Letos imamo takšen občutek, da se je celo mati narava obrnila proti nam in nam postala bolj mačeha. Skoraj kot naša vlada, ki naj bi imela prioritetno nalogo - skrb za blaginjo naroda…Veselje zaradi težko pričakovanega odprtja gostiln nam je pokvaril dež, ki nikakor ni in ni hotel ponehati…Saj vsi vemo, da je april, in za april je takšno muhasto vreme naravno, ampak to že presega vse meje zdravega okusa, bi rekli. Mi hočemo vsaj malo sonca, ko sedimo na terasah in opazujemo mimoidoče, ki jih skorajda ni…Komu se da sprehajati v takšnem vremenu?.. Že smo skoraj pozabili, kako izgleda to sonce in nam kronično primanjkuje vitamina D.

Hočemo ali nočemo, tudi takšno vreme matere narave moramo sprejeti, kot smo sprejeli že epidemijo in vse težave, povezane z njo…
»Tisti, ki preveč opletajo z besedo »naraven«, praviloma ne vedo kaj dosti o materi naravi. Če bi jim povedal, da so polži, črvi in črni zobčasti ostriži hermafroditi ali da samčki morskega konjička donosijo mladiče ali da se samčki klovnske ribice sredi življenja spremenijo v samičke ali da so sipe transvestiti, bi bili šokirani.« Ta citat mi je bil tako všeč, da sem ga enostavno morala dodati. Prebrala sem ga v knjigi Elifa Shafaka »10 minut, 38 sekund na tem čudnem svetu« In bi z veseljem rada dodala še enega:
»Pravila so včasih pravila. Spet drugič so, odvisno od okoliščin, prazne besede, absurdne puhlice ali šale brez udarnega zaključka. Pravila so sito s takimi velikimi luknjami, da skoznje uide marsikaj; pravila so žvečilni gumi, ki je že zdavnaj izgubil okus, a ga ne moreš izpljuniti…«

A ni ta citat tako prav na kožo pisan vsem današnjim pravilom, ki se tako hitro spreminjajo, da jim ne moremo več slediti? Naročena sem k zobozdravniku na Hrvaško, ampak nisem prepričana, če bom lahko šla, čeprav imam potrdilo o prebolelosti…Zanimivo, da računalnik besedo prebolelost podčrta, jo enostavno ne prepozna, ker še nima v svojem slovarju…

Vsi se nekako držimo teh pravil, avtomatsko si že damo masko gor, če vstopimo v zaprt prostor, tudi, če se kam odpravljamo, iščemo ključe od avta, telefon in masko… Zavedamo se, da če je ta maska bila v žepu in je že bila enkrat uporabljena, ni več tako varna zaščita, ampak se s tem ne obremenjujemo več. Nismo vendar na snemanju hollywoodskega filma, kjer maske menjajo na vsake pol ure.

Blaise Pascal je napisal pred 350 leti: »Vsa človekova nesreča izvira iz tega, da ni znal ostati v svoji sobi.« Se pravi, če bi res bili doma, tako kot so nam rekli že naši politiki, bi se že zdavnaj rešili te korone…Ampak nismo. Ker je vsak od nas tudi v primeru najstrožje karantene našel luknjo v zakonu. Ker se enostavno ne moremo prostovoljno sami sebe dati v zapor. Za kakšnih štirinajst dni je še šlo, več pa ne gre.

Svojo najmlajšo sem peljala na avdicijo za slovenski film, ki je bila v Ljutomeru. Podobni avdiciji sta še bili v Murski Soboti in v Lendavi. Predvidevam, da se je prijavilo najmanj tristo deklet, tako da bo priti do te sanjske vloge skoraj tako minimalna možnost, kot če bi rekli, da od jutri dalje ne bo več nobenih ukrepov in lahko ljudje maske vržejo v smeti ter živijo po starem. Vsekakor bo zanjo zanimiva izkušnja in če ne drugega, bo potem svojim otrokom razlagala, kako je bila nekdaj na avdiciji za film. Med drugim je svojim sošolkam že obljubila, da v primeru, če bo dobila glavno vlogo, jim bo priskrbela vlogo statistov…

Nekaterih stvari v življenju se moraš lotiti, če se ti ponujajo, že zaradi tega, da si narediš življenje bolj zanimivo in izpolnjeno. In ti ne bo žal, da nečesa nisi storil, čeprav bi lahko. Meni se je ponudila možnost za nekaj brezplačnih masaž – in sem jih z veseljem sprejela. Upala sem, da mi bodo pomagale in mi dejansko so, mogoče je v mojem primeru šlo samo za način placeba, ampak to nima nobene veze.

Krajani naših vasic smo imeli čistilno akcijo, in ko so me vprašali, ali je akcija uspela, ali ne - nisem znala odgovoriti. Zbralo se nas je kar nekaj ljudi in smo napolnili ogromno vrečk za smeti – se pravi, da je akcija uspela, če pa gledaš z drugega vidika, da je bil namen akcije – ozaveščanje ljudi o tem, da naj ne mečejo smeti po cesti, jih pa je še vedno preveč, bi lahko rekli, da namen akcije še vedno ni bil dosežen. Ampak – ostajamo optimistični, čeprav…

Nekje sem prebrala, da pesimistom gre boj za preživetje bolje od rok kot optimistom. Iz tega bi se dalo bolj logično sklepati, da človeštvo nosi v sebi dedni material ljudi, ki v človeštvo niso verjeli. Se pravi, če manj pričakujete od življenja, če ne verjamete v ljudi in ne verjamete v nič dobrega oziroma ste bolj črnogledi, boste lažje krmarili skozi življenje. Kakšna kruta logika.

Ampak ko zasveti sonce in nam da novo energijo, vsi postanemo optimisti in verjamemo, da je svet lep in bo vse dobro…