Spomnim se svojega bloga, ko sem pisala o črni napovedi za leto 2020. Redko kateri so mi verjeli. Nihče si ni mogel predstavljati, da bo to leto doseglo nivo apokalise. Ker je to, kako zdaj živimo, za mnoge prava apokalipsa.

Malo osvežim spomin: apokalipsa označuje zapisano skrivno razodetje, zlasti v povezavi z dogodki ob koncu sveta. Danes v pogovornem smislu izraz apokalipsa večinoma predstavlja konec sveta.

Obstaja tudi več modernih scenarijev konca sveta. Med scenariji, ki jih omenja sodobna znanost velja omeniti naslednje:
1. Pandemija smrtonosne bolezni;
2. Trk več kot 800km velikega asteroida ali kometa z Zemljo;
3. V velikih pospeševalnikih ustvarijo delec z lastnostmi črne luknje, ki pogoltne Zemljo;
4. Velikanski cunami opustoši gosto naseljene obale;
5. Izbruh supervulkana povzroči novo, tisočletno ledeno dobo;
6. Zemljo oplazi žarek umirajoče masivne zvezde - ves svet v trenutku doživi jedrsko opustošenje;
7. Nuklearna zima, podobno kot izbruh vulkana povzroči novo ledeno dobo.
8. Srečanje z napredno izvenzemeljsko raso, ki se za človeštvo ne izteče dobro.
9. Trčenje Zemlje z blodečo rjavo pritlikavko, z maso pod 83 masami Jupitra.

Ko smo prebrali prvo trditev, nam je vse postalo jasno. Sploh ni bilo treba brati naprej. Nobeden več ne dvomi v to, da covid ubija. Ampak ni samo on. Ljudje umirajo tudi od drugih bolezni, ki ostanejo prezrte ravno zaradi covida. V to enostavno ne moreš verjeti, da ljudje, ki so še pred mesecem dni prekipevali od življenja, postanejo medla različica samega sebe in umirajo…Gledam slike dragih mi ljudi, ki jih ni več…Zakaj je življenje tako nepravično? Tako kruto?.. Zakaj?..

Danes je 1. november. Vedno smo hodili na naše malonedeljsko pokopališče gledat samo, kako gorijo svečke na grobih. Nobenega, ki bi ga poznala od prej, tam ni bilo pokopanega. Letos je. Nad našo šolo že visi druga črna zastava v tem šolskem letu. Težko pišem o tem. Ne morem pa ne pisati.

Kmalu bo prva obletnica smrti mojega očeta. Še zdaj se natančno spomnim poteka celega dneva, kako sem to izvedela, kako sem imela še tisti dan tekmo z Ljubljano, kako sem se po tekmi (zmagali smo) razjokala pred vsemi gledalci in pred vsemi igralkami. Takrat smo še imeli tekme. In gledalce…Majhne punčke, ki so pobirale žoge, so prišle k meni in me objele: »Zakaj jočete, saj ste zmagale…« Takrat smo se še lahko stiskali.

Sedaj v šoli se včasih nekateri otrok razjoče, ker ga prehitro zadenejo v igri med dvema ognjema, ali ker ga drugi ne marajo, in bi ga rad objel in potolažil, ampak v zadnjem trenutku, ko že stegneš roke k njemu, se zaveš, da to ni priporočljivo oziroma skoraj ni dovoljeno. Poskušaš mu to dopovedati. Na razdalji.

Prebrala sem knjigo Bronje Žakelj, »Belo se pere na devetdeset«. Dva dni sem jokala, ko sem jo brala. Zjutraj sem imela velike podočnjake, ki jih nisem mogla skriti z nobenim make upom.

Petnajstletni punci umre mama, stara samo sedemintrideset let. Rak. Četrti stadij. V kratkih trenutkih, ko je prišla k sebi, je hotela dati hčerki napotke za življenje. »Belo se pere na devetdeset«, je rekla in spet je izgubila zavest…

»Da sanjam, se mi zdi, ker zunaj je čisto navaden poletni dan. Ljudje hodijo v trgovino na vogalu in ven iz nje. Pred šolo fantje igrajo nogomet, kregajo se. Nihče ne ve, da si mi umrla samo malo pred tem, nihče ne ve, da sem ostala brez tebe samo malo pred tem.
Ponedeljek je, ko greš, ko te odpeljejo, ko te vzamejo.

Odnesejo te moški, ki so črni in ki so brez obrazov. Pozvonijo in te vzamejo. Težko spravijo v stanovanje tisto ogromno reč in potem še teže iz njega ven. »Oprostite,« rečejo očetu, ko odrgnejo podboje vrat. Stojim v predsobi in gledam vse to in Rok vse to gleda za menoj.
Sivi kostim imaš oblečen to popoldne. In novo belo bluzo z modrim ovratnikom pod njim. Takrat te vanjo oblečemo tretjič.

Z očetom izbereva še najlonke in čevlje, da se tvoja gola koža ne bi dotikala tiste hladne hladne reči, v katero te zapro.« 

Čez nekaj let, še v gimnaziji, zboli sama. Za rakom. Da skozi vse kemoterapije in obsevanje. Preživi. Ko je stara triindvajset let, se smrtno ponesreči njen brat Rok, star samo devetnajst let. Pade pri plezanju na skalo. Ko izve novico, noče verjeti.

»In potem samo kričim in kričim in tema je vse, kar sem, in čas zamrzne v vročini razbeljenega dne in temno rdeča lepi nebo nad menoj.«
Oblači njegove potne majice, spi na njegovi postelji, tlači glavo v njegovega kužka in se joče…

»Rečejo mi, da moram živeti naprej, to mi rečejo skoraj vsi, čeprav jaz že živim naprej. Jaz že živim, samo ne živim tako, kot živijo oni, in ne živim tako, kakor sem živela prej. Ker nič ni isto, ker ne more biti isto, ker zdaj še Roka ni več, ker je razsežnost njegove smrti vmes«.
In to ni zadnja smrt v njenem življenju…A lahko človek oziroma takšna mlada punca vse to prenese? Ni se ji zgodila apokalipsa že pri smrti matere? Ali potem, ko je sama zbolela za rakom? Ampak je živela naprej. Morala je.

Mi tudi moramo. Skoraj vsaki od nas ima svojo žalostno zgodbo. Zgodbo, ki para srce. Zgodbo, ki mu je pomenila konec sveta in ko je mislil, da se po tem ne more več živeti, ne more se pobrati, ne more jesti, ne more piti. Gre. Čas res celi rane. Spomin pa ostane. Za vedno.