»Ljubiteljska kultura je na veliki preizkušnji«

V Domu kulture Ljutomer je v četrtek, 5. februarja, potekala tradicionalna obeležitev slovenskega kulturnega praznika, ki ga vsako leto pospremijo s slavnostno podelitvijo Miklošičeve nagrade in priznanj. Slovesnost je vsako leto posvečena pomembnim dosežkom na področju kulture, umetnosti in ohranjanja dediščine v lokalni skupnosti. Poimenovana je po znamenitem jezikoslovcu in rojaku Francu Miklošiču, rojenem v Radomerščaku pri Ljutomeru, ki velja za največjega slovenskega slavista vseh časov. Miklošičevo priznanje so prejeli Milena Studnička, Kvartet Jeruzalem in Melita Lihtenvalner, Miklošičevo nagrado pa Jožef Pečnik.

Slavnostni govornik je letos bil Tihomir Babič iz Ljutomerskega okteta, priznanega domačega vokalnega sestava, ki redno navdušuje občinstvo z izvedbami domače in svetovne zborovske glasbe.

V nadaljevanju objavljamo njegov celoten govor.

Ob slovenskem kulturnem prazniku podelili Miklošičevo nagrado in priznanja

Miklošičevo priznanje so prejeli Milena Studnička, Kvartet Jeruzalem in Melita Lihtenvalner, Miklošičevo nagrado pa Jožef Pečnik.

Slavnostni govor

Dom kulture Ljutomer, 5. februar 2026

»BOG JE USTVARIL PRLEKIJO ZATO, DA IMA ČLOVEK RAJ TUDI NA ZEMLJI.«

Dr. Anton Trstenjak

Spoštovane dame in spoštovani gospodje, cenjeni gostje, podžupan Občine Ljutomer,
g. župnik, častni občan, župani sosednjih občin, občinske svetnice in svetniki, cenjene nagrajenke in nagrajenci ter imenitna publika – dober večer voščim.

Na začetku tega govora bi želel z vami deliti svoj pomislek, ali sem v svojem življenju sploh dosegel nekaj, da bi si zaslužil in bil vreden danes stati pred tako imenitno publiko, kot ste vi, dragi zbrani. Nikoli nisem bil državni prvak. Moj dosežek v kulturi ni nikdar bistveno spremenil njenega toka. Nisem niti magister niti doktor znanosti … In potem sem vseeno razmišljal dalje. Sem pa kulturnik, pevec, recitator, moderator, ljubiteljski zgodovinar. Sem pevec, ki je v svojih 36 aktivnih letih petja stal na odru vsaj tisočkrat ali celo večkrat. Oder je postal moj prijatelj, moj spremljevalec in seveda moj najbolj kritičen član žirije ali publike. Veste, oder ne odpušča. Je kraj, na katerem se za vsak nastop trdo dela. Je moj milje in vrt sprostitve. Oder je moja tretja največja ljubezen v življenju. Ni pomembno, ali je ta oder velik, kakršen je na primer oder Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, na katerem sem večkrat prepeval, ali majhen domači oder na Cvenu, na katerega me je prvič pripeljala cenjena dama gospa Olga Majcen, in mi je še danes najljubši – seveda poleg tega v Ljutomeru, ki ima posebno mesto v mojem življenju. Pomembnost prireditve se namreč nikoli ne meri v velikosti odra, ampak v ljubezni nastopajočih do publike, do umetnikov in njihovih del ter nenazadnje od tega, ali so nastopajoči res dali vse od sebe. Ampak pustimo sedaj to temo za nekoliko pozneje.

Letos mineva 120 let od rojstva in 30 let od smrti našega rojaka dr. Antona Trstenjaka. Zagotovo se vsi v dvorani zavedamo, da je bil ravno Trstenjak eden največjih sinov, ki jih je dala Prlekija. Tako po izobrazbi kakor tudi po delovanju je bil več disciplinaren. To se kaže tudi v njegovem pisnem opusu 50 knjig, skupaj s prevodi je zapustil nekaj nad 100 izdaj. Njegova zbirka devetih knjig Psihologija življenjske modrosti je od leta 1954 do leta 1993 izšla v skupni nakladi 750.000 izvodov. Doktor je bil in ostal filozof, antropolog ter široki mislec kulture in teologije. Najbolj me veseli, da sem ga imel priložnost videti in spoznati na lastne oči, ko je bil na obisku pri moji babici Ani Žerdin. Bil je velik človek skromnega značaja in izjemne širine na številnih področjih. Najobsežnejši je Trstenjakov prispevek k psihološki vedi; s tega področja je dobra polovica njegovih knjig. V tujini je bil najbolj znan po dosežkih na področju psihologije barv. Njegovo glavno odkritje na področju eksperimentalne znanosti je Trstenjakov zakon o reakcijskem času na barve: reakcijski časi za posamezne barvne tone se gibljejo v obratnem sorazmerju z njihovimi valovnimi dolžinami. Takole je zapisal:

»Ko sem pisal o slovenskem človeku, sem si prizadeval, da bi odkril kako lastnost, ki bi bila slovenska posebnost. Odkril sem jo v besedi POŠTENOST. Z njo povemo nekaj, česar v tem pomenu ne more izraziti noben drug narod v svojem jeziku. Za Slovenca je poštenjak človek, ki je brez graje. Tujci so nas od nekdaj imeli za poštenjake. Tudi danes hoče vsakdo od nas veljati za poštenega. Poštenost je najčistejša kakovost, ki naj bi tudi v prihodnje naš narod ohranjala kot elito v družbi številčno večjih ljudstev.«

Trstenjak je bil častni občan Občine Ljutomer.

Ob 100. obletnici smrti pesnika Srečka Kosovela je bilo v Sloveniji razglašeno Kosovelovo leto.

»Krivica je krivica, naj se zgodi enemu, tisočim ali milijonom. Mi pa smo proti krivici. Kajti tudi eden je človek. Naše načelo je: Za človeka.«

Vsi bodo dosegli svoj cilj,
le jaz ga ne bom dosegel ...
Ognja prepoln, poln sil,
neizrabljen k pokoju bom legel.

Ogenj me v prsih bo žgal
in me ne bo mogel izžgati,
neutrujen jaz bi rad spal
takrat in ne bom mogel spati.

Srečko Kosovel

Oktetovstvo na Slovenskem ja nastalo na spodbudo slovenskih izseljencev v Združenih državah Amerike, ki so si želeli svojo slovensko zavest v tujem kraju utrditi in oplemenititi z domačo pesmijo iz starega kraja. Na znameniti avdiciji, ki jo je razpisalo Ministrstvo za kulturo v sodelovanju s slovensko izseljensko matico v prostorih Slovenske filharmonije 27. 9. 1951 je skrbno izbrana komisija potrdila pevsko zasedbo, ki je odlično zazvenela v akordih ene najpreprostejših, ampak zelo priljubljenih ljudskih pesmi Pri farni cerkvici. Na podlagi dolgoletne tradicije petja v Ljutomeru z okolico in seveda velike želje, da bi tudi Prlekija imela svoj oktet, je bil ustanovljen Ljutomerski oktet. Nastal je 2. novembra 1965 ob 19. uri. Ob ustanovitvi so oktet sestavljali tenoristi Miro Steržaj, Božo Mlinarič, Ljubo Oražem in Oton Žunec ter basisti Franček Osterc, Ivan Vrbančič, Mirko Prelog in dr. Slavko Janc. Pevci okteta so pred tem peli v moškem in mešanem zboru, nekaj časa pa tudi v oktetu, ki sta ga vodila Peter Potočnik in Oton Žunec. Bili so zanesenjaki: Mirko Prelog in Miro Steržaj, župana Ljutomera, Mirko tudi ravnatelj Glasbene šole Slavka Osterca Ljutomer, dr. Slavko Janc pravnik in notar v Prlekiji itd. Prvi umetniški vodja okteta je bil mag. Ivan Vrbančič, prvi organizacijski vodja pa Božo Mlinarič. Zaradi Vrbančiča, ki je takrat v Ljutomeru deloval kot glasbeni pedagog, je oktet začel delovati bolj resno. Vrbančič je tudi tisti, ki je oktet najbolj sooblikoval in ga vodil s trdo roko. Vedno je skrbno zapisoval podatke o prisotnosti in odsotnosti pevcev, datume in ure vaj ter pesmi, ki so jih peli. Oktet je doživel marsikatero pomladitev in mlajši pevci so vedno prinesli novi zagon. Starejši pevci so skrbeli, da se je tradicija ohranjala vse do danes. Mirko Prelog je vodil zasedbo 38 polnih sezon. V tem času je bil organizacijski vodja okteta gospod Anton Marinič, ki je z vso svojo skrbnostjo in natančnostjo skrbel, da se je organizacija vaj, nastopov in gostovanj odvijala po točno začrtani poti. Potem se je oktet pomladil in od leta 2010 poje v sedanji postavi pod vodstvom Dušana Preloga. Organizacijski vodja sem postal sam in primopredajo prevzel od Antona Mariniča. Ljutomerski oktet je institucija, ki na svojih ramenih nosi veliko tradicije in spominov. Gostoval je domala v vsakem večjem slovenskem kraju, v vseh sosednjih državah, na Češkem, v Srbiji in seveda na velikem gostovanju po Kanadi pri naših zdomcih. Oktet leta 2026 načrtuje manjšo turnejo po avstrijski Koroški, v sezoni 2027/28 pa veliko turnejo po Argentini. Zagotovo bo potrebnega veliko trdega dela in podpore domačega okolja, da bo takšen sestav preživel vse izzive sodobnega časa.

Na koncu bom nadaljeval, kjer sem začel. Ljubiteljska kultura je na veliki preizkušnji. V sodobnem času, v katerem nas potrošniška družba in »mainstream« mediji na vsak način želijo prepričati, da je samo in zgolj UI – umetna inteligenca s Chatom GPT edina in zveličavna pot, vam povem, dragi moji Prleki, da je vsaka prebrana knjiga, vsaka zapeta pesem, odrska igra, čudovita slika ali domača folklora pravo zdravilo za naše utrujene duše in potrebe po miru. Sodobna orodja so zelo pomembna in brez njih ne bomo več mogli živeti v prihodnosti. Naj pa res ostanejo samo orodja in pomoč. Kritično misel, ljubezen, vero, srečo, kulturo in šport pa raje iščimo v naravi, duši in knjigi.

Vsem nagrajenkam in nagrajencem iskreno čestitam za prejeta Miklošičeva priznanja in nagrado. Veliko ste nam dali in danes vam skupnost delček svoje zahvale daje nazaj. Vsem skupaj čestitam ob državnem kulturnem prazniku. Hvala Občini Ljutomer za povabilo in zaupanje, da sem smel spregovoriti danes tukaj vsem vam, draga publika.

Zaključujem s pobudo in mislijo. Predlagam, da se doprsni kip dr. Antona Trstenjaka umesti na Glavni trg v Ljutomeru, na katerem bo na Aleji velikanov družbo delal velikanom Miklošiču, Grossmannu in Razlagu.

»ČLOVEK JE ČLOVEKU ČLOVEK PO BESEDI.«

Dr. Anton Trstenjak

Tihomir Babič