal, nismo v Ameriki in ta rešitev skoraj da ne pride v poštev. Lepo pa bi bilo...

»Vsak človek med svojimi spomini najde kaj takega, česar ne bo odkril vsem, ampak le svojim prijateljem. Najde tudi stvari, ki jih niti prijateljem ne bo povedal, ampak jih bo priznal le samemu sebi, pa še to zgolj kot skrivnost. Nazadnje pa bo našel tudi kaj takega, kar se bo celo samemu sebi bal priznati, in takih stvari se vsakemu spodobnemu človeku nabere kar precej. Celo takole bom rekel: bolj ko je človek spodoben, več ima takih stvari.«

Ali o tem napišeš, seveda še znaš ubesediti bolečino. Papir bo prenesel vse. In ti bo olajšal dušo.

»Sicer pa še tole: zakaj, čemu pa bi sploh rad pisal ? Če ne gre za publiko, bi se verjetno vsega skupaj lahko spominjal samo v mislih in ne bi prelival na papir? Res je, gospoda, a na papirju bo vse skupaj videti nekoliko bolj slavnostno. Nekoliko bolj sugestivno bo, ostrejša bo sodba nad sabo, boljši slog. Poleg tega pa mi bo zaradi pisanja resnično nekoliko odleglo.

Veste, kaj bi bilo najbolje: to, da bi jaz sam verjel v karkoli od tega, kar sem zdaj napisal. Prisežem, gospoda, da ne verjamem niti eni, niti eni sami samcati besedici iz vsega tega, kar sem zdaj natrosil. Se pravi ne, verjetno celo verjamem, a obenem neznano zakaj čutim in sumim, da lažem, kot pes teče."

Navedla sem misli F. M. Dostojevskega (iz knjige »Zapiski iz podtalja«), ki je še vedno moj najljubši pisatelj...

Ne maram dajati nasvetov. Dejansko jih nihče ne rabi, vsaki posluša samo svoje srce. 

Ponavadi tisti, ki tako radi delijo nasvete, imajo sami težave s tem, da bi jih sprejeli. Postanejo nekako superiorni: mislijo, da obvladajo svoje življenje in življenje drugih in zato, ker so tako pametni, previdni in da vidijo tako daleč - se jim ne more nič zgoditi. Vsak človek ima svojo zgodbo in vsakega lahko razumeš, s tem tudi opravičiš njegova dejanja. Vsak človek želi potegniti iz svojega življenja kar se da najbolje, poskuša živeti dostojanstveno, upoštevati pravila, se trudi po najboljših močeh, želi vsem dobro ... Ampak na tej trnovi poti do sreče so ovire navadni del vsakdanjika in vsaki jih poskuša rešiti po svoje. Marsikdo izbere napačno odločitev, ki nas potem zaznamuje.

»Kako se odločiš med tem, kar si želiš, in tem, kaj potrebuješ? In odgovor: »Najbrž upaš, da bosta želja in potreba postali eno in isto.« (iz knjige Karen M. McManus »Eden od nas je naslednji«)

A ste se kdaj sebe zalotili na misli, da če vam nekdo razlaga o svojih težavah, si pomislite, da nekaterim res ne gre v življenju in so vaše težave, ki so se vam prej zdele velikanske, postanejo kot mačji kašelj. Saj živim v državi, ki ravno ne izstopa po nasilju in se lahko pohvali z različnimi socialnimi ugodnostmi, imam streho nad glavo, in ne samo to, kar ogromno hišo in nekaj arov zemlje glede na to, da nekateri morajo živeti na dvajsetih kvadratni metrih; imam stalno službo in niti ne tako slabo plačo, ter družino, številne otroke in še bi lahko naštevala.

Včasih se bodo težave rešile samo od sebe, v tunelu se ti bo pokazala svetla luč, ki ti bo dala upanje in olajšanje, in jo moraš sprejeti. Lahko to luč najdeš v knjigi, lahko v pogovoru z nekom, ki te bo samo poslušal in nič rekel, ti pa boš kot prerojen po tem pogovoru. Rešitev bo prišla sama od sebe. Lahko to ne bo nobena rešitev, ampak čakanje na odločitev, ki je ne boš nikoli sprejel. Vse bo ostalo tako kot prej. Mogoče bo v tem trenutku ravno to vaša najboljša odločitev. Da ne narediš nič. Dolgoročno ne moreš vedeti, ali je to dobro ali slabo. Želiš, da bi bilo dobro. Bolj te zanima sedanjost, o preteklosti in prihodnosti ne razmišljaš. Samo živiš naprej.

Ampak nisem takšen vrste človek. Sem človek dejanj in odločitev. Včasih moje odločitve me lahko pokopljejo, ampak me ni strah. Ker so moje. Moram jih sprejeti in z njimi živeti.