Zimska idila Babičevega mlina v Veržeju

Kolo Babičevega mlina, ki je simbol sožitja med mlinarjem in reko, se vrti tudi pozimi

Jože Žerdin, torek, 28. januar 2014 ob 16:34
Babičev mlin v Veržeju

Babičev mlin v Veržeju

Mlini na reki Muri so se ohranili zaradi vztrajnosti starih lastnikov. Na reki Muri je bilo konec 18. stoletja 69 plavajočih mlinov, leta 1925 pa naj bi jih bilo 93 lastnikov plavajočih mlinov. Edini panonski plavajoči mlin je danes Babičev mlin na reki Muri v Veržeju. Gre za enkraten tehnični spomenik kulturne, zgodovinske in etnografske dediščine ter vrednosti.

Babičev mlin je že tretja generacija mlinov, ki stojijo na tem mestu. Lastnik prvega mlina, ki je bil postavljen leta 1890 je bil dedek Vladimirja Babiča – Mirča. Ti plavajoči mlini so značilni za ravninsko pokrajino, kajti prebivalci so v njih mleli žito in pšenico in ta Babičev mlin se še danes vedno vrti in ga poganja voda, mlin pa se je vedno prilagajal nivoju vode. Babičev mlin je bil v celoti zgrajen iz lesa. Leta 1915 je bil zgrajen drugi mlin, kajti prvi je zgorel, katerega lastnik je bil Jožef Babič, oče Mirča, tudi ta mlin je pogorel do tal. Leta 1925 je Jožef Babič zgradil nov mlin in nadaljeval mlinarsko tradicijo. Mlinska hišica se je preselila na obrežje Mure, vodno pogonsko kolo pa je bilo pritrjeno na dveh lesenih plavajočih čolnih, za prenos pogonske sile pa so se uporabljali različni jermeni.

Mlin, ki danes stoji je lesen, postavljen na štirih stebrih ob obrežju reke Mure, vodno kolo pa je danes pritrjeno na dveh plavajočih čolnih, ki sta iz železa. Leta 1990 je narasla Mura odnesla pogonsko kolo. Družina Babič tako že več desetletij živi in diha z reko Muro. Vodno kolo je znanilec življenja in simbol sožitja med mlinarjem in reko, ki enkrat nekaj da, spet drugič pa vzame. V mlinu ponujajo različne vrste moke: belo, rženo, krušno; ajdovo, koruzno in proseno kašo ter druge mlevske izdelke. Tudi sedaj v zimskem času, ko je mlin prekril sneg, se še vedno kolo vrti, ki ga poganja reke Mura.

Vsak, ki obišče Babičev mlin si vedno znova želi nazaj med njive, travnike, in v osrčje gozda, kjer se skriva reka Mura s svojimi mrtvicami. Šumenje reke, ki se počasi in mogočno vije med drevesi pa počasi poganja mlinsko kolo in nežno šepeta »Tam, kjer Mura v tiho noč šepeče, kjer narcisa v maj se zastrmi, kjer se polja v rosi zaleskeče, tam Veržej naš ljubezniv stoji«.

Stavba mlina stoji na obrežju reke Mure. V mlinu so mlinski stroji, trije valjčni mlini, ki so stari sto let. Babičev mlin je v družinski lasti. Mlinarja Vladimirja je nadomestila hčerka Karmen. Sicer pa je mlin v vseh letnih časih dokaj dobro obiskan, tudi v tem zimskem času, ko je ob Muri prava zimska idila. Babičev mlin je tako poznan daleč naokrog. Voda reke Mure vrti njegovo kolo, generacije so se menjavale, mlinski kamni pa »pojejo« vedno isto pesem. Moka, ki se zmelje v Babičevem mlinu je dišeča iz katere se peče kruh… Brez kruha ni življenja in za Babičevega ga očitno tudi brez njihovega mlina ni. Tudi v zimskem času Babičev mlin obišče veliko domačih in tujih turistov.