EMDR: kako deluje in pri katerih težavah se uporablja?

Nekatere izkušnje se tudi dolgo po tem, ko so se zgodile, vračajo v obliki neprijetnih spominov, telesnih odzivov, močne čustvene reakcije ali občutka, kot da dogodek še vedno ni povsem zaključen. EMDR je psihoterapevtski pristop, ki se pogosto uporablja pri predelovanju travmatičnih in drugih močno obremenjujočih izkušenj.

Kratica EMDR izhaja iz angleškega izraza Eye Movement Desensitization and Reprocessing, kar običajno prevajamo kot desenzitizacija in ponovna predelava z očesnimi gibi. Metoda vključuje strukturirano obravnavo spomina oziroma obremenjujoče izkušnje, pri kateri terapevt uporablja tudi bilateralno stimulacijo, na primer izmenične gibe oči.

Kaj je EMDR?

EMDR je psihoterapevtska metoda, ki jo je konec osemdesetih let razvila ameriška psihologinja Francine Shapiro. Prvotno se je začela uporabljati predvsem pri ljudeh s posledicami travmatičnih dogodkov, pozneje pa se je njena uporaba razširila tudi na druga področja.

V ozadju pristopa je predpostavka, da se nekatere zelo obremenjujoče izkušnje ne predelajo na enak način kot običajni spomini. Posamezen dogodek se lahko zato še dolgo povezuje z močnimi čustvi, telesnimi občutki in negativnimi prepričanji o sebi. Človek lahko racionalno ve, da nevarnosti ni več, njegovo telo in čustveni odziv pa se ob določenem sprožilcu še vedno odzoveta, kot da se dogodek dogaja v sedanjosti.

EMDR je usmerjen v predelavo takšnih spominov in povezav, pri čemer cilj ni izbris dogodka, ampak zmanjšanje njegove trenutne čustvene obremenitve.

Pri katerih težavah se EMDR najpogosteje uporablja?

Najbolj znana je uporaba EMDR pri posttravmatski stresni motnji in drugih posledicah travmatičnih dogodkov. To lahko vključuje prometne nesreče, nasilje, napade, izgube, naravne nesreče ali druge dogodke, ki jih je posameznik doživel kot zelo ogrožajoče.

Travma pa ni nujno povezana samo z enim velikim dogodkom. Močno lahko vplivajo tudi ponavljajoče se izkušnje, kot so dolgotrajno poniževanje, zanemarjanje, nestabilni odnosi ali življenje v okolju, kjer človek dalj časa ni imel občutka varnosti.

EMDR se v psihoterapevtski praksi lahko uporablja tudi pri nekaterih oblikah tesnobe, fobijah, izrazito negativnih prepričanjih o sebi, posledicah izgube ter pri težavah, kjer je sedanji odziv močno povezan s preteklo izkušnjo. Primernost metode je vedno odvisna od posameznika; enaka težava še ne pomeni, da bo enak pristop primeren za vse.

Kaj je bilateralna stimulacija?

Eden najbolj prepoznavnih elementov EMDR je bilateralna stimulacija, kjer gre za izmenično stimulacijo leve in desne strani telesa. Najpogosteje se uporabljajo vodeni očesni gibi, pri katerih klient s pogledom sledi terapevtovi roki ali drugi točki, ki se premika z ene strani na drugo, uporabljajo se lahko tudi izmenični zvoki ali rahli dotiki. Bilateralna stimulacija poteka v krajših nizih in med njimi terapevt klienta vpraša, kaj se pojavlja v njegovih mislih, občutkih ali telesu.

EMDR zato ni zgolj premikanje oči, gre za strukturiran terapevtski proces, v katerem je bilateralna stimulacija samo eden od elementov obravnave.

Kako poteka EMDR?

Obravnava se ne začne neposredno z najtežjim spominom. Pred samo predelavo je pomembno, da terapevt spozna klientovo zgodovino, trenutne težave in način, kako se človek odziva na stres. Skupaj opredelita dogodke oziroma spomine, ki bi jih bilo smiselno obravnavati. Terapevt preveri tudi, ali ima klient dovolj virov za uravnavanje čustvene obremenitve, če med procesom postane intenzivna.

Ko se začne delo s konkretnim spominom, klient običajno usmeri pozornost na več elementov hkrati: na podobo ali del dogodka, negativno prepričanje o sebi, čustvo in telesni občutek, ki se pojavi ob spominu.

Nato sledijo krajši nizi bilateralne stimulacije in po vsakem nizu klient opiše, kaj se je pojavilo. To so lahko nove misli, slike, spomini, telesni občutki ali sprememba čustvene intenzivnosti. Terapevt proces spremlja in usmerja, klient pa ni dolžan nadzorovati, kaj naj bi se med posameznim nizom pojavilo.

Ali moramo pri EMDR podrobno pripovedovati o travmatičnem dogodku?

Ni nujno, da klient terapevtu podrobno opiše vsak del dogodka.

Za nekatere ljudi je prav to pomembna prednost EMDR, saj lahko delajo z obremenjujočim spominom, ne da bi ga morali večkrat podrobno pripovedovati. Terapevt mora kljub temu dovolj dobro razumeti kontekst, da lahko proces ustrezno vodi. Klient pa lahko pri določenih vsebinah ostane tudi precej bolj zadržan in terapevtu sporoči samo tisto, kar je potrebno za nadaljevanje dela.

To ne pomeni, da je obravnava čustveno lahka. Spomin je lahko med procesom še vedno zelo intenziven, tudi če ga človek ne opisuje na glas.

EMDR ne izbriše spominov

Cilj metode ni, da bi neprijeten dogodek pozabili. Po uspešni predelavi se človek dogodka še vedno zaveda in se ga lahko spomni, vendar ga spomin pogosto ne preplavi več z enako intenzivnimi čustvi ali telesnimi odzivi.

Nekdo lahko na primer še vedno ve, da je doživel prometno nesrečo, ne da bi ga vsak prihod v avtomobil ponovno vrnil v občutek neposredne ogroženosti. Spomin ostane del življenjske zgodbe, spremeni pa se lahko način, kako ga posameznik doživlja v sedanjosti.

Kakšno vlogo imajo negativna prepričanja o sebi?

Močno obremenjujoče izkušnje pogosto vplivajo tudi na to, kaj človek verjame o sebi. Po dogodku se lahko pojavijo prepričanja, kot so »nisem varen«, »ničesar ne morem narediti«, »z mano je nekaj narobe« ali »jaz sem kriv«.

Pri EMDR je pozornost usmerjena tudi na te povezave. Ko se spomin postopoma predeluje, se lahko spremeni tudi način, kako človek razume dogodek in sebe v njem. A namesto občutka popolne nemoči se lahko na primer razvije bolj realno prepričanje, da je človek dogodek preživel, da danes lahko poskrbi zase ali da za dejanje nekoga drugega ni bil odgovoren.

Takšne spremembe niso posledica preprostega pozitivnega razmišljanja, ampak dela z izkušnjo, s katero je bilo staro prepričanje povezano.

Zakaj priprava na EMDR ni samo formalnost?

Pri delu s travmatičnimi spomini lahko pride do močnih čustvenih in telesnih odzivov. Pred začetkom predelave je zato pomembno oceniti, kako človek trenutno obvladuje stres in ali ima dovolj stabilnosti za takšno delo. Terapevt lahko s klientom najprej razvija načine umirjanja, prepoznavanja čustvene preobremenjenosti in vračanja pozornosti v sedanji trenutek.

Pri nekaterih ljudeh je ta pripravljalna faza razmeroma kratka, pri drugih pa lahko predstavlja pomemben del terapije, a hitrost ni cilj sama po sebi. Če se človek ob težkih vsebinah hitro povsem preplavi ali od njih močno odklopi, je lahko postopnejši pristop veliko varnejši in učinkovitejši.

Kako se lahko človek počuti po srečanju?

Po EMDR srečanju so odzivi različni. Nekdo lahko občuti olajšanje, drug utrujenost, tretji pa opazi, da se mu še nekaj časa pojavljajo dodatni spomini, sanje ali nove povezave. Predelava se lahko nadaljuje tudi med posameznimi srečanji, zato terapevti pogosto priporočajo, da klient spremlja, kaj se pojavlja, in pomembne spremembe omeni na naslednjem srečanju.

Močan odziv po terapiji sam po sebi še ne pove, ali je bila obravnava uspešna ali neuspešna. Pomembno je, kako se proces razvija skozi čas in ali se obremenitev, povezana z obravnavano izkušnjo, postopoma spreminja. Če pa so odzivi zelo intenzivni ali težko obvladljivi, jih je smiselno čim prej nasloviti s terapevtom.

Koliko srečanj je potrebnih?

Števila ni mogoče določiti vnaprej za vse ljudi enako. Pri enem jasno opredeljenem travmatičnem dogodku je lahko proces krajši kot pri človeku, ki ima za sabo več let ponavljajočih se obremenjujočih izkušenj.

Na trajanje vplivajo tudi trenutna stabilnost, druge življenjske težave, odnosi, podpora okolice in morebitne druge psihološke težave. EMDR zato ni nujno kratkotrajna terapija samo zato, ker se pri posameznem spominu lahko spremembe včasih pojavijo razmeroma hitro.

EMDR pri bolj kompleksnih travmatičnih izkušnjah

Pri ljudeh z dolgotrajnimi ali ponavljajočimi se travmatičnimi izkušnjami je terapevtsko delo običajno zahtevnejše kot pri enem izoliranem dogodku. Posamezne izkušnje so lahko med seboj povezane, hkrati pa vplivajo na odnose, občutek lastne vrednosti, doživljanje telesa in sposobnost uravnavanja čustev. V takšnih primerih se EMDR pogosto vključuje v širši psihoterapevtski proces. Pred neposrednim delom s spomini je lahko potrebnega več časa za stabilizacijo in oblikovanje občutka varnosti.

Pomembna je tudi previdna izbira vrstnega reda spominov, saj ni vedno smiselno začeti z najbolj bolečo izkušnjo.

Ali je EMDR primeren za vsakogar?

EMDR ni avtomatično najboljša izbira za vsakega človeka, ki je doživel travmo ali drugo močno stisko.

Pred začetkom je pomembna strokovna ocena trenutnega psihičnega stanja, težav, življenjskih okoliščin in zmožnosti obvladovanja čustvene obremenitve; včasih je treba najprej okrepiti stabilnost in druge načine spoprijemanja s stisko. Pri nekaterih težavah je lahko primernejši drug psihoterapevtski pristop ali kombinacija več oblik zdravljenja.

Pomembno je tudi, da EMDR izvaja terapevt, ki je za uporabo metode ustrezno usposobljen.

Kako vedeti, ali EMDR pomaga?

Napredek ni vedno samo v tem, da se ob spominu počutimo manj slabo.

Spremembe lahko opazimo tudi pri vsakodnevnih sprožilcih. Situacija, ki je prej povzročila zelo močan odziv, lahko postane lažje obvladljiva. Človek lahko začne drugače razumeti dogodek, občuti manj krivde ali se manj izogiba določenim situacijam. Pri delu s posameznim spominom se spremlja tudi intenzivnost stiske in sprememba prepričanj, ki so z njim povezana.

Smisel terapije ni doseči popolne odsotnosti neprijetnih čustev in tudi predelan spomin je lahko žalosten ali boleč, vendar ob njem ni nujno več enakega občutka ogroženosti ali nemoči.

EMDR je več kot tehnika z očesnimi gibi

Očesni gibi so najbolj prepoznaven del metode, vendar sami po sebi še niso EMDR. Pomembni so priprava, terapevtski odnos, pravilna izbira spomina, spremljanje odzivov in zaključevanje posameznega dela procesa.

Pri strokovno vodeni obravnavi se tempo prilagaja posamezniku. Cilj ni čim hitreje odpreti najtežjih izkušenj, ampak ustvariti pogoje, v katerih jih je mogoče predelovati brez nepotrebnega preplavljanja. Za človeka, ki še vedno močno občuti posledice določenega dogodka, je lahko EMDR ena od možnosti psihoterapevtskega dela. Ali je primeren prav zanj, pa je najbolje presoditi skupaj z ustrezno usposobljenim terapevtom.

Pogosta vprašanja o EMDR

Kaj pomeni EMDR?

Kratica pomeni Eye Movement Desensitization and Reprocessing oziroma desenzitizacija in ponovna predelava z očesnimi gibi.

Ali se EMDR uporablja samo za travme?

Najbolj uveljavljen je pri obravnavi travmatičnih izkušenj in posttravmatskega stresa, v praksi pa se lahko uporablja tudi pri nekaterih drugih težavah, kadar so povezane z obremenjujočimi spomini in naučenimi odzivi.

Ali so pri EMDR vedno potrebni očesni gibi?

Ne. Uporabljajo se lahko tudi druge oblike bilateralne stimulacije, na primer izmenični zvoki ali dotiki.

Ali je EMDR hipnoza?

Ne. Klient je med obravnavo buden, spremlja svoje doživljanje in se zaveda dogajanja. Terapevtu lahko kadar koli pove, če želi proces prekiniti ali upočasniti.

Ali lahko EMDR poslabša počutje?

Delo z obremenjujočimi spomini lahko začasno poveča čustveno intenzivnost ali utrujenost. Prav zato sta pomembna ustrezna priprava in terapevt, ki zna oceniti, kako hitro je smiselno napredovati.