»Karkoli že bo, naj bo«
Predstava Varstveno delovnega centra (VDC) Murska Sobota
Glasbeno - gledališki dogodek VDC MS
Varstveno delovni center (VDC) Murska Sobota se je v sredo, 14. novembra, v soboškem Gledališču Park prvič predstavil s svojim lutkovnim gledališčem, ki so ga poimenovali Delavnica sanj. Na prireditvi, ki jo je vodil Geza Farkaš, je nastopil tudi pevski zbor VDC Murska Sobota, ki je bil ustanovljen lani.
Pevski zbor deluje na načelu združevanja, saj so vanj vključeni tudi
varovanci iz ljutomerske in lendavske enote, njihov zborovodja pa je
Matjaž Zanjkovič, ki je zaposlen v VDC in mu je način dela z ljudmi s
posebnimi potrebami blizu. Njihove vaje so potekale ob sredah in to v
ljutomerski enoti VDC, zato so morali pevce iz Murske Sobote in Lendave
vsako sredo s kombijem pripeljati v Ljutomer: »Vaje so bile proti koncu
res že malo naporne za nas, a vsi smo si zelo želeli nastopati«, so
dejali člani zbora. Za njimi je že kar nekaj uspešnih nastopov, med
drugim so se predstavili tudi v Ljubljani na reviji Zaigrajmo, zapojmo
in zaplešimo.
Posebno pri njihovem zboru je to, kar smo lahko videli tudi na tem nastopu, da ne nastopajo v »strogi« zborovski formaciji, ampak petje spremljajo z gibanjem, plesom, igranjem na inštrumente (tolkala). Velik poudarek dajejo interpretaciji, s tem se želijo približati publiki in jo aktivirati. Pevci so se publiki brez dvoma približali, pa ne samo z doživetim petjem, tudi z izjemno voljo, močno željo po izražanju, ki smo jo lahko začutili vsi v polni dvorani soboškega gledališča in ki je zahtevala ne samo miselni ampak tudi fizični napor, saj bi nekateri brez pomoči težko prehodili nekaj korakov do mikrofona. Kot gostje večera so nastopili še skupina Ethnotrip in Tamburice od Murice.
Sredin večer je bil debi tudi za Matjaža Zanjkoviča, saj se je prvič predstavil kot dirigent. Njegov način vodenja zbora ljudi s posebnimi potrebami temelji na tem, da k vsakemu pevcu pristopa individualno, skuša prepoznati njegove sposobnosti in ga postaviti v ospredje, tam kjer to najbolj zmore, in to mu je z varovanci tudi uspelo. Matjaž je med drugim član obetavnega okteta Arion iz Ljutomera, sodeluje v različnih glasbenih projektih, v tem večeru pa je skupaj s Tjašo Šimonka (Ethnotrip) zapel zimzeleno Kako sva si različna.
Prva pesem, ki smo jo lahko slišali je vsem znana in nosi naslov »Che sera« in se nadaljuje v karkoli že bo naj bo /…/ Ta pesem nosi nek simboličen pomen, po naslovu te pesmi pa je poimenovana tudi lutkovna predstava Che sera, ki nosi po besedah režiserja Milivoja Mikija Roša v sebi več vrst animacije, od scenografije, lesenih predmetov do lutk v klasičnem pomenu besede. Pojavljajo se posamezne besede, kot tudi besede spletene v kratke zgodbice. Te so delo samih izvajalcev, so njihov lasten prispevek celotni predstavi, ki je za svojih petindvajset minut dolžine zahtevala eno leto marljivega dela. Predstava se na koncu zlije v pesem /.../ karkoli že bo naj bo, takšni smo in takšne nas morete in morate videti, jemati ter doživljati, še pravi Miki Roš.
Zgodba projekta Moja lutka moje zrcalo sega že v predlansko leto. Takrat je Alojz Sraka iz Ljudske univerze MS povabil na razgovor Mikija Roša, s katerim sta se dogovorila za sodelovanje. V sodelovanju s Sončkom se je začela graditi predstava Ko sem lutka, sem lahko kar hočem, ki še danes vzbuja veliko zanimanja in žanje simpatije gledalcev in strokovne javnosti. Iz teh izkušenj ni bilo težko nadgrajevati in nadaljevati začetega. Tako je prišlo do ustanovitve gledališča ne samo pri Sončku, ampak tudi pri VDC, ki bo s svojim delom še nadaljevalo. Projekt Moja Lutka, moje zrcalo, katerega del je bila tudi sredina predstava igralcev VDC MS, izvajajo skupaj z Ljudsko univerzo MS, projekt pa je financiran s strani Ministrstva za izobraževanje, kulturo in šport ter Evropskega socialnega sklada.
Ob koncu je zbrane nagovorila tudi direktorica VDC MS Angela Benko Lang. Režiser Miki Roš pa je na dan njihove premiere na oder z vozičkom pripeljal tudi Gorazda Lipuša, ki zaradi operacije ni mogel sodelovati v predstavi, in so jo zato morali nekoliko prirediti, a je Gorazd, ker so mu obljubili, da bo na ta »veliki dan« z njimi, res bil »del njih«.
»Tem ljudem sem res nekaj dal«, je ob koncu dejal Miki Roš, »ampak ne vem, če vedo, kaj so oni meni dali.«
Prireditev se je nadaljevala v predverju Gledališča Park, kjer je bila pogostitev, in pa bazar izdelkov uporabnikov vseh enot VDC.
Posebno pri njihovem zboru je to, kar smo lahko videli tudi na tem nastopu, da ne nastopajo v »strogi« zborovski formaciji, ampak petje spremljajo z gibanjem, plesom, igranjem na inštrumente (tolkala). Velik poudarek dajejo interpretaciji, s tem se želijo približati publiki in jo aktivirati. Pevci so se publiki brez dvoma približali, pa ne samo z doživetim petjem, tudi z izjemno voljo, močno željo po izražanju, ki smo jo lahko začutili vsi v polni dvorani soboškega gledališča in ki je zahtevala ne samo miselni ampak tudi fizični napor, saj bi nekateri brez pomoči težko prehodili nekaj korakov do mikrofona. Kot gostje večera so nastopili še skupina Ethnotrip in Tamburice od Murice.
Sredin večer je bil debi tudi za Matjaža Zanjkoviča, saj se je prvič predstavil kot dirigent. Njegov način vodenja zbora ljudi s posebnimi potrebami temelji na tem, da k vsakemu pevcu pristopa individualno, skuša prepoznati njegove sposobnosti in ga postaviti v ospredje, tam kjer to najbolj zmore, in to mu je z varovanci tudi uspelo. Matjaž je med drugim član obetavnega okteta Arion iz Ljutomera, sodeluje v različnih glasbenih projektih, v tem večeru pa je skupaj s Tjašo Šimonka (Ethnotrip) zapel zimzeleno Kako sva si različna.
Prva pesem, ki smo jo lahko slišali je vsem znana in nosi naslov »Che sera« in se nadaljuje v karkoli že bo naj bo /…/ Ta pesem nosi nek simboličen pomen, po naslovu te pesmi pa je poimenovana tudi lutkovna predstava Che sera, ki nosi po besedah režiserja Milivoja Mikija Roša v sebi več vrst animacije, od scenografije, lesenih predmetov do lutk v klasičnem pomenu besede. Pojavljajo se posamezne besede, kot tudi besede spletene v kratke zgodbice. Te so delo samih izvajalcev, so njihov lasten prispevek celotni predstavi, ki je za svojih petindvajset minut dolžine zahtevala eno leto marljivega dela. Predstava se na koncu zlije v pesem /.../ karkoli že bo naj bo, takšni smo in takšne nas morete in morate videti, jemati ter doživljati, še pravi Miki Roš.
Zgodba projekta Moja lutka moje zrcalo sega že v predlansko leto. Takrat je Alojz Sraka iz Ljudske univerze MS povabil na razgovor Mikija Roša, s katerim sta se dogovorila za sodelovanje. V sodelovanju s Sončkom se je začela graditi predstava Ko sem lutka, sem lahko kar hočem, ki še danes vzbuja veliko zanimanja in žanje simpatije gledalcev in strokovne javnosti. Iz teh izkušenj ni bilo težko nadgrajevati in nadaljevati začetega. Tako je prišlo do ustanovitve gledališča ne samo pri Sončku, ampak tudi pri VDC, ki bo s svojim delom še nadaljevalo. Projekt Moja Lutka, moje zrcalo, katerega del je bila tudi sredina predstava igralcev VDC MS, izvajajo skupaj z Ljudsko univerzo MS, projekt pa je financiran s strani Ministrstva za izobraževanje, kulturo in šport ter Evropskega socialnega sklada.
Ob koncu je zbrane nagovorila tudi direktorica VDC MS Angela Benko Lang. Režiser Miki Roš pa je na dan njihove premiere na oder z vozičkom pripeljal tudi Gorazda Lipuša, ki zaradi operacije ni mogel sodelovati v predstavi, in so jo zato morali nekoliko prirediti, a je Gorazd, ker so mu obljubili, da bo na ta »veliki dan« z njimi, res bil »del njih«.
»Tem ljudem sem res nekaj dal«, je ob koncu dejal Miki Roš, »ampak ne vem, če vedo, kaj so oni meni dali.«
Prireditev se je nadaljevala v predverju Gledališča Park, kjer je bila pogostitev, in pa bazar izdelkov uporabnikov vseh enot VDC.
