Prebrala sem knjigo Tima McGirka »Gala, Dalijeva pregrešna muza«, ki govori o petdesetletnem razmerju Salvadorja Dalija, enega od največjih nadrealističnih umetnikov z Galo, ki je prišla v Francijo iz Rusije. Poročila se je z znanim francoskim pesnikom Eluardom, ki ga je pri devetnajstih spoznala v švicarskem zdravilišču. Rodila mu je hčerko, na katero se ni nikoli navezala. Po nekaj letih zakona je spoznala Dalija in je zapustila svojega moža…

Gale in Dalija ni povezovala navadna ljubezenska zgodba. Že od prvega njunega srečanja je bilo jasno, da bo Gala pomagala Daliju izraziti in izoblikovati njegove fantazijsko ustvarjalne impulze, vendar je bilo jasno tudi, da se je Dali povezal s temnim angelom…To žensko so nekateri imeli za pravega hudiča in so imeli prav. Če ji nekdo ni bil všeč, ni izbirala lepih besed, včasih ga je celo v obraz popljuvala. Če je kdo zavrnil njeno ljubezen, se je znala hudo maščevati.

Ampak če ne bi bilo Gale, zagotovo ne bi bilo Dalijevih genialnih slik. Bila je drobna, nič lepa ženska, ki je izžarevala silno spolno moč. Dobesedno je sedela poleg njega, ko je on slikal na platno in mu potem dajala nasvete, katere je on vedno upošteval. Zelo dosti so mu pomenile njene ocene, skoraj toliko kot ocene Andrea Bretona, vodje skupine nadrealistov. Bila je njegova muza, žena, mati, ljubica, varuhinja, bila je njegov promotor in menedžer…Na začetku sta bila tako revna, da sta živela v neki kolibi na obali in jedla to, kaj jima je uspelo dobiti iz morskih globin…

Zanimivo je to, da je Salavador Dali v svojih slikah izražal svoj nepotešen spolni nagon, ker sta v vseh teh letih občevala z Galo domnevno samo enkrat. Pri spolnosti si je najraje pomagal sam. Po svoji naravi je bil vojajer…Užival je pri slikanju, ko so se pred njim izvajale spolne orgije, za katere v tem času ni bilo težko najti modelov. Gala pa je po svojem uživala z mladimi ljubimci še pri svojih osemdesetih letih…On je nato rekel: »Moja Gala je spet zaljubljena…« Za sebe je rekel, da je kralj rogonoscev. Za svoje ljubimce je Gala potrošila ogromne zneske, nekaterim je celo podarila Dalijeve slike, njega pa je včasih zapirala v sobo in mu ni dala hrane, dokler ni naslikal slike. Tako je živel eden od največjih nadrealistov na svetu.

Nadrealizem je filozofska in umetniška smer, ki se je razvila v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Nadrealizem je nasprotje posnemanja narave (naturalizma). 

Ko sem prebrala to knjigo, sem razmišljala o tem, da sedaj živimo v obdobju nadrealizma, ker je naše življenje v nasprotju z naravo. Imamo zdrave otroke, ki se šolajo doma, učitelje, ki so že preboleli covid in naj bi bili kar nekaj časa imuni, ampak ne smejo iti v službo, ljudje si ne smejo zadovoljevati osnovnih človeških potreb – in to je potreba po druženju…Ravno v tej knjigi sem prebrala: ko so Nemci v drugi svetovni vojni zakorakali v Paris, so gostilne bile odprte. Ljudje so posedali v lokalih. Med najhujšo vojno. Kaj pa se dogaja zdaj?.. Prav srečna sem bila, ko sem dobila kavo z mlekom in rogljiček pri kavarni Flo. Za domov. Z malega okenca. Poimenovala sem ga okno v svet, ne vem zakaj. Nisem peljala te kave domov, in rogljička tudi ne. Masko sem potegnila dol in sem spila kavo ter pojedla rogljiček. Saj pravila nam to dovoljujejo, kaj ne? Vseeno sem prvo pogledala levo in desno…Potem sem odpeljala otroke na radoslavski breg in smo se tam sankali. Našla sem vsaj nekakšen kraj, kamor lahko peljem otroke v tem času. Kako je bilo lepo spet začutiti veter v laseh! Škoda, da pri vsakem vzponu na breg so me še vedno bolele noge od vadbe in sem raje ostala gori ter opazovala dogajanje. Dobra prijateljica nam je prinesla topel čaj v termovki in kekse, ki smo se jim neznansko razveselili. Sedaj nas spravijo v dobro voljo takšne malenkosti, ki jim mogoče nekoč ne bi pripisali tolikšnega pomena.

Za naslovno sliko sem izbrala »Konstantnost spomina« - eno izmed najbolj znanih Dalijevih del. Ta slika ima več različnih imen, ki sočasno obstajajo v zgodovini umetnosti. Mnogi raziskovalci ustvarjalnosti trdijo, da puščavska obala odraža notranjo praznino ustvarjalca na tej sliki. Ta slika odraža po moje tudi notranjo praznino današnjega časa. Beseda konstantnost ima sopomenke: stalnost, homogenost, enakomernost, predvidljivost…

Salvador Dali "Time" (kot imenujejo tudi to sliko) jo je naslikal pod vtisom taljenja sira Camembert, iz katerega so se morda pojavile ključne slike mojstrovine. Ure, ki prevzamejo povsem nepredstavljive oblike na platnu, simbolizirajo človeško dojemanje časa in spomina. 

Ob natančnem pregledu lahko vidite, da ura, ki visi na veji na levi, izgleda kot jezik. Drevo na platnu je upodobljeno posušeno. To kaže na uničujoč vidik časa. To delo je majhno, vendar velja za najmočnejše od vsega, kar je naslikal Salvador Dali. "Konstantnost spomina" - seveda najbolj psihološko globoka slika, ki razkriva notranji svet avtorja do največje možne mere. Morda zato ga ni želel komentirati, pustil pa je svoje oboževalce ugibati. Naslikal ga je v času, ko so ga tako navdušile nove Freudove teorije.

Če dobro pogledamo na sliko, se jasno vidi, da so vsi objekti ločeni s puščavo in niso samozadostni. Kritiki umetnosti menijo, da je avtor s tem poskušal prenesti svojo duhovno praznino, ki je bila v tem obdobju. Pravzaprav je imel zamisel, da se človeške muke prenesejo skozi čas in spremembe v spominu. Čas, po Daliju, je neskončen, relativen in v stalnem gibanju. Ravno nasprotno, spomin je kratkotrajen, vendar hkrati ni mogoče podcenjevati njegove stabilnosti.

Če pogledamo globalno - čas treh mesecev v primerjavi s celotnim človeškim življenjem je zelo kratek. Takšen bo tudi spomin na to obdobje, ki ga bomo hitro pozabili, kot smo hitro pozabili na prvi val korone in se potem sončili na hrvaški obali ter na veliko družili, pili in se smejali. Še prehitro smo pozabili, ker smo se že čez par mesecev vrnili v prvotno stanje. Še slabše. 

Vse te ležeče in viseče ure me spominjajo na čas, ki ne teče nikamor, posebej v obdobju epidemije in tudi zdaj, ko čakamo na sprostitev ukrepov in nam vedno rečejo, da še moramo počakati…Da epidemija se podaljša še za šestdeset dni… Da šole bodo prvo odprli na zahodu države…Če sploh bodo…

Saj smo veseli za njih, ampak kaj pa smo mi? Nimate občutka, da ste res na robu in nikomur ni mar ne za nas ne za naše otroke?