Odnosi – manipulant. Mavrica. Mesečina. Moč. V. del

Objava dela, ki se ukvarja s kritiko aktualnih razmer

Helena Srnec, ponedeljek, 14. januar 2013 ob 01:35
Odnosi – manipulant. Mavrica. Mesečina. Moč.

Odnosi – manipulant. Mavrica. Mesečina. Moč.

Nadaljujemo z objavo dela, ki se ukvarja s kritiko aktualnih razmer, ki bo marsikateremu bralcu ob še tako perečih vprašanjih izvabila nasmešek na obraz in morebitno preizpraševanje dosedanjih osebnih verovanj ter lastnega udejstvovanja pri boljših iztočnicah za življenje.

O vseh problemih sodobnega sveta se bosta med seboj razgovarjala glavni junak Orisovič (akter; iskalec, pomočnik; plešast, ima rjav klobuk in jezne brčice, ki skačejo po svoje) in Borova Vrana (prijateljica, vodnica. Spremlja ga na poti. Med njima se skljuje prijateljstvo življenja).

V. del

Odnosi – manipulant. Mavrica. Mesečina. Moč.

Orisovič se zbudi v prelepo, sončno jutro. Najprej pogleda na svojo levo oko in se nasmehne ob zaznanem - na okenski polici je čepela Borova Vrana in opazovala pisane ptice zunaj.

Orisovič: "Dobro jutro, pozdravljena prijateljica Vrana. Zakaj se ne pridružiš prijateljicam? A si že dolgo pokonci?"

Borova Vrana se obrne proti njemu: "VRA VRA VRA O, pa si se le prebudil gospodič... Veš, spiš že dva dni... Prvi dan si me tako prestrašil, da sem sedela celo noč na postelji in ti merila vsakih nekaj minut pulz. Če si še med nami.... VRA VRA VRA Prestrašil si me..." In je olajšano vzdihnila.

Orisovič začudeno: "Ja, kako to misliš, spal dva dni? A je to sploh možno? Čemu? Zakaj?"

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Ja, nazadnje si bral pisma... Spomnim se, da je šlo za odnose med ljudmi... Naenkrat so se ti začele preobračati oči in padel si. Sesul si se sam vase... Tiho, hitro, skoraj neslišno. Dobro, da sem opazila spremembe v gostoti in sem te hitro pobrala in prenesla na posteljo... Tako, da tukaj ležiš že več kot 50 ur... VRA VRA VRA Je že bil čas, da se ovedeš in nastopiš z akcijo."

Orisovič: "Odnosi? Tema?! Hmmm..." In se počoha po bradi.

Borova Vrana: "Bom ti pomagala... Skurila sem tisto pismo, ki te je spodneslo... Ti odnosi so tako grozljivi in skrhani, skratka zelo slabi, porazni... Najedati so te začele same besede o tem... Pomagala ti bom. Skupaj boma prevetrila odnose med ljudmi in jim skušala pokazati pravo sobivanje..." Zavzdihne. Tudi sama je že dokaj izmučena zaradi teh hinavskih, lažnih odnosov..." Kavo sem ti pripravila. Žitno. VRA VRA VRA Izvoli, prijatelj." In mu pomoli skodelico pod nos.

Orisovič: "Hvala. Spomim se pogovora o družini. O ljubezni... O brezpogojni ljubezni. Govorima o tem. Kako lepo bi bilo, če bi vsaj večina staršev, svoje otroke ljubila brezpogojno..." Tema pogovora je težka, zato jo poplakne s požirkom kave.

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Ja, ampak žal, je to redkost. Velika večina otrok pa nasprotno, ljubi svoje starše brezpogojno. Takšne, kot so. Otroci se nekako zavedajo napak svojih staršev, njihovega dojemanja. Mogoče je gledanje s časovno različnega ogala krivo za to... Mogoče so starši preveč otrdeli tekom življenja in so prestrašeni, preveč, da bi se uspeli pomikati v vse smeri. Nove smeri. Nekako drugačne ustaljenim. Ne upajo si stopati po nenavadnih in neznanih krivuljah, niti posvečati pozornost raznim majhnim, srčnim takozvanim plehkostim. Glavno je delo in denar, ker prinese razne ugodnosti, dobrine..." In odkimava.

Orisovič: "V družini se razvijejo prve vezi. S človekom, s sočlovekom. Oni ti odpirajo veke, skozi katere sami gledajo in vidijo to zrušeno sliko, pred katero si zdaj postavljen ti in to zdaj. Različnost dojemanja, da. Zelo kontradiktorno, da si sami izberemo napačne verzije. Oziroma samo izkrivljeno sliko in potem zahtevamo sami od sebe, da ravnamo prav in proti ustaljenemu. Proti vsiljenemu."

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Res je, duša si izbere starše, še preden se naseli v maternico. Duša ve, globoko v sebi, kakšno nalogo oziroma kakšno poslanstvo, da ima. Kaj mora rešiti in razrešiti na tej črti življenja. Tudi to, kakšne starše bo imela." Oba sta se v trenutku spomnila svojih staršev in jim odpustila za vso svoje slabo počutje, za vso nelagodje. Odpuščata in se osvobajata.

Borova Vrana olajšano nadaljuje: "Starši so naši prvi veliki učitelji. Veliko stvari smo pobrali nezavedno od njih in memorizirali v svoje možgane in so napačne predstave ter čisto nepotrebne. Takšne, ki nas vztrajno upočasnjujejo in ovirajo. Zaradi njih tudi izgubljamo, včasih še prepotrebne in nujne kilometre. Delamo gromozanske ovinke."

Orisovič: "Da, da, sem opazil, da predvsem v kakšnih hitrih, kratkih odgovorih... Takrat smo čista kopija. Čista kopija staršev." Pogleda v skodelico in srkne požirek. "Lepo je in dobro, če imamo nekoga, da nas na to opominja. Na te majhne, a lahko odpravljive, če jih tudi sami uvidimo, napake. Takrat to tudi lažje ozavestimo. A žal, smo ljudje bitja, ki drugemu ne pustijo hitro blizu in s tem, ko nam je to znano, lahko gremo na, oziroma preskočimo v drugo verzijo. To smo zapustili. Nikomur nismo ostali nič dolžni in zunaj sveti Sonce... Nikogar ni. Sami smo, obdani z varno mrežo. Zaupamo... Preprosto zaupamo." S kimanjem namreč pritrjuje pristnost svojih izrečenih besed.

Borova Vrana modro nadaljuje: "Tako je. Duša ve, kam se naseli. A mi smo tisti dvomljivci in nezaupanja polni do drugih in do sebe. Ne priznavamo se v celoti. Ne, takšni kot smo. Preprosto. Vsi smo lepi. Vsi smo žarek istega Sonca." In pogleda skozi okno, če je sonce tudi tukaj božalo zemljo...
"Vsi v slogi. Bi bil idealen moto. "Se kislo nasmehne. "A, ne. Družine so v večini primerih poškodovane. Največja napaka je, da so prvi poškodovani naši starši, ker delajo po cele dneve in jim otroci zrastejo kar tako, mimogrede. Kot roža. Ekspresno. Tu pa tam ji posvetiš trenutek svojo pozornosti in raste. A tudi vsem rožam ne uspe. Nekatere postanejo ušive, druge se počasi posušijo, tretje se prehladijo in tako... Z otroci je zmerom delo. Pa niti ne delo, bolj ljubezen in to, da terjajo svoj, pripadajoč jim čas."

Orisovič: "Res je. Ko pa otroci odrastejo, se pa starši tepejo po glavi, da zakaj pa niso šli na tisti izlet, saj niti ni tako daleč... Da se njihove poti zdaj kar naenkrat ločujejo, odtujujejo... "In srkne še zadnji požirek kave. "Se vidijo zmerom manj..."

Borova Vrana glasno nadaljuje: "VRA VRA VRA In potem se iščejo, še dolgo časa potem, kaj kmalu po abrahamu in vsi zmedeno kokodakajo nesmisle svojega preživetega časa. Lažejo. Sebi, bližnjim, svetu, sliki, odsevu v ogledalu... Morebiti se pa res čisto vklopijo v tok nenehnega in enoličnega prestopanja... "Pogleda Orisoviča direktno v oči. "In na koncu so sami. Ostanejo sami. Otroci se odselijo, ona dva pa sta primorana ostati v skladnem bivanju in čakajoč, zaradi želje, daleč, daleč, nekoč... Otroke, vnuke čakata, da pridejo na obisk. Pogledat te prelepe topole."

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Joj, ti sprijeni odnosi... Kmalu je čas za prvo socializacijo. Za vcepljanje prvih pravih odzivov na trke dogajanja. Soočenje z življenjem." In dvakrat potrka s kljunom.

Orisovič: "Ja, prišli smo v vrtec in v šolo, ter naenkrat spoznali veliko novih, drugačnih, približno enako visokih rasti, so-drugov. Rasti in gojiti so se pričele prijateljske vezi. Nekatere so se ohranile tudi do danes."

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Ja, lepo je videti te vezi, ki še trajajo. Redke so. Preveč. Lepo je imeti nekaj ljudi, s katerimi stopaš skozi ta isti čas. Deliš izkušnje. Deliš poglede. Pozdravljaš nove ideje in spoštuješ nasvete. Spoštuješ iskrenost in ljubezen. Do dogajanja... Do samega življenja."

Orisovič se poboža po bradi ter pametno nadaljuje: "Potrebno je spoštovanje. Poslušanje. Pomoč. To so vrline dobrega prijatelja. Tistega, ki bo prišel in ti pomagal. Tudi čez noč. Tudi čez praznik." Minuta tišina za vse tiste prijatelje, s katerimi se že dolgo nismo slišali... "Zavedati pa se moramo, da smo ljudje komplicirana bitja in da zmerom tiščimo nekam, si nečesa želimo, za tem posledično gremo in tudi k temu strmimo. Spreminjamo se. Naše želje postajajo večje, bolj izoblikovanje, bolj nastrojene v željeno smer. Na pravo pot."

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Zdaj si na vrsti ti. Morebiti, ti stari znanci več ne znajo pomagati na poti. Na tvoji poti... Večkrat se bo začutilo krhanje odnosov, nasprotovanje mnenj... Njihova energetska nastrojenost pač pelje po svoje. Vsem ne moremo pomagati in vseh ne moremo rešiti. Najprej moramo spoznati sebe, potem nadgrajujemo z odnosi. Pravimi, pristnimi odnosi. In takrat se pravi prijatelji pojavijo."

Orisovič: "A to misliš približno tako, da če ne bo časa za obisk, bodo oni začutili in vedeli, da je čas, da pridejo..."

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Da, točno tako. Nekaterim pa se bo odvijalo v nasprotno smer in bodo izpuhteli... Kar izginili bodo. Odšli. Po svoji različici... Nekatere poti se enostavno s časom ločijo... In prav je tako. Drugih ne smemo dušiti."

Vrana se spomni svoje najčistejše ljubezni: "VRA VRA VRA Najlepši pa je čas, ko najdeš svojo drugo polovico. Drzna vznemirljivost življenja. Mravljinci. Vsepovsod samo mravljinci."

Orisovič: "Da, da, kot spremstvo nezaupanju ljubezni, zaradi privzgojenih strahov, sledita Nesigurnost in Podrejenost. Težko je potegniti ločnice med temi..."

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Ampak tisto, kar ti vidiš s srcem, je tisto pravo. Z veseljem začneš deliti stvari. Deliti čas. Deliti vzdih in izdih. Ko se z nekom zbujaš iz dneva v dan, v nov dan. Vedno in zmeraj je on prvo kar zagledaš in to je tista stvar, ki ti prinese nasmeh na obraz. Prvi nasmeh. Preden sploh spregledaš. Partner."

Orisovič začne z naštevanjem: "Ljubezen. Veselje. Strast. Komunikacija. Zajebancija. Vse, vse to..."

Borova Vrana nadaljuje dokaj zaljubljeno: "VRA VRA VRA Tvoja polovica leži zraven tebe. V mehki postelji. In ti se ga lahko dotakneš. In dotakneš se ga, lahoma ga pobožaš po desnem komolcu in se s celim telesom priviješ ob njegovo telo, se stisneš in vzdihneš... Kako lepo je deliti svoj čas. Svoje gostovanje. Z nekom. S somišljenikom. S stebrom. Preveva vaju velika ljubezen, močan energijski naboj. In ja, on postane tvoj angel... Tvoja roka, tvoj podaljšek, tvoj kanal... Tvoj svet v malem. Delita si ga. Povsem. V dojemanju, vonjanju, čutenju. Božata se. Si izkazujeta nežnosti. Uživata v času, ki ga preživita drug z drugim. "Oba hkrati zastokata: "Ahhhhhhh..."

Pogumno potrdi Orisovič, z besedami: "Tudi, ko oči pešajo in korak zastaja, je ob tebi nekdo, ki te bo nesel, če bo treba. Čez visoko goro, prek globokega potoka. Vsako jutro je hvaležen, da te ima ob sebi in blagoslavlja dneve, ki jih delita. Kot gosta. Uživata dobrine lepega na svetu in rasteta. V nebo. Visoko se vzpenjata in rasteta. Skupaj. Preko..."

Borova Vrana: "VRA VRA VRA Delita solze, delita smeh, delita posodo in ščetko. Vse je skupno. Vajino. Tudi pes in mačka. Vajini otroci... "

Orisovič: "Nekaj najlepšega je, ko najdeš roko, ki jo hočeš držati za zmeraj. V tej deželi barv in nians. Tukaj. Zdaj. Samo z njegovo dlanjo naproti grobemu svetu. Naj te nosi na krilih z nežnostjo, čutnostjo, kot rahel vetrič te naj povzdiguje čez ovire in te nosi v vse skrite kotičke... "

Borova Vrana in Orisovič skupaj, milo: "Takozvana ljubezen..."



Komentarji

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi


Več v Kolumne in komentarji

Obletnica Gaša

Kasaške dirke, »Gaš« in prava ukrajinska poroka…

nedelja, 18. avgust 2019 ob 08:371
Kaj pa ženske pravzaprav ljubijo?

Poletne avanture in seksi frendi

nedelja, 11. avgust 2019 ob 08:371
Na Prleškem sejmu

Letošnji občinski praznik malo drugače…

nedelja, 4. avgust 2019 ob 11:02