Čustveni kanibalizem med ljudmi

Problemski esej, ki kratko predstavi manipulatorje sveta - cerkev, politiko, šolski sistem in medosebne odnose

Helena Srnec, sobota, 1. december 2012 ob 22:534
Čustveni kanibalizem med ljudmi

Čustveni kanibalizem med ljudmi

Delo, ki se bo zvrstilo v tedenskih objavah na našem portalu, se začenja s problemskim esejem, ki kratko predstavi manipulatorje sveta - cerkev, politiko, šolski sistem in medosebne odnose.

O vseh problemih sodobnega sveta se bosta med seboj razgovarjala glavni junak Orisovič (akter; iskalec, pomočnik; plešast, ima rjav klobuk in jezne brčice, ki skačejo po svoje) in Borova Vrana (prijateljica, vodnica. Spremlja ga na poti. Med njima se skljuje prijateljstvo življenja).

Sprehodili se bomo med mafijo, mesečino, mišelovkami, dotaknili pa se bomo tudi modrosti in mentalitete.
Gre za kritiko aktualnih razmer, ki bo marsikateremu bralcu ob še tako perečih vprašanjih izvabila nasmešek na obraz in morebitno preizpraševanje dosedanjih osebnih verovanj ter lastnega udejstvovanja pri boljših iztočnicah za življenje.

I. del

Čustveni kanibalizem med ljudmi (problemski esej)

Čustveni kanibalizem se žal pojavlja kot nekakšna stalnica v življenju. V ospredju je ubijanje drug drugega, namesto pravilnejšega odnosa, ki bi se kazal, s podpiranjem drug drugega.
Jaz. Posameznik. Individuum. Goljat. Kristus. Kolumbo.

S pogledom navznoter, pa je treba začeti zmerom pri sebi. Globoko vase je treba prodreti in se s preteklostjo sprijazniti. Šele nato lahko stopimo naprej.

Od tukaj lahko nadgrajujemo. Lahko rastemo. Svet moramo preprosto gledati od znotraj navzven in od zgoraj navzdol. Premo-sorazmerno, podobno, kot se zrcalijo vse poti, ki se tudi večkrat križajo, in po katerih vsakodnevno, večkrat tudi nezavedno, stopamo....

Orisovič bo večkrat poudaril, da: S tem, ko te gonijo do konca, uničujejo tvoj emocionalni balans. Dajmo mu prav. Globalizem nas požira. Odžira nam hrane. Odžira nam številne pravice. Laže. Krade. Manipulira. Ubija.

In res je, vsepovsod okoli nas, torej med nami, smrtniki, obstajajo tudi, oziroma pravilneje, živi več takšnih gnilih primerkov, s katerimi in zaradi katerih, se naše življenje odvija po nezaželjenih krivuljah in brez prave časti, brez častnega zanimanja za lepoto, kulturo in brez kakršnegakoli interesa sploh. Samo do svojega jim je. Do svojega prav. Natripiran ego je vzvišen. Tudi lažnjiv in škodoželjen.

Vse ta večje in morale-bi-biti-moralno-dostojne-zakonite-poštene-zavedne institucije manipulirajo človeka, krepijo neslogo in rušijo vezi. Videli boste, da so one že v sami zasnovi, v samem štartu, nastavljene tako, da manipulirajo z vsakim živim življenjem.

Kot prva pomembnejša, oziroma tehtnejša institucija podrejanja je cerkev. Njeni šolani pristaši in takorekoč sama svetost na tem zemeljskem svetu, nekakšen podaljšek boga.
Morebiti iščejo kakšen višji namen, kakšno višje božje poslanstvo? Vsi si jih radi dandanes delijo. In ti, ki bi morali najbolj skrbeti za svojo lastno verodostojnost, ki je žal že od nekdaj zgrajena na nekem lažnem in potvorjenem mostu iz Biblije in je samo popačena verzija, in ti isti ljudje z božjo milostjo v rokah, nad njimi, med njimi, z mladoletnimi, z nunami, pa naj bo s komerkoli, to ni način privzetja oblike svetega. Škoda, da tega niso osvojili iz Biblije… 
Prosijo s kapo. Zadnje cente odžirajo ob mogočni in zastrašujoči orgelski spremljavi. In tudi s tem je Cerkev ljudi ogulila za njihovo čutnost. Tukaj in zdaj jih Cerkev vara in jim laže. Konstantno jim laže. Vsak teden, vsak dan tistim najbolj grešnim. In vsi molijo, si gulijo roke s starimi, podedovanimi grolikami, z navzeto preteklostjo. Hkrati dobivajo otiske na ploščatih ritih, zaradi trdih, lesenih, in pokorniških stolov pa tiho vpijejo nekam tja gor proti steni, a želeč si visoko, visoko proti nebu. Previsoko, sebe ne vidijo in ne morejo se objektivno oceniti.

A sočasno obstaja še en državni organ, ki skrbi za harmonijo in skladnost med narodom. To je tako-zvana politika.
Vsi njeni privrženci kleknejo pred pohlepom, čim jim je dana oblast. Čim imajo polne žepe in se več ne sekirajo, če sploh bodo jutri kaj jedli, če jim bo zgarano življenje nudilo pripadajoč mu kos kruha in plačano položnico... Ne, ne, ne... Takega problema politiki nimajo. Pijejo najcenejšo kavo, dobivajo najugodnejše kredite in nosijo najdražje znamke. Tudi položnic nekaterim očitno ni treba plačati. Tudi oni so božji podložniki s privilegiji. Lažnost le-teh.
»Pri manipulativnih politikih je najpomembnejše tisto, kar vsebuje molk, besede pa so le »naboji«, s katerimi odvračajo pozornost1 Zatorej, bodimo pozorni! Prisluhnimo zamolčanemu.
Politiki obljubljajo vse mogoče pozitivne verzije in prestradan narod jim slepo verjame. Drugega jim sploh ne preostane. Saj plačujejo davke. Tudi na svojo zgaranost. A obljube so tem poštrikancem tudi izgleda da španska vas. Oziroma so samo besede. Prazne besede, varljive besedne zveze, ki bi naj pomirile narod. Da ne skoči direkt pred parlament in začne uničevati državno lastnino, še enkrat, metati kamenje v svoj davkoplačevalski zid, plačan tudi iz procenta tistih lačnih in žejnih delavcev, ki so žrtvovali svoj čas z družino, da bi jo posledično lahko nahranili, za službo, za delo, a tudi to jim je politika vzela. Hrano.

Škoda, da so porušili stare mline. Šli bi rabutat koruze, jo zmleli in si spekli vsak svoj hlebec... A prebrisani politiki bodo uvedli nov davek, davek na zrno koruze... Spet bo človeku onemogočeno bivanje. Zasluženo bivanje. Podarjeno življenje…

Pri tako vidno zgrešeni postavitvi družbenega redu kot je sedaj – torej zamaskirana demokracija, pridemo še do tiste srži, do šolskega sistema, kjer se nadaljuje in okrepi pokvarjeno stanje še sprva dokaj nepokvarjenih...

Najprej so seveda starši tisti, ki pokažejo otroku kako pa kaj, a kaj, ko pa je tri četrtine staršev napačno vzgojenih in posledično zaradi svojih kompleksov, sploh niso niti sposobni niti zainteresirani iskati novih, pravih poti za vzgojo svojega rodu. Ni časa za svoje življenje.

Nato jih lepo, preprosto, predajo tistim, ki bi jih naj učili. Učiteljem. Ljudje s tako varljivim nazivom. A ti jih ne bodo učili življenja, pač pa spet nekih privzetih družbenih zakonitosti, ki pa so tako vse lažnive.
V šolah si „učitelji“ ne vzamejo časa za otroke. Preletijo svoje zapiske in to je to. Redno vpisujejo neprisotnost in se spotikajo nad padlo koncentracijo in nove predstavitvene možnosti učenja. Sploh jim ni mar. Zgarani so. Koliko otrok so že slišali, da so jih preklinjali, se jim smejali, se delali iz njih norca in prizadelo jih je. Enkrat, pač nekega mavričnega dne, učenec ni bil učitelju simpatičen in cela njegova družina, tako bratje in sestre kot pozneje tudi otroci, so prisiljeni imeti iz predmeta slabo oceno. O, ti uboga šolana raja. :-)

Tudi splošneje gledano so ljudje iz-premenjeni. Čas jih je žrl počasi, a vztrajno. Ti primerki sploh ne živijo. Sistem jih je stisnil med delavnik in pospravljanje doma. Gre za prazne med-osebne odnose. Ni pristnosti. Ni časa. Samo neke naloge, neka ukazovalnost, izražanje svoje premoči nad drugim. Ni podpore ljubezni in ni smisla iskanja. Samo ta luknjasta tla po katerih se vlečeš, vlačiš do svoje smrti in to je to. Moralo bi... Napaka. Lahko bi bilo … enostavno...

Družina je pozabila na svoj primaren dar – živeti s sočlovekom in skupaj iskati srž ter se pri tem zabavati in se seveda podpirati ob kakršnikoli kreativnosti. Tega ni. Pa bi moralo nadomestiti stari, napačno razumljen odnos. Sistem. Vedno obstaja neki zgrešen sistem.

Prijatelji. Definicije le-teh. Večinoma stojijo na nekih zabrisanih, nostalgičnih odnosih, za časa sobivanja v dokaj malem premeru kraja, prvega stika z zunanjim, škodoželjnim svetom. Vse opraviš, a odnos se začne krhati. Nič kaj veliko se ne slišite, ne poslušate se in se ne pogovarjate. Zabijanje časa s so-mišljeniki. Sicer, če pogledamo realno, so so-mišljeniki ob le splošnih stvareh, saj ni niti potrebe po znanju in okušanju medene sredice.
Intimnost mišljenja je pogrešljiva. A obstajajo izjeme – to so pravi prijatelji. Te poznaš in oni te poznajo in so pravi so-mišljeniki. Stopajo po pravi poti spoznanja.

In vsi individuumi so v stalnem iskanju partnerja. Iščejo ga. Svojega so-druga.
Vsi so v iskanju drugega, pa še to gre bolj za potešitev samote, osamljenosti, morebiti egoizma… Hudo je biti sam. Sam s seboj.
Pri potvarjanju gre za šopanje z neko navidezno, bolj prijazno naslikano sliko, ki te nekako poveličuje sredi samega dogajanja in te naredi za nekoga. Za nekaj. Za nek namen, če pa nisi sam tukaj, ane?
Včasih si za nekaj časa potvorijo to željo in jo izpremenijo v vodeno samozadostnost. Željeno. Iskano. A spet laž. Ni lepšega kot dan deliti še z nekom. Ljubezen naokrog. Vsepovsod čista ljubezen.
Da si posledično lahko zgradiš neko navidezno podporo, varnost, še eno kritje, ramo, na kateri boš, saj se zavedaš tega, da zmerom več jokaš, no, da boš jokal na njej in hotel boš čutiti pripadanje, pripadnost. In delal se boš, da nisi v okviru kalupa, da ne deluješ po privzetih in prirojenih, ne univerzalnih načelih in načinih in zmerom boš samo ti oškodovan. Čustveno. Čutno.

A moramo paziti, kajti vsakemu lahko vsak trenutek odtegnemo del njegovega trenutka in ga s svojim dejanjem okrademo, pohabimo.

In nenazadnje, se moramo spustiti višje.

1 Sergej G. Kara – Murza, Oblast manipulacij, str. 34

Se nadaljuje...
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.