Slovenci čakamo na mandatarja, ki bo močno udaril po mizi

V času predvolilnih bojev, ki se uradno še niti niso začeli, lahko človek opazi le eno stvar, in sicer dejstvo, da je od Pahorjeve nezaupnice naprej potihnilo vse okoli posledic recesije, torej o propadlih podjetjih, brezposelnosti in nenazadnje nevarnosti nove krize, ki se nam po besedah bonitetnih agencij in evropskih politikov vedno bolj bliža in je skorajda neizogibna. Večina zahodno evropskih držav in članic Evropske unije, po katerih se radi zgledujemo, usmerjajo vso svojo pozornost v reševanje domačih gospodarstev. ZDA so na pragu trgovinske vojne s Kitajsko... Kaj pa se dogaja pri nas? Nič posebnega, dnevne novice so polne javnomnenjskih anket in novic o novonastalih gibanjih ali strankah, ki vse napovedujejo »veliko rešitev«, a nobena specifično te rešitve ne opredeli.

Zadnja dva tedna sta dejansko minila v znamenju ljubljanskega župana Jankovića in nekdanjega ministra za javno upravo v Janševi vladi – Gregorja Viranta. Oba sta slovensko javnost po PR-ovskih ter marketinških metodah pripravljala na dogodek leta, kateri na koncu ni prinesel nič novega, razen uradne najave obeh, da bosta kandidirala na predčasnih volitvah. Še manj, Janković ni zmogel niti odločno najaviti ali bo sploh kandidiral na svoji listi. Verjento še ena izmed marketinških potez...

Res je, Slovenija čaka na nove ali sveže obraze oz. vsaj na tiste, ki so že dokazali, da nekaj vedo spremeniti. Trenutno takih Slovenija ne premore prav veliko, a dejstvo je, da se med nami najdejo tudi takšni. Vsekakor pa nobeden od navedenih novih, kot tudi starih obrazov ni povedal točno tistega, kaj Slovenija hoče slišati, in to je točno specificirane reforme, ki bodo Slovenijo pripeljale na zeleno vejo. Saj se vsi zavedamo, da ne bo nobeden na pladnju serviral rešitev za nastalo gospodarsko krizo. Obstajajo pa določene reforme, ki bi Slovenijo vsekakor ponesle na razvojni vlak, avtobus ali celo letalo.

Slovenci čakamo na mandatarja, ki bo stisnil pest in z njo močno udaril po mizi ter najavil naslednje reforme:

• Reforma javne uprave -  Ampak ne v šolstvu, policiji, zdravstvu, ampak zgolj na ministrstvih, občinah ter takšnih in drugačnih nepotrebnih agencijah,
• Reforma študentskega statusa – brezplačni študij za revnejši sloj, za vse ostale brezplačni študij zgolj v primeru, da študij opraviš v treh oz. štirih letih z možnostjo enega popravnega leta, drugače je potrebno študij plačati. Prav tako korenita reforma študentskega dela, ki danes odžira delo marsikateremu brezposelnemu, tako starejšim, kot tudi mladim nezaposlenih diplomantom,
• Davčna reforma - Večja obdavčitev bogatejšega sloja in davčna olajšava za revnejši sloj,
• Reforma možnosti referendumov -  Da ne bo vsak, ki ima 10 minut časa, začel zbirati podpisov za vsako stvar, ki mu osebno ne ustreza,
• Uvesti pokrajinsko ali celo zvezno razdelitev Slovenije do te mere, da ne bo več 210 občin v Sloveniji, saj tudi zaradi takih lapsusov poslancev plačujemo davkoplačevalci razne birokratske aparate npr. Zgornje Kungote.
• Pokojninska reforma – ker je nujno zlo!
• Poceniti dajatve za slovensko delovno silo – Dajatve za slovenskega delavca so prevelike! Zraven tega se ves denar, ki se namenja državi, ne porablja namensko v smislu razvoja zasebnega sektorja. 
• Prodaja neučinkovitih državnih podjetij oz. deležev v državnih podjetij!
• ...
  

To je vsaj nekaj izmed mnogih reform na katere Slovenci čakamo in upamo, da bodo izpeljane. Ker pa ta trenutek tega še nobeden konkretno ni izpostavil in najavil, me osebno skrbi, da navkljub novim obrazom, gremo le iz dežja na točo, saj ima ravno neaktivnost na teh področjih lahko tako močne posledice, da bomo res morali začeti razmišjati o nižanju življenjskega standarda v Sloveniji. Največja skrb pa izhaja zgolj iz politično – teoretičnih nazorov omenjenih novih obrazov, še posebej Viranta in Jankovića, ki prav tako z Janšo na čelu propagirajo koncept neoliberalizma*, to pa je prav ta koncept, ki je pahnil svet v recesijo. Najhuje pa je, da se ljudje tega povečini niti ne zavedamo, saj smo žrtve populističnih izjav glavnih krivcev za nastalo situacijo.

* - Neoliberalizem predstavlja koncept, ki zagovarja minimalno državo, torej državo, ki bo čim manj posegala v gospodarstvo. Država bi po tej ideologiji naj prodala vse svoje deleže v državnih podjetjih, privatizirala pošto, železnico ipd. Zmanjšala naj bi vse socialne transferje tako revnim, kot tudi invalidom, zmanjšala izdatke za šolstvo in zdravstvo. Slednje zagovarja s tem, da zaradi bliskovite rasti gospodarstva ne bo potrebe po omenjenih transferjih, saj bodo državljani imeli dovolj denarja za privatno zdravstvo, brezposelnosti pa ne bo, ker bodo zaradi uspešnosti podjetij vsi državljani zaposleni.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.