Gledala sem svoja mlajša otroka, ko tekata po sobi in se lovita. Opazila sem, da eden od njiju je imel masko na očeh, namesto šala… Igrala sta igrico slepa miš. Mislim, da ni bilo krivo to, kaj sta poslušala v poročilih o vpraševanju učencev prek zooma, ko je učiteljica zahtevala, da naj učenec ima masko na očeh…Ne vem… V tej igri je maska bila zelo prikladna, ker se jima je šal vedno odvezal.
A veste, kako izgleda Zoom za učence mlajših razredov? Večjim je že malo nerodno in ne vedo, kaj bi povedali, zato na vprašanja odgovarjajo z enozložnicami. »Kako gre šola na daljavo?«. »V redu.« »Kako ti gre?« »Dobro.« Mali pa privlečejo s seboj vse, kaj so naredili in kaj imajo novega doma: gradove iz legokock, ki se jim po poti podirajo in potem jih pred kamerami morajo spet sestaviti, risbice, hišne ljubljenčke, celo nove družinske člane - dojenčke. Igrajo igro »Detektiv«. Se spomnite, kako se to igra? Moraš uganiti po opisu neko osebo. Recimo, kdo ima oblečeno zeleno majico, kdo ima rjave kratke lase? In tako naprej. Otroci uživajo.

A veste, kako izgleda zmenek v času korone? Dogovarjata se prek videoklica z Messengerja, Vibera WhatsAppa, potem si naredita Zoom.
- Kakšen film bova gledala?
- Ti izberi.
- Ne, ti.
- Okej, sem že izbral.
- Kaj bova jedla?
- Jaz pokovko. Kaj pa ti?
- Jaz bom samo pil sok. 
Si naredita film, vmes ga komentirata.
- Joj, moram na WC, počakaj. 
Drugi ta čas pregleduje telefon. 
- Sem že nazaj.

Na koncu filma je ona objokana. On pa je ne more potolažiti in ker mu zmanjka besed, ji pošilja srčke vsemogočnih oblik prek Snapchata.
»Jutri pa bom jaz izbirala film, da ne bo tako žalosten,« reče punca.

Fant in dekle, ki že imata vozniška dovoljenja, si lahko privoščita zmenke v živo. Kar odpravita se po kavo in sedita v avtih. Vsak v svojem, seveda, da ne bo pomote. Ne kršita pravil. Spustita okna dol in se pogovarjata na določeni razdalji.

Ali si privoščita kebaba in se skrivata nekje za vogalom, da ju slučajno ne vidi policija in ju ne kaznuje, kot tega nesrečnega raznašalca hrane, ki si je privoščil obrok na stopnicah. Sicer bi zdaj dobila kar dvojno kazen, ker se še družita, zato raje kar ostaneta v avtih. Saj se da poiskati mirne kotičke v katerem koli mestu, za katere policija ne ve, ampak je tako mrzlo. Ljubezen že greje, ampak avto je bolj topel.
Dvanajstletni dečki komaj čakajo, da po opravljeni šoli na daljavo začnejo igrati s prijatelji igrice na igralni konzoli Play Station. Tam pa se resnično nekaj dogaja. Vsaj mislijo tako.

Tisti, ki imajo svoje plačilne kartice, se lahko poslužujejo kupovanja prek spleta. Ali prosijo starše za pomoč in jim vrnejo potem gotovino. Črni petek je! Kje so že popusti? Tudi ta naj mlajša, desetletnica, se odloči, da si bo nekaj naročila. Ker ne ve, kako bi porabila denar, ki ga je dobila za žepnino. Najde si hlače za sedem evrov. Super! Vsak drugi dan imamo poštarja pri vratih. Sama se na srečo ne zanimam za takšna oblačila. Imam polno omaro novih oblačil še z etiketami, itak jih nimam kam obleči. Vsako oblačilo, ki si ga kupim, moram potipati in pomeriti, da vidim, če se v njem dobro počutim ali ne. Zato v zadnjih pred koronskih časih nisem nič kupovala pri HM, ker tam ni bilo mogoče pomeriti oblačil.

Marsikdo si je v tem času nabavil hišnega ljubljenčka ali se je začel pretirano zanimati za starega. Po radio sem slišala, da znanstveniki opozarjajo, da to ni dobro. Ker potem, ko nas ne bo doma , bodo naše mačke in kužki depresivni, ker ne bodo deležni takšne pozornosti in ljubezni, ki so je bili deležni v tem času.

Moja petnajstletnica lani, pred vstopom v ljutomersko gimnazijo, si je mislila, da bo sedaj lahko hodila na pijače, zabave, se družila s fanti in dekleti. Da bo končno postala odrasla. Svobodna. Sedaj pa cele dneve sedi za računalnikom in se uči. Včasih nima niti časa iti na daljši sprehod. Saj se mi smili, ker vstane tako zgodaj in začne s poukom, ko vsi ostali še spimo, ampak, če gledam dolgoročno, to niti ni tako slabo. Sedaj nima možnosti zaiti v slabo družbo, sedaj je šola za njo dejansko na prvem mestu. Večinoma se delovne navade oblikujejo na začetku in zdaj je ih dobila, čeprav tega niti ni želela. Dejansko je bila v to prisiljena s spletom okoliščin. Morala se je prilagoditi. In to je tudi storila.

Opazujem petošolko, ki pri predmetu glasbe sama ustvarja muziko. Z določenim programom. To je domača naloga. Ni to dobro? Saj so že zato vedeli prej, ampak je zdaj to postalo za njih zanimivo. Tako je ta čas prinesel za marsikatere otroke nova spoznanja.
V prvem valu korone sem na veliko snemala, posnela sem nekaj delov tečaja ruščine in nekaj športnih minutk za zdravje. Uspelo mi je celo posneti peko orehove torte skupaj z otroki. Kar pestro je bilo. V drugem valu sem začela pisati knjigo. Tisto knjigo, ki sem obljubila pisatelju Kamenku Kesarju, da jo bom napisala. Rok mi je dal pol leta. Za šalo in zares. Takrat sem se smejala temu, zdaj pa sem vzela stvar resno. Poiskala sem vse, kar sem že imela napisano in delo se je začelo. Vstanem zgodaj, da lahko pišem, ker s ta mlajšim deliva računalnik. Naredila sem si naredila urnik: pisanje, šola na daljavo, sprehod s psom, kuhanje, pospravljanje, tek ali daljši sprehod, kava s starejšimi hčerkami, ker mož je ne pije, potem delo za računalnikom za šolo, sprehod z otroki in s psom, peka, vaje za moč v domačem fitnesu, večerja, gledanje poročil in »Najinih mostov«, spet pisanje in branje do polnoči. Nekako mi pomaga.

Do božiča bo…Vsekakor…