Otroka imata novo rolko, za enkrat pač eno, vsake toliko časa se skregata zaradi nje in da bi jo preizkusila, se odločita za skate park v Križevcih. Nič njiju ne od vrne od tega, tudi to, da je pred tem cel dan lil dež…Oblečeta vso potrebno opremo, ščitnike s čeladama, vmes se par krat skregata, ker eden pravi, da so to ščitniki za komolce, druga – da so za zapestja. V prvi minuti se najmlajši spusti dol in pade v lužo, tako da ima hlače popolnoma premočene. Ne glede na to, še eno uro ostaneva tam. Kot sodobna mamica vmes pogledam vse na telefonu od fb do whatsappa, nekaj krat ju pač opozorim na to, kako se naj vedeta, da ne bi izpadlo, da sem brezbrižna. Za kratek čas skočim v modni butik in ker ne najdem tam nič za sebe zanimivega, se vrnem nazaj, na klopco. Zadnjo minuto hčerko piči osa in takoj ji roka začne otekati. Zaradi mokrih hlač in tega zloglasnega pika odpovemo park doživetij in novo gostilno Pri Jasi. Sladoledu pa se ne odrečemo.

Doma ji dam led za roko in tableto za alergijo in mi mala zaspi pri branju Harrija Potterja, ker se ni zgodilo že vendar od njenega drugega leta. Da bi zaspala podnevi…Tableta ima namreč uspavalni učinek.

Spomnim se, kako sem včasih eni hčerki dala napačne kapljice, namesto za oči sem ji dala kapljice za uho. Mala je prišla iz šole z ogromnimi podočnjaki temno rjave barve. Toliko o domači lekarni.

Med vikendom se najmlajša zbudita ob pol osmih. Čeprav sem ju namenoma pustila en dan prej dlje časa gori… »Zakaj tako zgodaj?« sem ju vprašala. »Mama, če danes midva kuhava kosilo« je bil odgovor. Sedemletnik in desetletnica. Ko pa sem šla na vrt po korenček in peteršilj, ki mi tega zadnjega na vrtu otroci nikoli ne najdejo, hčerka je že dala kuhat mlince. V mrzlo vodo…Oj, joj. To, ne bo dobro. Odločila sem se, da bom njihova pomočnica v kuhinji in na koncu nam je uspelo narediti celo dve juhi in sladico poleg glavne jedi.

Odločimo se, da se gremo malo kopat v Bioterme. Mala dva me pol ure čakata zunaj, da vse pospravim in pripravim za kopanje. Sedita že v avtu in ju ne moti, da je neznosna vročina. Mama, pridi…

Ko pa se pripeljemo do tja in gremo čez parkirišče, pokrito z gramozom, ugotovim, da mlajši zelo počasi hodi, ker je bos (doma je namreč pozabil svoje čevlje). Ne bom šla domov, saj bo šlo, nekoč so otroci vso poletje hodili bosi. Ko pa prikorakamo do vhoda, se mala spomni, da nima kopalk in že spet nas čaka dolga pot nazaj do avta…

Če ne bi bilo teh malenkosti, ne bi bilo zanimivo, kajne?..

Otroci hočejo novih doživetij in ko se naveličajo plavanja in skakanja v vodo v Biotermah, se odpravimo v Banovci na tobogane. Kot če mi ne bi bilo dovolj svojih petih otrok, povabim zraven še dve prijateljici od mlajše hčerke. Da bo bolj zanimivo…In se začne…Poln delovnik, kar osem ur na bazenu…Po šestintridesetem vzponu gor in dol na tobogan, neham šteti…Malo počitka, malo hrane… seveda jo hočejo naročiti sami in tudi plačati sami. Malo se zmotijo, namesto ene pice, naročijo dve, ostanke katerih pozneje jih čakajo pod ležalnikom v senci…Mogoče bodo pozneje spet lačni…Ne dogaja se nič zanimivega, razen tega, da v notranjem bazenu mečejo žogico in jim ta pristane gori na fontani…Nikakor jim ne uspe splezati nanj, čim več jih prepričujem, da te žogice pravzaprav ne rabimo, bodo že reševalci jo enkrat pobrali – še več poskušajo. Naredijo tako kot v pravljici o bremenskih muzikantih: splezajo gor na ramena kar dvakrat, dokler jim ni eden prijazen možakar ponudil svojih ramen in ….je žogica rešena. Najmlajši me po dveh urah že začne prositi za domov, ker že pogreša svoje lego kocke, ampak tri punce ne želijo iti in on, kot pravi moški, to stoično prenaša, čeprav me vsakih deset minut vpraša za uro. »Koliko je še do sedmih?..(čimprej ga moram naučiti gledati na uro) « Še dobro, da imam s seboj knjigo »Deklina zgodba«, utopično zgodbo, ki opisuje svet v prihodnosti, ko možje, ki so visoko na društveni lestvici, poleg svojih jalovih žen imajo še zraven dekle. Spočetje otroka izgleda približno takole: dekle leži kar na trebuhu žene, ki ima tudi razkrečene noge…Kar srh me spreletava ob teh prizorih…Zanimiva je izjava mentorice teh dekel: »Moški niso dosti več kot spolni stroji. Samo do enega jim je. V svoje dobro se morate naučiti, kako je treba delati z njimi. Jih voditi za nos, povedano v prispodobi. Tako je urejeno v naravi…« Pa brez zamere, prosim…Nisem nobena feministka in bog ne daj, da bi kaj slabega rekla o moških. Ravno na bazenu sem opazila moškega, ki je bil lep kot grški bog in se je cel čas sam igral v vodi s svojima punčkama. Kar nekaj ur. Brez svoje boljše polovice, čeprav to težko rečem, ker ne vem, ali to sploh možno…Boljša polovica mislim…Vsekakor je bil zelo skrben, nežen in pazljiv. Ni to občudovanja vredno?

V topli vodi in ob vse teh mehurčkih postanem cela raznežena in zaspana…kar naenkrat me prebudi strel iz vodne pištole kar naravnost v oko…Še dobro, da odkar imam umetne trepalnice, ne uporabljam več maskare…Ampak mojega dobrega počitniškega razpoloženja ne zmoti nič…

V hiši imam deset ljudi, ker vsake toliko časa katera hčerka ima koga na počitnicah, v glavnem je pestro. To me sploh ne moti preveč in grem zjutraj na kavo s prijateljicami v Ljutomer. Doma me potem čakajo zažgane palačinke, ko so jih desetletnice same poskušale narediti. Liza ( naša dalmatinka) jih bo zelo vesela, ker poje absolutno vse, tudi papirnate robčke in kisle kumarice.

Naslednji dan si rezerviramo bowling v Murski Soboti in se odpravimo tja. Kino namreč že od karantene ne dela. Seveda vzamemo progo z ograjicami, drugače ne bodo nič zadeli. Ne vem, pravzaprav, ali jim je tako všeč bowling, ali bolj tisto vzdušje tam s Coca cola vred. Žoge že težko držijo v rokah, še težje jih porinejo naprej in nekaj zadenejo. Enkrat je enemu žoga celo odšla na drugo stezo. Prek ograjic… Nič zato, zabavamo se.

Upamo, da se bodo počitnice nadaljevale v takšnem duhu. Tiste nevšečnosti bomo prezrli in se osredotočili na majhne radosti in iskrice v očeh otrok. Ker samo to je dejansko pomembno…