Ko sem prišla nazaj iz Ljubljane v Malo Nedeljo oziroma že v Sv. Jurij ob Ščavnici, se mi je vse zdelo takšno veliko selo….Traktorji na cesti, ni prometa, ni ljudi…Vsepovsod samo zelena trava, neštete njive, včasih vidiš kje v daljavi kakšne srne. Ali zajca. Ali raco. Ki se ne bo premaknila niti za milimeter in ti boš moral preklopiti hitrost iz četrte v prvo in narediti ovinek, ona pa te bo celi čas gledala s tako nedolžnimi očmi. Večna blondinka. Ups. Saj sem jaz to tudi.

Ljubljana ni nekakšno velemesto: nima podzemne železnice, nima tako natrpanega gostega prometa, nima gromozanskih nebotičnikov in se ne more pohvaliti s številnim prebivalstvom…Ampak… Vseeno ti da drugačen občutek. Občutek življenja, občutek pripadnosti, občutek nečesa velikega…Pa sem pomislila, kako zdaj razumem vse prebivalce večjih mest, ko pridejo na deželo in se jim vse zdi tako prazno, včasih celo turobno in depresivno. Saj ni tako hudo, bi jim rekla: saj imamo mi tudi življenje, včasih še kar pestro…Sama sem se že nanj navadila in se mi zdi čisto v redu. Ko grem recimo v štiri milijonski Kijev, me dva dneva te množice, zapor na cesti in nenehnega čakanja čisto izčrpajo in se potem tako veselim, ko zagledam svoj ljubi Ljutomer, kje imaš vse na dosegu roke: od frizerja do kozmetičarke, od treh trgovin s čevlji do celo pasjega salona ter tattoo studio. Pa nešteto gostiln, kjer vam ponujajo vse in še več in to po dosti nižji ceni kot v prestolnici. Pa še se usedeš v avto in se mirno odpelješ, kamor ti srce poželi…

Občutka tesnobe ob prvem prihodu v Ljutomer se spominjam zelo natančno, ta spomin se mi je tako zasidral v možganih, da se ga nočejo znebiti…Spomnim se, kako sem šla s prijateljico do hipodroma in mi je rekla, da je to to. Konec mesta. Konec?! Mesta?! Kakšno je to mesto, ki ga lahko prehodiš v dvajsetih minutah?...Jokala sem potem v hotelu. Brezupno. Čista resnica. Pa sem podpisala pogodbo za dve leti. Takrat še nismo bili tako ozaveščeni in nisi mogel hitro pogooglati in ugotoviti kakšno je to mesto. Zame so bila manjša mesta do 200 000 ljudi. Niti nisem vedela, da to sploh obstaja. Mesto z velikostjo 3 300 prebivalcev. Moja babica je živela v vasi, kjer je živelo več kot 5000 ljudi. Najbolj ironično v vsej zgodbi je to, da sem se po šestih letih življenja v Ljutomeru preselila v še manjšo vas Kuršinci, ki se nahaja pri Mali Nedelji. Sanjala sem najmanj o New Yorku.

Spomnim se svoje mladosti: od enega do drugega velemesta Moskva, Rim, Praga, Pariz, Taškent, Baku, Mexiko City, Krakov, Madrid in še bi lahko naštevala…Letališča, podzemna, taksi…Nikoli me ni skrbelo, da se bom nekje izgubila, tudi ko sem ostala sama v središču Damaska ali ko me je taksist narobe odpeljal v trideset milijonskem Mexiko City…Sedaj sem bila v Ljubljani na mestnem avtobusu in nisem točno vedela, kako se plača avtobusna karta in kje se že izstopi in me je bilo strah: kaj, če bom izstopila na napačni postaji in bom zamudila prevoz? Saj sta mi starejši hčerki vse povedali in poslali sms, da ne bi kaj pozabila, ampak kaj, če sem se že odvadila od tega življenja.. Postala sem prava seljakinja, čeprav po videzu tega zagotovo ne bi rekli.

Pohajkovanje po Ljubljani z google maps je meni naredilo žulje, ker sem hotela imeti nove čevlje, čeprav sem vedela, da to ni pametna ideja, avto pa je itak odpeljala starejša hčerka.

Komaj čakam na dopust in počitnice, da grem spet z otroki malo v Ukrajino. Da spet začutim ta utrip, to množico ljudi, ki so tako različni, oblečeni v vse stile in vse barve oblačil, tudi barvo kožo imajo različno in frizure in vse drugo in nobeden se za to sploh ne zmeni in se ne sekira; skupno jim je samo to, da vedno nekam hitijo. Obožujem tržnice. To živahnost in razposajenost branjevk. Dejansko se te nahajajo skoraj na vsaki avtobusni postaji. Policisti jih uspešno preganjajo, ampak one po vsaki akciji zrastejo kot gobe po dežju.

Ta večen občutek razcepljenosti me vedno preganja. Nikjer se ne počutim popolnoma sprejeto. Ko sem v Sloveniji, se mi toži po bolj živahnem in pestrem življenju, ki sem ga bila vajena, ko pa pridem nazaj v svojo matično državo, po enem tednu ali že prej – se močno želim iti nazaj v Slovenijo. Podobno velja tudi v službi, saj me skoraj vsi imajo radi in so me dobro sprejeli, ampak vseeno imajo pred menoj distanco, ker nisem njihova…Zagotovo bodo to zanikali, ampak jaz to čutim…Tudi v odbojki je podobna situacija: sama treniram deklice na Ptuju, svoje hčerke pa vozim na treninge v Ljutomer. In me vedno vsi čudno gledajo…Ne morem se nekako družiti s starši, ker moje Ptujčanke so jim zadale globok poraz. In to se dogaja večkrat. To je moja slovenska rapsodija. Zakaj že rapsodija? Beseda rapsodija ima dva pomena: prvi je to literarno delo, ki na široko, oblikovno svobodno izraža zanos, navdušenje; drugi je instrumentalna skladba svobodne oblike, navadno na osnovi ljudskih glasbenih instrumentov. Vsi poznamo Bohemian Rhapsody, pesem, ki jo je napisal Freddie Mercury in ki ima neobičajno strukturo za pesem popularne skladbe, in sicer razdeljena na tri dele, brez refrena, in z delom brez spremljave…Traja kar šest minut in je bila predolga, zato so je na začetku niso hotele predvajati nobene radijske postaje. Pozneje pa je postala največji hit vseh časov.

Vedno sem bila navdušena nad tem, kaj sem počela, in sem počela to z zanosom. Pišem brez posebnega znanja slovenščine in uporabljam nepravilne povedi, včasih so moje povedi predolge, včasih so prekratke, kar sicer ni prepovedano, ampak ni v skladu s pravili…Tudi živim tako, kakor mi je všeč, niti se ne trudim več biti sprejeta…Mogoče bom tako poimenovala svojo knjigo. Slovenska rapsodija. Kar tako. Ker mi je všeč.