Zbudim se zjutraj, cela poklapana, brez energije in volje do življenja. Zvečer sem vzela uspavalno tableto, ker nisem mogla zaspati…Spijem kavo in se pripravim na videokonferenco z učenci, tako imenovani zoom. Ta tedne imamo kickbox, sicer ga ni v učnem načrtu, ampak - kaj moremo?!..Na obraz si nadenem vesel nasmeh, poskušam, da moj glas zveni karseda bodreče in spodbudno. Povprašam učence o njihovih težavah in začnem uro športa. Sama redno delam z njimi, ker ugotavljam, da drugače nimajo posebne volje.

Poskušam jih razvedriti malo s plesom, ampak vidim, da ne gre. Težko se sprostijo pred kamerami. Deklice, posebej višjih razredov, pokažejo na kameri samo čelo ali oči. Kot v maskah so. Tako so se navadile nošenja mask, da niti več ne upajo pokazati obraza. Ubogi otroci. Telovadimo, se potimo (vsaj jaz) včasih nam povezava malo nagaja in me učenci opozorijo, da delam v prazno, da sem zmrznila…Na koncu vadbe mi rečejo, da niso nič utrujeni (jaz pa sem – in to zelo) in me vprašajo, kdaj to ponovimo. Da bi imeli to večkrat na teden. Dragi moji, seveda bomo. Vidim njihove srečne in nasmejane obraze in se sama napolnim z energijo. Sicer mi je malo začelo nagajati moje nekoč operirano koleno, ker ni navajeno takšnih obremenitev. V šoli sem včasih tekla z učenci in jim kazala določene vaje, ampak zdaj, presenetljivo, to delam dosti več. Sem se že pohecala na ta račun, da imam poškodbo pri delu. Delu na daljavo. Kar je po nekakšni logiki tudi res.

A ste opazili, da je včasih tako, ko nekoga srečate, ki vas prisrčno, z nasmehom na obrazu pozdravi, pa čeprav veste, da to ni pristno – vam postane tudi toplo pri srcu. Kar nalezite se te pozitivne energije, tudi sami mu vrnite nasmeh in potem ste občutno boljše volje. Doma smo večinoma takšni, kot smo, veliki dolgočasneži, ampak, ko gremo ven in se z nekom srečujemo ali imamo videokonferenco, nekako postanemo oziroma namerno ali podzavestno poskušamo biti bolj vedrega razpoloženja, kot sicer. Mislim, da je takšen način vedenja založen v genih, ker se pred drugimi vedno želimo predstaviti v lepši luči. In sedaj, ko se ne družimo skoraj z nikomer, smo se navadili te zagrenjenosti, ki nas počasi požira.

Vidim ogromno ljudi zunaj na sprehodih. Vsi nekam gredo, da bi ubežali času, da bi si napolnili pljuča z zrakom, dobili vitamin D in pospešili proizvajanje endorfinov. Srečujem celo osemnajstletnike, ki se sprehajajo z mamami. Kje in kdaj ste videli najstnike, ki se hočejo družiti z mamami? Temu bi lahko rekli prisilno druženje, ki nikakor ni naravno. Navadno osemnajstletniki bežijo vstran od svojih mam, ker imajo že dosti njihovih življenjskih nasvetov. Čeprav, če gledate hrvaško oddajo, kako mame ženijo svoje sinove, tega ne bi tako zagotovo trdili. Saj se zavedamo, da vse tiste oddaje ne pripomorejo k našemu inteligentnemu količniku in so tako privlečene za lase, da se včasih sprašujemo, ali res živimo v enaindvajsetem stoletju, ampak jih marsikateri radi gledamo, tudi tisti, ki tega nočejo priznati. Malo nas spravijo v smeh in dobro voljo, kar ne uspeva našim politikom. Všeč mi je bil citat Aleksandra Čeferina v intervjuju za revijo »Ona plus«, ki se glasi takole: »Včasih se mi zdi, da imamo predsednika, ki bi lahko kaj povedal, in predsednika vlade, ki bi lahko bil kdaj tiho.« Zelo šarmanten moški je, ta naš predsednik, še vedno je lep in prijazen, ampak to je tudi vse…Na žalost… Ah, raje ne bomo o politiki, ker nam vedno pripravlja negativna presenečenja…Raje kot poročila gledate rokomet ali katerikoli šport. A veste, da rokometaše na svetovnem prvenstvu v Egiptu testirajo vsak dan?

Dobila sem dovoljenje in sem lahko bila prisotna na odbojkarski tekmi članic 1. lige v Ljutomeru kot redar. Moja petnajstletna hčerka je zdaj med članicami. Dali so me na seznam, zmerili vročino. Kot veste, naše odbojkarice letos ženejo zmago za zmago, trenutno so na odličnem drugem mestu v 1. B slovenski ligi. Po zelo napornem boju so spet premagale ekipo Calcita iz Kamnika z rezultatom 3:1. Uživala sem v tekmi, opazovala sem mimiko obraza igralk, njihov način gibanja, hotela sem ujeti vse, ker ne vem, če bom še kdaj v kratkem lahko prestopila prag športne dvorane. Videla sem spremembe, ki so nastale v tem času. Rokovanje med sodniki in kapetani poteka s pestjo, ni več tablic s številkami za rezervne igralce, gledalcev zgolj peščica, med njimi so tisti, ki pripeljejo punce na tekme in organizatorji, ki skrbijo za snemanje, postavitev reklam, mreže, miz in tako naprej. Zanimivo, da imajo mlajše punce, ki podajajo žoge članicam, na rokah rokavice, maske imajo tako rekoč vsi, razen igralk in trenerja. Nekoč, ko sem trenirala na Ptuju, je vsak teden bil problem, da bi dobile igralke mlajših selekcij za pobiranje žog: vedno so imele milijon izgovorov, da ne bi…Sedaj pa bi vsi to radi počeli, ker je to postalo privilegij: na takšen način si lahko prisoten na tekmi. Zanimivo, da igralke ekipe še niso spremenile svojega pozdravljanja med seboj, tako značilnega za odbojko: še vedno ploskajo in se pozdravljajo z dlanmi.

Tekma je bila zelo napeta, v meni se je spet zbudil adrenalin. Na obrazu sem imela značilen nasmeh, ki ga ni mogoče skriti z masko, ga izdajajo oči, takšen nasmeh imajo ljudje, ko so srečni. In sem dejansko bila, ker sem se spet naužila normalnega življenja, kot smo ga bili vajeni.

V sredo niti nisem poslušala dnevnih poročil, da ne bi bila spet razočarana. Ko pa sem slišala, da gredo otroci v šolo, sprva nisem mogla verjeti. Končno! Dočakali smo! Ste opazili, kako je v sredo začel pihati južni veter? Veter sprememb. Upamo, da bo temu tako. Da bo resnično veter dobrih sprememb.