Nazadnje sem bila na slovenski obali pred štiriindvajsetimi leti, takrat, ko sem prišla v Slovenijo in mi je moj bodoči mož želel razkazati njene lepote. Nedvomno sem bila očarana nad Piranom, Portorožem in drugimi slovenskimi kraji na morju, ampak pozneje za dopust smo izbirali mesta pri naši sosedi. Tako, kot večina Slovencev.

Ko stopiš v vodo, prvo opaziš morsko travo, čeprav te čez nekaj časa več ne moti, je enostavno ne moreš spregledati in pri plavanju nehote odrivaš z rokami. Voda mogoče ne da občutka kristalne čistoče, ampak je dovolj topla, dovolj slana…Morje je morje. Vse je urejeno, smeti ni nikjer, saj smo v Sloveniji. Škoda, da se je tista gostilna ob obali odpirala komaj ob desetih in nekateri ljudje so kar že nestrpno čakali za praznimi mizami. Ko pa smo bili že pošteno lačni ob pol sedmih, smo se odločili, da gremo tja jest, so nam rekli, da hrano strežejo samo do petih zvečer…Ah, šment…Na srečo je v Portorožu vse polno odprtih gostiln.

Na plaži hotela Salinera nas je vsaki dan zjutraj in zvečer razvajal animator in Tik Tokar (tako mi je zatrdila hčerka). Pod ritmi popularne glasbe smo vsi, razen moža, izvajali vaje v vodi in krepili svoj mišični tonus. Otroci so uživali v jahanju napihljivega bika v vodi, v izdelovanju letal in drugih vodnih igrah. Mikalo me je, da bi se sama poskusila v jahanju tega bika, ampak sem opustila to idejo. Še dobro…

Prvi dan smo raziskovali okolico in po pravici povedano, smo bili kar razočarani. Nismo našli dobesedno nič zanimivega razen solin. Nobene stojnice z sadjem in zelenjavo, ali s kakšnimi verižicami, nobenega sladoleda… Ničesar.. Pomislila sem, če bi bili pri naših sosedih, bi zagotovo jedli kuhano koruzo, palačinke ali miške…Še dobro, da je do Portoroža samo pet minut z avtom.

Portorož ima še vedno svoj čar, ki ga ni mogoče izbrisati. Že samo hoja po ulici, na kateri se vrstijo veličastni hoteli, vas navdaja z občudovanjem. Škoda samo, da je tako kratka. Na koncu otroci niso mogli skriti svojega navdušenja nad lunaparkom. Čeprav smo bili navajeni na večje ustanove takšne vrste z več vsemogočimi vrtiljaki in ostalim, kaj spada zraven, nič zato.

Naslednji dan nas je pot odpeljala v Piran. Avto smo parkiral v parkirni hiši, v mesto z avtom tako ali tako ne bi mogli, ker zahtevajo posebne prepustnice. Moška sta se odpravila na razstavo pajkov, nas to ni niti malo zanimalo, že fotografije pajkov so se nam zdele nagravžne, ne da bi jih še v živo gledali. Sprehajali smo se po tistih ozkih ulicah in vdihovali ta vonj po starem, čeprav je bil tak živ; malo smo posedele na Tartinjevem trgu in otroci so z veseljem preganjali golobe. Sama sem opazovala ljudi vseh mogočih barv in v vseh mogočih in nemogočih oblačilih. Vse, kar bi bilo čudno v Ljutomeru, se tu sprejema z veliko žlico. Tu je dovoljeno vse, nikomur niti na pamet ne pride nekoga obsojati. Lahko vidiš par, ki se strastno poljublja kar na trgu, vidiš nekoga, ki se vozi s kolesom v tej gneči popolnoma brez rok in še štrcka svoj pameti telefon, ali da vidiš dva očka, ki spremljata svojo punčko na otroškem električnem avtu, ki z njega noče ven izstopiti niti v lokalu. Sladoled je bil zelo okusen, čeprav nisem vedela, da za dve polovički na obali zaračunajo več kot za eno kepico. Pica je bila izvrstna in smo pohiteli proti avtu, ker so se na nebu pokazali nič dobrega sluteči oblaki.

Brezplačen avtobus s obveznimi maskami, ki se ti v tej neznosni vročini prav lepijo na obraz, nas je odpeljal na drugo stran Strunjana, kje so otroci z veseljem skakali v vodnem parku. Okolica je bila brezhibno urejena: borovci, lepo pokošena zelena trava, senca, pomol, ampak tudi v morju je bila prisotna ta nadležna morska trava. Opazila sem, da dva otroka z rokami pobirata to travo in jo mečeta na pomol. Naš najmlajši je bil v trenutku poleg. Po dveh urah se je že nabral ogromen kup. S svojim delom so si vsi zaslužili sladoled od varnostnice na kopališču. Tako je moj otrok prvič v svojem življenju nekaj prislužil.

Zvečer nas je čakalo nočno kopanje in ples v kopalkah na ritme vedno nepogrešljivih Kingstonov in Macarene. Za ta večer nismo nič planirali, to je prišlo čisto spontano in ravno v tem je bil čar.

Seveda ni šlo brez nevihte in dežja, ki je lil celo noč in kar pol dneva. Ugotovili smo, da šoping in MacDonalds rešita še kako deževen in turoben dan! Zvečer je le posijalo sonce in so otroci navdušeno metali kamenčki v vodo ter šli na dolg sprehod.

Po nevihti je bilo v morju toliko trave, da moj mož več ni mogel mirno gledati reševalca, kako jo je z rokami poskušal spraviti vstran in je delal to že več ur, ter mu je ponudil svojo pomoč, ampak na drug, bolj iznajdljiv način. Zvečer na naši plaži več ni bilo trave… Skoraj idealno bi bilo, če bi hotelski bazen obratoval in bi Wi- Fi bil brezhiben, če nam ne bi bilo treba prehoditi vsak dan milijon stopnic (dejansko 108: je preštel moj mož), če bi si naš najmlajši prihranil kakšno ranico na kolenih, če bi hčerke spet ne bi pičila osa v stopalo in tri dni je hodila s tako otečeno nogo, kot bi imela zvin gležnja, če jaz ne bi pozabila svojih najlepših sandalov in če bi v morju ne bi bilo toliko trave…A niso ravno te če - ji naredili naš dopust popoln oziroma zanimiv in ravno po teh če – jih se ga bomo pozneje spominjali?

Slovenci smo lahko ponosni, da imamo morje in v tem času bi se morali zelo potruditi, da tudi naslednje leto obdržimo to količino ljudi in da se bo na našem morju slišal slovenski jezik…