Tako se Franc Kolarič iz Ljutomera spominja maja leta 1970 in znamenite tekme: »Luna vaša, zlata naša«

Nekdanji profesor športne vzgoje na Gimnaziji Franca Miklošiča in OŠ Ivana Cankarja Ljutomer, 77-letni Ljutomerčan Franc Kolarič, nam je predstavil svoje spomine na dogajanje pred 50. leti, ko je Jugoslavija leta 1970 gostila svetovno prvenstvo v košarki. To je bilo šesto Svetovno prvenstvo v košarki, odvijalo pa se je med 10. in 24. majem 1970 v jugoslovanskih mestih Sarajevo, Split, Karlovac, Skopje in Ljubljana, kjer je v Hali Tivoli potekal zaključni del prvenstva. Nastopilo je trinajst reprezentanc, prvič pa je prvenstvo osvojila Jugoslavija, drugo mesto je zasedla Brazilija, tretje pa Sovjetska zveza.

V spodnjem zapisu objavljamo njegove spomine, predvsem na nepozabno tekmo med Jugoslavijo in ZDA, ki so si jo ogledali v polnem Tivoliju in kjer je bil na ogled tudi znameniti transparent z napisom Luna vaša, zlata naša. V spomin na to tekmo hrani tudi razglednici obeh moštev.

SPOMINI na maj leta 1970

LUNA VAŠA – ZLATA NAŠA

Bilo je pred 50 leti. Imam občutek, da je to bilo pred kratkim. Čas je neverjetno hitro minil. Zgodilo se je veliko, nekaterih dogodkov se samo bežno spominjam, nekatere sem v celoti pozabil. Zagotovo pa sam in nihče med redkimi udeleženci iz našega okolja ne bo nikoli pozabil na 23. maj 1970 leta.

Za uvod naj navedem nekaj osnovnih značilnosti s katerimi so bili povezani poznejši dogodki. Po končani Srednji šoli za telesno vzgojo v Mariboru, sem leta 1964 kot štipendist občine nastopil delovno mesto učitelja športne vzgoje na novo ustanovljeni gimnaziji Franca Milošiča v Ljutomeru.

Čeprav je bila moja usmeritev v atletiko, sem sprejel novo usmeritev in se navdušil za košarko. Razlogov za to je bilo več, košarka je takrat bila zelo popularna igra, imel sem veliko dijakov, ki so se ukvarjali z igranjem košarke, v ljutomerski gimnaziji je bilo veliko igralcev košarkarskega kluba Radenci. TI so takrat uspešno nastopali v ligaškem tekmovanju. Dijaki so z veseljem sodelovali pri pouku športne vzgoje. Pogosto so za uro športne vzgoje uporabili izraz, da bodo igrali harlem, po vzoru ameriške ekipe harlem globetrotters, poklicne ameriške ekipe, ki je navduševala z igranjem atraktivne košarke.

Dijake je v ta način igranja košarke prisilila telovadnica skromnih dimenzij, ki ni omogočala igranja normalne košarke. Navdušenje je vodilo v številne uspehe na srednješolskih tekmovanjih, a bile so le na pomurskem nivoju, ni bilo tekmovanj za šolske ekipe na višjem nivoju. Navdušenje za košarko je izviralo tudi iz uspehov slovenskega kluba ljubljanske Olimpije, kakor tudi uspehov klubov v državi, tako v Splitu, Zagrebu, Beogradu in drugod v Jugoslaviji. Razvoj košarke je bil takrat množičen in zelo kvaliteten, skoraj ni bilo večjega mesta v državi, kjer ni delovala vrhunska košarkarska ekipa.

V tem času se je pričela gradnja igrišč TVD Partizan na katerem smo imeli ure športne vzgoje. Ob koncu leta smo ocenjevali delo v TVD Partizanu za preteklo delo in kot načelnik društva sem bil predlagan za denarno nagrado. Nagrado sem odklonil in predlagal, da jo namenijo za nabavo opreme za igrišča. Kupili smo rokometne gole in konstrukcije za košarko. Posebno smo cenili koše, ki smo jih v različnih letnih časih prenašali iz zunanjega igrišča v dvorano in nazaj, enkrat celo na asfaltiran parkirni prostor na Glavni trg, kjer smo organizirali košarkarski turnir.

To so bile osnove za razvoj »pravljice« ki se je odvila leta 1970. Ljubljana je bila izbrana za organizatorja svetovnega prvenstva. Izbor je bil deležen velike pozornosti in navdušenja. Organizator je v predprodajo razposlal ponudbo za nakup vstopnic. Taka ponudba je bila poslana na našo gimnazijo. Čeprav je bila ponudba zelo mamljiva je nisem posredoval ravnatelju, ker nisem pričakoval pozitivne odločitve.

Odločitev je bila samo moja, gremo na tekmo v Ljubljano. V ponudbi so bile karte za tekme med Jugoslavijo in Brazilijo, Italijo, Češko, Urugvaj, ZDA in Sovjetsko zvezo. Naročil sem komplet kart. Želja je bila seveda samo ena tekma. Izbral sem določeno mesto v dvorani. Na moje veliko presenečenje je organizator v celoti upošteval mojo željo. Predvidevam, da nam je pri nakupu kart pomagal g Janez Drvarič, nekdanji dijak ljutomerske gimnazije. Takrat je bil študent Fakultete za šport in dejaven v Košarkarski zvezi Slovenije.

Izbral sem tekmo med Jugoslavijo in ZDA, to je bila predzadnja in odločilna tekma prvenstva. Dobil sem karte v četrti in peti vrsti na sredini tribune, preprosto idealno mesto za ogled tekme. Sedeli smo v srednjem delu tribune, zanimalo nas je samo pestro dogajanje na igrišču in šele dan po tekmi smo izvedeli za zgodovinsko parolo o »luni in zlati medalji«, ki je bila obešena na vrhu tribune za našimi hrbti.

Pred odhodom na tekmo sem dijakom svetoval, da vzamejo s seboj rekvizite za navijanje. Ponesli smo znameniti šolski mornariški zvonec, ki je služil za označevanje pouka na šoli in obvezno je služil za označevanje štarta in cilja na ljutomerskih kasaških dirkah. Drugi rekvizit so bile činele godbe na pihala domačih godbenikov. Te pa so zaradi silovitega udarjanja in navijanja spremenile obliko in bile zravnane. Z obema rekvizitoma smo vzbujali veliko pozornosti že na poti od gospodarskega razstavišča do dvorane Tivoli.

V prednaročilu kart, nekaj tednov pred tekmovanjem se nisem zavedal, da sem izbral - SMETANO SVETOVNEGA PRVENSTVA. Tekmo na kateri je Jugoslavija premagala ZDA (70 : 63) in nato osvojila svetovno prvenstvo. Karte sem plačal iz svojih prihrankov. Več dni sem bil v strahu, kaj če kart ne bom uspel prodati. Odločitev je bila storjena in poti nazaj ni bilo. Karte so bile kupljene, prevoz z avtobusom naročen pri lokalni organizaciji Turist biro. Število kart, cena, danes ni znana, ker se ni ohranil nikakršen seznam, tudi ni bila posneta nobena fotografija. Vstopnice za tekmo in za prevoz sem ponudil takratnim dijakom, nekaj tudi drugim znancem in ljubiteljem košarke. Na veliko presenečenje, karte so bile v nekaj dneh razprodane.

Prihod v dvorano, vzdušje pred tekmo je bilo nepozabno. Igralci obeh ekip so igrali nepozabno tekmo, imel sem občutek, kot da dobesedno letijo pod koši. Navdušenje je bilo neverjetno, ob zadetku naše ekipe smo bili vsi gledalci takoj v zraku, navijali, kričali in se veselili kot majhni otroci.

Do danes sem si zapomnil le nekatere udeležence, to so bili nekdanji dijaki gimnazije: Vlado Domanjko, Marjan Hladen, Boris Polak, Branko Šumenjak, Srečko Lorbek, Miha Potočnik, Zvonko Plohl, Andrej Beltram, Andrej Pirher, Rado Meško, Zlatko Gnezda zadolžen za zvonec, Jože Hojs mojster na činelah, Tomo Brezovar, ter številni drugi ljubitelji košarke. V življenju so bili pozneje uspešni, danes so v zasluženem pokoju, vseskozi pa so ostali povezani s športom.

Za konec naj navedem spomine g. Toma Brezovarja, zelo slikovito je opisal celotno dogajanje v pripravi na obujanje spominov zato njegov zapis v celoti navajam:

»Moji spomini na osvojitev naslova svetovni prvaki v košarki leta 1970 so že precej zbledeli. Spomnim se vožnje z avtobusom, ki je bil nabito poln. Število navijačev je bilo po moji oceni med 45 in 50, ki smo se z avtobusom odpravili na tekmo v Ljubljano. V dvorani Tivoli je bilo vzdušje peklensko, toda tudi zelo športno. Seveda je to pomenilo, da nismo bili žaljivi do nasprotnih igralcev ZDA. Dvorana je složno, fanatično navijala za Jugoslavijo. Seveda pa ni bilo pametno na primer med izvajanjem prostih metov Jugoslavije dekoncentrirati izvajalca prostih metov, ker si bil hitro poučen s strani najbližjega navijača, da to pa ne gre. Tako sem doživel poučno vzgojo, ko sem z navijaško trobento zatrobil pri izvajanju metov Jugoslavije, udarec po trobenti me je hitro opomnil na pravila navijanja.

V spominu pa mi je ostal prihod Iva Daneua na igrišče, ko so se igralci ZDA rezultatsko povsem približali Jugoslaviji. Dva uspešna meta Daneua preko ramena (horok met, izum Američanov). Za enega se spomnim, da je vrgel preko Kena Washingtona, za drugega pa nisem prepričan. Oba meta sta omogočila preobrat v igri.

Kot spomin na tekmo sem hranil skoraj 30 let plakat, vstopnico in značko. Na žalost sem pri selitvi v drugo stanovanje zapravil vse.

Lep pozdrav tebi in ostalim, s katerimi smo si ogledali to nepozabno tekmo!

g. Tomo Brezovar«

Neki drugi udeleženec se spominja tekme, tako da drugi dan ni ničesar slišal.

Ostali so večni lepi spomini, ki se jih bomo spominjali do konca svojih dni. Prijetno bi bilo ponovno srečanje vseh udeležencev in obujanje lepih spominov. Ta želja verjetno ne bo uresničena, ker smo se razšli na več krajev in žal nekaterih udeležencev ni več med nami.

Prof. šv Franc Kolarič