A si res želimo takšen božič?

Vsi bi bili v prav posebnem pričakovanju, v decembrskem pričakovanju, ki v tem mesecu moralo biti navzoče, vsak dan, vsako uro in ki bi se stopnjevalo iz dneva v dan… To je tako prijetno pričakovanje, ko čutimo neko posebno navdušenje, ščemenje in ga ne moremo primerjati z nobenim drugim…

Svetlana Oletič, nedelja, 20. december 2020 ob 08:57
Letos bo božič drugačen...

Letos bo božič drugačen...

Nekateri se lotijo praznovanja veselega decembra že v januarju, ko med akcijami kupujejo nove božične lučke in si v glavi predstavljajo, kje jih bodo obesili. Ali v jeseni, ko zbirajo in sušijo listje, iz katerega pozneje izdelujejo novoletne voščilnice.

V naši šoli je bilo navadno na mizi v zbornici v tem času že polno božičnih voščilnic in smo jih prelagale nekam drugam, ker nismo imeli več prostora niti za malico. Sedaj samevajo samo tri voščilnice. A res več nobeden tega ne dela in ne pošilja? Voščijo samo virtualno…

Ravno sedaj bi nekoga od nas zagotovo bolela glava že zaradi tretjega zaključka, čeprav bi pred tem sami sebi rekli, da ne bomo mešali različnih pijač. Da nas potem ne bo bolela glava. Kako to hitro pozabimo, a ne? Ali bi se ženske ubadale z večnim problemom: kaj obleči na zaključek, da se ne bi ponavljale? Bi hitro začele spremljati trenutne modne trende, da ne bi izpadle staromodne in dolgočasne.

Kakorkoli že, naslednje leto je po kitajskem horoskopu leto belega bika, tako da ženske ne bi smele biti oblečene v rdeče, da ga ne bi vznemirjale. Priporočajo svetle, pastelne barve. Nič glamurja. Nič kričečega nakita. Sicer kaj boste z nakitom, ko boste itak doma v krogu svoje družine? Na praznični mizi ne bi smelo biti govedine, ker moramo pokazati spoštovanje do bika. Samo tako, da veste…
Za božič in Novo leto naj bo vsekakor raje obleka v svetli, pastelni barvi, nikakor pa ne trenirka v pastelni barvi…

Kak bi bilo, če bi živeli v normalnih časih?..

Tisti, ki delajo z otroki, bi načrtovali veseli december, ustvarjali izdelke in organizirali njihovo prodajo za božični bazar… 

Vsi bi bili v prav posebnem pričakovanju, v decembrskem pričakovanju, ki v tem mesecu moralo biti navzoče, vsak dan, vsako uro in ki bi se stopnjevalo iz dneva v dan… To je tako prijetno pričakovanje, ko čutimo neko posebno navdušenje, ščemenje in ga ne moremo primerjati z nobenim drugim…

Za nekatere je božič in veseli december kar življenjski projekt, ker se v tem mesecu razcvetijo v vsej svoji inovativnosti. Moja inovativnost ne seže dlje od oblačil za svečanosti v tem mesecu, letos pa itak smo se temu odpovedali…Kar se drugega tiče, nisem nič posebnega…

Ne blestim pri peki, čeprav rada pečem piškote vseh vrst z otroki, ampak nikoli jih ne objavim na fb, ker me je malo sram, ker niso tako lepi, kot pri drugih…Pri okraševanju doma se držim bolj klasičnih vzorcev. Imamo čisto navadno plastično smreko, na kateri visijo eno leto rdeči, drugo – modri obeski, odvisno od trenutnega razpoloženja. Naslednje leto jo bom, če ne bom pozabila, zagotovo zamenjala…Z izdelovanjem zanimivih novoletnih voščilnic se prav tako ne morem pohvaliti. Pa niti nisem takšen ljubitelj božičnih filmov, čeprav »Pisma Svetega Nikolaja« sem gledala najmanj petkrat. Ko otroci že desetič gledajo film »Sam doma«, se umaknem. Za računalnik. Če mi ne bi prijateljica priskrbela modernega adventnega venčka, bi dala na mizo lanskega, ki ne bi bil nič posebnega, in na katerem bi samo zamenjala sveče. V glavnem najbolj dolgočasna oseba na svetu sem, kar se tiče božiča. 

Mogoče se to dogaja zaradi tega, ker božiča nikoli nisem praznovala kot otrok. V Ukrajini smo imeli Novo leto in dedka Mraza z Sneguročko. To naj bi bila žena od dedka Mraza, čeprav se mi zdi, da je malo premlada zanj. Zanimivo, da isto kot v pravoslavni veri, ko imajo župniki žene, tudi dedek Mraz ima partnerico. Pravoslavni božič so začeli praznovati nekje pred petindvajsetimi leti, ko sem se preselila v Slovenijo. Nisem s tem odraščala, ampak se trudim. Zelo. Da svojim otrokom pričaram božično pravljico. 

Pravijo, da je letos poskočila prodaja božičnih dreves, posebej ta pravih. Ogromno ljudi je v tem letu prvič v življenju kupilo božično drevesce. Letos so v modi ogromna drevesa, ki segajo skoraj do stropa. Ljudje si želijo več domačnosti, prijaznih vonjav, vsega, kar spominja na dom. Pričakujejo, da bo njihova jelka prinesla v naše domače okolje občutek normalnosti, ki smo ga v zadnjem letu izgubili.

Dobili smo malo sprostitve, da se naužijemo vseh teh radosti, ki so nam bile odvzete. V skoraj vseh frizerskih salonih so že naročeni za en teden naprej. Frizerke se bojijo, da ne bodo uspele osrečiti vseh svojih strank. Čeprav se ne predvidevajo nobeni zaključki in zabave, ljudje bi se radi uredili. Za sebe. Za svojo dušo. Radi bi se z nečim obdarili, si nekaj privoščili. Kdo ve, kdaj bodo te salone bodo spet odprli? 

Stres se nabira…Predvsem v starših, potem prihaja v otrokove glave…Otroci delajo v nenormalnih pogojih. Nekoč je bil za njih računalnik vir zabave in sprostitve, sedaj je postal osovražen učni pripomoček. Nekatere šole celo pozivajo, da bi preživeli en dan brez računalnikov. In ugotavljamo, da je to zelo težko. Tako smo se že navadili teh računalnikov, skoraj kot želve svojih oklepov. Kar dolgo časa bomo rabili, da se te navade znebimo.

Moja petnajstletna hčerka sedaj trenira s članicami 1. slovenske lige. Dejansko je to privilegij, trenirati zdaj, v tem obdobju. »Vsaj nekam gre,« razmišljam. Da lahko zapusti svojo sobo z učbeniki, zvezki in računalnikom in se odpravi nekam, kje se lahko svobodno giblje in počne tisto, kar ima rada. Včasih si mislim: »Še jaz bi zdaj šla trenirat, če bi me poklicali in bi bila nekaj let mlajša…«

Po novem je dovoljeno se sprehajati zunaj brez mask, če pri tem upoštevamo določeno razdaljo med ljudmi. Prejšnji teden so nam rekli, da ne smemo več imeti šalov, samo maske, sedaj pa smo lahko brez. Vse se tako hitro spreminja, veter piha zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Mi bi radi, da bi pihal samo v eno smer: osvoboditev od vseh teh nečloveških ukrepov. In zdaj, ko smo zunaj brez mask, si lahko nadenemo na naša usta nasmeh: topel, decembrski, prijazen, navihan. Do zdaj smo se lahko nekomu nasmehnili samo z očmi. Sedaj pa lahko uporabimo celo mimiko obraza. Ali še to obvladamo?

Na urah Zooma vidim, da nekateri učenci, posebej učenke, odklapljajo kamere, da jih drugi ne bi videli. Postalo jim je nerodno pokazati svoj obraz. Svoj obraz brez maske. Kam smo prišli? A si res želimo takšen božič?

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.