Odprta spominska soba Cvetka in Manka Golarja
Ko mineva natanko 136 let od rojstva slovenskega pesnika, dramatika in pisatelja Cvetka Golarja, so v Ljutomeru odprli spominsko sobo, posvečeno Cvetku in njegovemu sinu Manku Golarju
Odprtje spominske sobe Cvetka in Manka Golarja
V ponedeljek, 4. maja, ko mineva natanko 136 let od rojstva slovenskega pesnika, dramatika in pisatelja Cvetka Golarja, so v Ljutomeru odprli spominsko sobo, posvečeno Cvetku in njegovemu sinu Manku Golarju.
Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer (GFML) je leta 2008 dobila od Občine
Ljutomer v upravljanje Golarjevo hišo v Ljutomeru. »Takrat smo se
obvezali, da bomo uredili spominsko sobo. Osnovo za izvedbo tega
zahtevnega projekta so predstavljali podarjeno gradivo in osebni
predmeti obeh, Cvetka in Manka Golarja,« je na otvoritvi sobe
dejal ravnatelj ljutomerske gimnazije Zvonko Kustec. Otvoritve se je
udeležil tudi Marko Golar, sin Manka Golarja.
»Z ureditvijo spominske sobe v hiši Cvetka Golarja se je Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer poklonila spominu na oba pomembna Prleka – Cvetka in Manka Golarja, ki sta s svojim delom in življenjem zaznamovala okolje in obdobje, v katerem sta živela,« je dejala profesorica slovenščine Katja Peršak, ki je skupaj s sodelavci zbrano gradivo umestila v prostor. V spominsko sobo je umeščenih osem panojev, na katerih je predstavljeno življenje in delo obeh Golarjev, dodano je zbrano arhivsko in knjižno gradivo, spominsko sobo pa krasi tudi restavrirana violina Manka Golarja. Obiskovalce ob ogledu spominske sobe spremlja tudi glasba – številne pesmi obeh Golarjev so bile namreč uglasbene. »Naše delo s tem še ni končano. Načrtujemo še izdelavo multimedijske predstavitve spominske sobe, ki bo postavljena na splet,« je dodal Kustec.
Na otvoritvi so v kulturnem programu nastopili dijaki ljutomerske gimnazije, ki so pod vodstvom profesorice glasbe Tatjane Rožmarič Poštrak predstavili delo Cvetka in Manka Golarja.
Za ogled te nove pridobitve v turistični ponudbi Ljutomera, se je potrebno predhodno najaviti v tajništvu GFML ali poklicati na telefonsko št: 02/58 58 700.
Spodaj lahko prisluhnete izjavi ravnatelja GFML Zvonka Kusteca in profesorice slovenščine Katje Peršak:
Kdo sta bila Cvetko in Manko Golar?
Cvetka Golarja (1879–1965) literarni zgodovinarji umeščajo med sodobnike moderne. S svojimi pesmimi, proznimi deli in veseloigrami je hodil v korak s slovenskimi modernisti: Cankarjem, Murnom in Kettejem. Rodil se je na Gostečah, v vasici blizu Škofje Loke, kjer je tudi odraščal. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, kjer se je spoprijateljil z Josipom Murnom in ostalimi umetniki tistega časa. Življenjska pot ga je zanesla v Prlekijo, kjer si je v Ljutomeru z ženo Angelo ustvaril dom v vili blizu takrat meščanske šole. K njima so pogosto zahajali gostje iz Ljubljane, o čemer je pisal tudi Manko Golar v svojih spominih na očeta v knjigi Deček z jabolkom. Cvetko Golar se je najprej posvetil pisanju pesmi. Leta 1910 je izšla njegova prva pesniška zbirka Pisano polje, sledile so ji še zbirke Rožni grm (1919), Poletno klasje (1923), Njiva zori (1927) in Veseli svati (1942). Številne pesmi so bile tudi uglasbene, med njimi je najbolj znana Pelin roža. Cvetko Golar pa se ni posvečal le eni literarni zvrsti, ampak je pisal tudi prozo (Bratje in sestre v Gospodu) in dramatiko. Za odrske uprizoritve je pisal veseloigre, med katerimi je bila največkrat uprizorjena Vdova Rošlinka. Poleg pisateljevanja je Cvetko Golar še prevajal in urednikoval. Domačini pa so ga poznali kot ljubitelja čebel in narave.
Njegov sin Manko Golar (1911–1988), pedagog, pisatelj in zborovodja, je s svojim delom in pisanjem pustil pečat predvsem v Gornji Radgoni, kjer je živel in služboval. Ob pedagoškem delu in ravnateljevanju je pisal tudi pesmi in prozo. Prvo pesniško zbirko Gode čriček je izdal leta 1958, sledile so še zbirke Pozabljeni dan, Jaše k nam zeleni Jurij, Polžek je zaklenil hiško in Počastimo domovino. Med literarnimi deli so prav gotovo najbolj prepoznavne Okrogle o Veržencih, kratke hudomušne zgodbice o Prlekih. Kot zborovodja je z mladinskim pevskim zborom Silvira Tomasini požel številne uspehe. Prepevali so na festivalih Bratstva in enotnosti po vsej Jugoslaviji, najbolj odmevno pa je bilo njihovo gostovanje pri Josipu Brozu Titu v Beogradu.
»Z ureditvijo spominske sobe v hiši Cvetka Golarja se je Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer poklonila spominu na oba pomembna Prleka – Cvetka in Manka Golarja, ki sta s svojim delom in življenjem zaznamovala okolje in obdobje, v katerem sta živela,« je dejala profesorica slovenščine Katja Peršak, ki je skupaj s sodelavci zbrano gradivo umestila v prostor. V spominsko sobo je umeščenih osem panojev, na katerih je predstavljeno življenje in delo obeh Golarjev, dodano je zbrano arhivsko in knjižno gradivo, spominsko sobo pa krasi tudi restavrirana violina Manka Golarja. Obiskovalce ob ogledu spominske sobe spremlja tudi glasba – številne pesmi obeh Golarjev so bile namreč uglasbene. »Naše delo s tem še ni končano. Načrtujemo še izdelavo multimedijske predstavitve spominske sobe, ki bo postavljena na splet,« je dodal Kustec.
Na otvoritvi so v kulturnem programu nastopili dijaki ljutomerske gimnazije, ki so pod vodstvom profesorice glasbe Tatjane Rožmarič Poštrak predstavili delo Cvetka in Manka Golarja.
Za ogled te nove pridobitve v turistični ponudbi Ljutomera, se je potrebno predhodno najaviti v tajništvu GFML ali poklicati na telefonsko št: 02/58 58 700.
Spodaj lahko prisluhnete izjavi ravnatelja GFML Zvonka Kusteca in profesorice slovenščine Katje Peršak:
Kdo sta bila Cvetko in Manko Golar?
Cvetka Golarja (1879–1965) literarni zgodovinarji umeščajo med sodobnike moderne. S svojimi pesmimi, proznimi deli in veseloigrami je hodil v korak s slovenskimi modernisti: Cankarjem, Murnom in Kettejem. Rodil se je na Gostečah, v vasici blizu Škofje Loke, kjer je tudi odraščal. Šolanje je nadaljeval v Ljubljani, kjer se je spoprijateljil z Josipom Murnom in ostalimi umetniki tistega časa. Življenjska pot ga je zanesla v Prlekijo, kjer si je v Ljutomeru z ženo Angelo ustvaril dom v vili blizu takrat meščanske šole. K njima so pogosto zahajali gostje iz Ljubljane, o čemer je pisal tudi Manko Golar v svojih spominih na očeta v knjigi Deček z jabolkom. Cvetko Golar se je najprej posvetil pisanju pesmi. Leta 1910 je izšla njegova prva pesniška zbirka Pisano polje, sledile so ji še zbirke Rožni grm (1919), Poletno klasje (1923), Njiva zori (1927) in Veseli svati (1942). Številne pesmi so bile tudi uglasbene, med njimi je najbolj znana Pelin roža. Cvetko Golar pa se ni posvečal le eni literarni zvrsti, ampak je pisal tudi prozo (Bratje in sestre v Gospodu) in dramatiko. Za odrske uprizoritve je pisal veseloigre, med katerimi je bila največkrat uprizorjena Vdova Rošlinka. Poleg pisateljevanja je Cvetko Golar še prevajal in urednikoval. Domačini pa so ga poznali kot ljubitelja čebel in narave.
Njegov sin Manko Golar (1911–1988), pedagog, pisatelj in zborovodja, je s svojim delom in pisanjem pustil pečat predvsem v Gornji Radgoni, kjer je živel in služboval. Ob pedagoškem delu in ravnateljevanju je pisal tudi pesmi in prozo. Prvo pesniško zbirko Gode čriček je izdal leta 1958, sledile so še zbirke Pozabljeni dan, Jaše k nam zeleni Jurij, Polžek je zaklenil hiško in Počastimo domovino. Med literarnimi deli so prav gotovo najbolj prepoznavne Okrogle o Veržencih, kratke hudomušne zgodbice o Prlekih. Kot zborovodja je z mladinskim pevskim zborom Silvira Tomasini požel številne uspehe. Prepevali so na festivalih Bratstva in enotnosti po vsej Jugoslaviji, najbolj odmevno pa je bilo njihovo gostovanje pri Josipu Brozu Titu v Beogradu.
