Še preden se je začel drugi val, sem si kupila novo pižamo….Žal, se je skrčila in jo bom mogla dati nekomu drugemu…Kupila sem kvačko in pletilke, volno, nove napenjalne rjuhe in nove kuhinjske brisače…V omari imam že več kot mesec dni nove usnjene hlače in novo usnjeno obleko s čipko, ki še ju niti enkrat nisem oblekla letos…Še ceno imam gori. Ni to malo depresivno: da si kupujem kuhinjske brisače in se tega prav zavestno veselim?

Prvi dan šole na daljavo: zbudim otroka pred osmo uro, ker sta se na počitnicah kar razvadila, sebi tudi nastavim budilko in že sta vsak za svojim računalnikom. Srednješolka začne že ob sedmih. Tretješolec se je že v eni uri trikrat prepiral z menoj. »Učiteljica tega ni rekla, mama.« »Zavrti posnetek in poslušaj še enkrat. Če bo po moje, boš to še enkrat prepisal.« In je. S solzami v očeh.

Petošolka ima težave z računalnikom, internet ne dela. Pa ravno dan pred tem je mož kupil dodaten modem, da bi imeli dva wi - fija in posledično hitrejši ter zmogljivejši internet. Internet dela, sledijo težave z vstopom v spletno učilnico. V naši družini imamo pet otrok ter pet prenosnikov in ko vsi naenkrat delajo, nastanejo težave.

Vse preganjam, ker ob desetih nujno rabim sama računalnik, imam namreč ZOOM s svojim razredom. Priključim se na povezavo, vse vidim, slišim, ampak mene ne sliši nihče. Vem, kako se to naredi, ampak ne gre. Prosim za pomoč, ne gre. Grem gor k petošolki, vzamem njen računalnik, vzpostavim povezavo, sploh se ne odpre. Pa smo že več krat uporabljali ZOOM in do zdaj nikoli ni bilo problemov. Ji vrnem računalnik, se priklopim na že tretji računalnik, ampak je ura, ki traja štirideset minut, že končana.

Naslednji dan se nam pokvari še novi printer, ki smo ga kupili v prvem valu epidemije. Mož gre v trgovino, kupi novega, ga zmontira in ugotovi, da ne dela dobro. Očitno je printer z napako. Prodajalec pravi, da se to zgodi enemu od tisoč printerjev. Mož gre spet nazaj v trgovino in ga zamenja. Doma ga zmontira. Dela. Hvala bogu.

Morala bi iti ven s psom na sprehod, ampak vreme je tako turobno, da si izmišljujem razloge, da ne bi…Nikam šla. Pomagam otrokoma pri šoli na daljavo, danes vse mineva brez večjih težav. Spletne učilnice začuda delajo, otroci ne jočejo. Sicer jima dovolim večje odmore.
Oblečemo vso zimsko opremo, ki jo premoremo in se odpravimo na sprehod. V gozd. Petošolka ima nalogo pri športu zunaj v gozdu, zato moramo iti. Otroka uživata, plezata po ležečem drevju, podirata strohnele štore, kričita in se smejita na ves glas. Dajta, prosim, še meni malo vaše otroške energije in ne zaskrbljenosti!

Vsi čakamo na četrtek. Kdo bi si mislil, da bodo četrtki postali najbolj čakani dnevi v tednu. Zakaj le? Ker naša vlada odloča in nam bo povedala vse, kaj bomo smeli in česar ne. Ali lahko gremo še kam drugam, kot v trgovino z živili, ali lahko gremo več kot kilometer vstran od hiše ali ne, ali moramo nositi maske tudi, če sprehajamo psa in nismo na zeleni površini, poleg nas pa ni nobene žive duše. Naša vlada vse ve. Nikoli nas ni tako zanimala politika in vse to, kar se je dogajalo na sejah vlade. Zdaj pa nas. Ker se nas dotakne. Dobesedno. Moramo pa ohraniti optimizem, dobro voljo in vero v boljše življenje po drugem valu. Tako nekako.

In naša vlada je odločila. S ponedeljkom začnejo veljati še strožji ukrepi. Tisti, ki so po tihem upali, da bodo v šole šli vsaj mlajši otroci, so se ušteli. Med njimi tudi jaz. Samo še dva tedna potrpite, so nam rekli. Še dva tedna šole na daljavo. Še dva tedna zaprtja vseh ne nujnih storitev. Še dva tedna za marsikoga brez službe. Še dva tedna brez pitja kavice in druženja s prijatelji. Še dva tedna brez organiziranih športnih aktivnosti. Še dva tedna brez urejene frizure in nohtov. Še dva tedna brez obiskov term in savn. Sicer je to že bilo prej. Še dva tedna v maskah vsepovsod. Sem kaj spustila? A ja. Samo v svojih občinah moramo biti. 

Pri prvem valu je bilo lažje. Pomlad nam je dajala upanje. Na kaj upamo zdaj? Na božič? Sedaj sem rekla svojim otrokom: tako je kot ob božiču, vsi smo skupaj, igramo družabne igre, kuhamo, pečemo… Kaj hočeš boljšega? (sem se kar ugriznila v jezik) Najmlajši je to vzel kar dobesedno. Našel je v reklami nove lego kocke in mi pokazal na računalniku: »Mama, naroči, prosim…« mi je rekel. »Pa ne bi prej Božičku napisal pisma? In ga prosil, da ti on prinese?«

»Ah, mama, sem prebral v Dnevniku nabritega mulca, da Božiček je mama in ata«. Tako preprosto je to. Jaz pa sem se obremenjevala s tem, kako naj mu to povem. Da ga ne prizadenem. Da mu ne uničim sanj. »Še dva tedna šole na daljavo, ljubček« »V redu je.« In je že hitel zlagati svoje lego kocke.

Vsaj upamo, da to vse ne bo tako dolgo trajalo…Da se ne bosta strah in negotovost zalezla v naše otroke…