Podoba normalnega življenja

Niti nisem rabila iti nikamor, ampak me je veselilo dejstvo, da lahko grem…Nekam. Saj ni važno, kam…

Svetlana Oletič, nedelja, 28. februar 2021 ob 08:26
Življenje se spet vrača v normalne tire

Življenje se spet vrača v normalne tire

Življenje se spet vrača v normalne tire. Vsaj mislimo tako. Začeli smo lažje dihati. Ko so sprostili meje med občinami, sem šla mogoče enkrat, dvakrat v drugo občino, ampak je občutek bil krasen. Fantastičen. Niti nisem rabila iti nikamor, ampak me je veselilo dejstvo, da lahko grem…Nekam. Saj ni važno, kam…Se spomnite tega občutka tesnobe, prav dušilo vas je, da niste mogli iti nikamor izven meja?
Spet treniram kickbox in sem šla na trening badmintona. V istem dnevu. Naslednji dan skoraj nisem več mogla hoditi. Očitno sem pretiravala z vadbo. Moje telo več ne vzdrži takšnega telesnega napora. Ampak raje imam mišično bolečino od fizične aktivnosti in se utrujena vržem v posteljo, kot da ne morem spati od pomanjkanja dejavnosti in depresije, ko se v tvojem življenju nič ne dogaja in si obsojen na bivanje med štirimi stenami.

Spet sem začela otroke trenirati odbojko. Saj mi ni treba tega več početi, ampak rada predajam svoje znanje naprej in opazujem napredek otrok. V šoli to ni mogoče v tolikšni meri, ker se tam moramo posvetiti vsem športom in za večji napredek otrok enostavno zmanjka učnih ur.

Spet sem šla na podaljševanje trepalnic. Mogoče se nekaterim to zdi nesmiselno: zakaj bi se urejali, če nam obraz pokriva maska? Oči pa vendarle ostajajo…V našem času se ljudje vse bolj spreminjajo v vizualna bitja. Slike in fotografije, ki jih objavljamo na družbenih omrežjih, postajajo pomemben jezik vizualne komunikacije med ljudmi. Zato bi očem pripisali vlogo kot najbolj subtilnega in skrivnostnega čutilnega organa za slikovito opazovanje in doživljanje okolja, v katerem živimo. Nekateri celo mislijo, da oči govorijo. Napaka. Govori namreč pogled, zato človeka je treba gledat v oči, ko govori. Odgovor, ki izhaja iz njegovih oči, je najbolj iskren in merodajen. »Pogled je tista čarovnija, ki izvira iz očesne globine, kjer se vsa miselna energija zbira in se preoblikuje v različne valove, ki jih potem v obliki pogleda oči razsipajo v okolje. Trepalnice so pri tem pomemben moderator sporočilnosti pogleda. Torej, ne moremo se nekoga dotakniti ali ga pobožati z očmi, ampak ga s pogledom. Ženska in moški med seboj ne izmenjujeta oči, ampak poglede. Da so za doseganje komunikacijske moči oči ženskam bolj pomembne kot moškim, govori dejstvo, da jim namenjajo zelo veliko pozornosti. Ličenje, senčenje, umetne ali podaljšane trepalnice, stiliziranje obrvi kažejo na skrb žensk za najbolj zapeljivi del obraza.« A veste, dragi moški, ni to tako enostavno: ležati dve uri in pol v lepotnem salonu za podaljševanje trepalnic? Med tem moraš biti cel čas s zaprtimi očmi in – kaj je najhuje: molčati…Ker pri aktivnem pogovoru podzavestno prihaja do mimike obraza, kar je moteči dejavnik pri opravljanju tega postopka. Na koncu te že začnejo skeleti vse mišice in se ti zdi, da se nikoli ne bo končalo. Če dodamo temu še dejstvo, da po tem postopku te še včasih pečejo oči (mislim, da od lepila) dejansko prav pride že tako oguljen rek, da za lepoto je treba potrpeti.

Osnovne šole so zdaj polne. Sliši se smeh otrok in je prisotno gibanje na hodnikih. Prvi občutek: kako so otroci zrasli! Pa s tem ne mislim samo višine, čeprav je ta tudi zelo prisotna, posebej pri fantih starejših razredov. Nekateri so v tem času zrasli kar za deset centimetrov. Tudi v očeh se jim vidi, da so postali starejši, odgovornejši, navsezadnje bolj resni. Drugi dan v šoli se ti zdi, da je vse tako, kot je bilo prej. Otroci so spet postali otročji.. Ta njihova resnost je bila opazna šele en dan. Kot da ni bilo nič. Ni bilo štirih mesecev šole na daljavo in buljenja v ekrane računalnikov. Ni bilo preganjanja s strani staršev in obojestranskega nezadovoljstva. Ni bilo vseh teh videokonferenc in telefonskih klicev učiteljic, ki jih je skrbela neodzivnost učencev. Ni bilo teh neštetih sporočil prek elektronske pošte. Vse to sedaj dojemamo kot nore sanje. Neresnične. Nečloveške. Nerealne.

Res mi je pri srcu, da se otroci zelo razveselijo prav ur športa. Mogoče celo najbolj od vseh predmetov. Ne glede na fizični in telesni napor za njih šport še vedno predstavlja zabavo, druženje, navsezadnje adrenalin…Ravno te stvari so učenci najbolj pogrešali. Tudi v podaljšanem bivanju sem doživela tako silovit aplavz in veselo vzklikanje otrok, ko sem samo vstopila v razred, da sem jih potem morala umiriti, celo malo skregati, ker so si preveč dali duška. Ne delam si utvar, da so se veselili mene kot osebnosti, jasno mi je, da sem za njih sinonim za ukvarjanje s tem, kar jih osrečuje. Prvo vprašanje je bilo: »Učiteljica, kdaj gremo v telovadnico?« Na kosilo so čisto pozabili…
Moramo se zavedati, da imamo srečo, da naši otroci lahko hodijo v šolo. V nekaterih drugih državah je stanje precej slabše kot pri nas. In so učenci še vedno doma in se šolajo na daljavo. Na Češkem še sploh ne vedo, ali se bodo v tem šolskem letu otroci še usedli za šolske klopi. Pri desetih milijonih prebivalcev imajo po 10000 okuženih s covidom – 19 dnevno. Trgovine z ne nujnim blagom še vedno ne obratujejo. Na Irskem je podobno stanje.

Nekatere države kar prekipevajo od entuziazma in ponosno razkazujejo svoje število precepljenih prebivalcev. V Izraelu je prvi odmerek cepiva proti covidu-19 prejelo že več kot milijon ljudi in država je po številu porabljenih odmerkov cepiva na 100 ljudi na prvem mestu na svetu. Po uspešnosti sledita Bahrajn in Velika Britanija. Rusija, Srbija in Dubaj kar ponujata cepilni turizem. Že sama sem začela razmišljati o tem: a ne bi letos šla v Ukrajino in skočila k prijateljici v Rusijo na obisk, med tem pa bi se tudi cepila? Ker v Sloveniji še dolgo ne bom prišla na vrsto. Sedaj na srečo imam potrdilo o tem, da sem prebolela covid – 19 in ugotavljam, da je to vredno zlata. Ni se mi treba sedaj udeleževati tedenskih testiranj in lahko grem s tem papirjem marsikam.

Življenje se vrača v normalne tire…A res je temu tako? Glede na stanje na obali se nas vse začne spet lotevati strah, kako dolgo bo to trajalo?.. Kako dolgo bo trajala ta podoba normalnega življenja, ki se še daleč od te normalnosti, ki smo je bili vajeni.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.