Fse fele o leti ki je minolo

Fpelovaje

Ivek, četrtek, 9. december 2010 ob 00:181

Fpelovaje-predgovor

 

 Na konci leta navodno probamo
napraviti nekšo inventuro ali pošlihtati spomine na cajt, ki je mina. Enin je
dosti, ka se f dobren no slaben spotijo samo tistega ká so sami delali. Drügi
si  probajo dopovedati, ká neso sami  zaforali, pač pa so krivi drügi. Eni se ne
vidijo radi f špegli, nastovlajo pa ga drügin.

Največ lidi  če vervati, ka de
bojše, al ka bor nede slapše kak je bilo. To je tista tiha večina s kero
hondlajo politikanti, večina, gi čüti krivice, pričaküvle pa, ka de jih nehče
rešja namesto jih. Odrešenik je bija, či je bija smo ga natirali, zaké bi te
nazaj hodja?

 

Zaj pan prešalta zato, gi neman
cajta pisati f prleščini.

 Pogled na poti razvoja človekovih
pravic je raznolik pri posamezniku in družbenih skupinah. Opredeljuje ga
predvsem njihov pogled na svet, ki določa in  usmerja spremljanje, razumevanje in
sprejemanje dogodkov v okolju, ter opredeljuje sposobnosti za filtriranje, razvrščanje
in tolmačenje informacij in dogajanj v okolju.

 Konec leta nas večina razmišlja o
času, ki je minil, poskušamo doumeti naš čas in si želimo vedeti kaj nam
prinaša bodočnost. Moje osebno razmišljanje o času, ki je bil, teče in, ki
prihaja bom skušal zložiti v nekaj blogov. Že v naprej povem, da si sodbo o bodočnosti
mora ustvariti vsak sam. Prerokbe ne držijo, zato pa deloma držijo načrti
močnikov. Ti so prepričani, da izključno moč določa bodočnost, kakršno želijo. Morda
vas bom v mojem pisanju  zgolj
spomnil  na nekatere danosti, ki jih ni
mogoče zaobiti. Prvi blog, Fpelovaje je pred vami. Do konca leto sledijo: Zgodovina,
Politika, Kriza, Slovenija, in zadnji Želja.

 Uvod

 

 V letu 2010 se je zgodilo veliko
tega, kar oblikuje in dolgoročno vpliva na življenje nas in naših zanamcev. Kaj
se je zgodilo v tem letu bodo medijski  guruji povedali v posebnih decembrskih izdajah, okroglih in nasproti si stoječih
TV foteljih in seveda poizkušali predstaviti svoja videnja bodočnosti. Prav tu
je kleč. Kdo nam prodaja bodočnost?  Je  dovolj visoko, da vidi daleč
ali pa mu pri gledanju naprej ustvarjajo šum trenutna politična dogajanja in ne
nazadnje osebni interesi.

 Zavedam se, da ti šumi vplivajo tudi
na moje razmišljanje, ne vplivajo pa na moj pogled na svet v meri, ki bi
onemogočila oseben odnos in razumevanje, ali premislek o morebitnih dogajanjih
v prihodnosti. Predvsem se me emocionalno in tudi preživetveno dotika usoda
naše nežne pred kratkim rojene države. V dvajsetih letih smo poizkušali
prehoditi pot, ki so jo druge države, tudi tiste pod rigidnim sovjetskim
sistemom že prehodile, kajti čeprav pod okupacijo so imele svojo državnost in
državotvorno samozavest. Očitno tega izpita še nismo položili.  Želeli smo ustvariti novo demokratično državo,
tudi tako, da so jo nekateri želeli  »resetirati« na leto 1940. Po osamosvojitvi nismo
znali ali politično želeli sprejeti modrost in sporočila pomembnih Slovencev,
ki so bili sicer na svetonazorsko različnih položajih, toda gledali so naprej v
svojem času, ki je danes naš čas. Imena in položaj teh Slovencev sicer niso
naglavna stvar, so pa nekateri  bili pomembni
oblikovalci narodovega prebujanja,  ravnanja in razumevanja dogajanj tako v slabem kot v dobrem, zato je
zaradi nas samih dobro, da se včasih spomnimo na Primoža Trubarja, Tomaža Hrena,
Linharta, Prešerna, Cojza, Slomška, Jurčiča, Jegliča, Blajwajsa, Cankarja, Puha,
Majstra, Korošca, Rožmana, Franca Rozmana, Karla Destovnika, Balantiča, pohorski
bataljon, Kocbeka, Kidriča, Kardelja, Smoleta-Božička, Bučarja, Kučana, Šuštarja,
Drnovška in časopisa Mladino, ter Novo revijo. Koristi lahko tudi študiranje
Stare zaveze. Namerno sem začel s Trubarjem in Hrenom. Prvi je vodil
reformacijo, drugi protireformacijo. In še danes so naše »elite« na podobnih
okopih.

Zato, ne smemo pozabiti številnih
anonimnih Slovencev, ki so skozi mnoga pokoljenja gradili pogoje za
osamosvojitev. Rezultate njihovega verovanja, odrekanja in dela si lasti mlajša
generacija  veteranov»osamosvojiteljev«,
ki do sedaj še niso pokazali pretiranega razumevanja in skrbi za državljane. Upam
si  trditi, da so nekateri pozabili za
kaj so se zavzemali  pred
osamosvojitvijo, zato jih ne omenjam.  Prav oni so odgovorni za nastanek  družbene praznine, ki jo zapolnjujemo z
zdrahami, pritlehnim politikantstvom, zmanjševanjem socialnih pravic
državljanov in zanemarljivo prepoznavnostjo  Slovenije, nižje celo od tiste, ki jo je imela v času, ko je bila del
Jugoslavije.

 Na koncu leta si želimo boljšega
v naslednjem letu. To je sicer formalizem, saj koledarski konec leta ni mejnik
v življenju, ki teče svoj čas. Večina ljudi naj bi bila umirjeni optimisti,
torej želi boljše sebi in drugim, pri tem pa ima zadržek. Naj ne bo slabše kot
je bilo, pa bo dobro! Takšno razmišljanje gre v korist tistih, ki jim pravimo
tajkuni, lopovi, politikanti in podobno. Nič nam ne pomaga če vpijemo: Vse je
zanič, vsi kradejo, tako ne gre več naprej. Kričanje in pozivanje na barikade
(ulico), zagovarjanje  rigidnih
kaznovalnih ukrepov ne bo izboljšalo družbe.

V Sloveniji je razvoj demokracije zastal. Demokracija je med drugim tudi
pravica državljanov, da na volitvah izberejo predstavnike strank ki bodo v
njihovem imenu in za njih izvrševali naloge in obljube sprejete in dane na
volitvah. Ne glede na pripadnost političnemu polu pa so vladajoče stranke za
mnenja in pobude državljanov v obdobju med  volitvami velikokrat nezadostno občutljive. Zato je družbena
aktivnost  posameznika in združevanje idej,
hotenj, znanja in vrednot v nevladnih organizacijah in društvih edina realna
možnost državljanov, da nenehno vplivajo na odločitve oblasti in večajo prostor
demokracije.

 Potrebno je okrepiti delovanje
civilne družbe, ki edina lahko zagotovi razvoj in zaščito človekovih pravic,
naravnega okolja in preprečijo »revolucionarne« namere ljubiteljev oblasti.

 Kaj nam prinaša leto 2011 kot
začetno leto drugega desetletja XXI stoletja? Nihče tega ne more napovedati.
Bilo bi napačno, če bi rekli: Bo, kar bo, oziroma se predali »toku zgodovine«.
Nekaj moramo želeti, imeti vizijo, predvidevati in ne na koncu tudi verjeti. To
pomeni, da moramo imeti osebne cilje, jih udejaniti v skupnih ciljih v družini,
lokalni skupnosti,  državi in Skupnosti
evropskih narodov, ki jim pripadamo. 

 Ivan Herbert Kukec - Ivek




MILAN četrtek, 23. december 2010 ob 16:57

Mislec Čestitan Ivek zapisa si veke besede.večino odprte resnice.Sigurno pa je nejbole resen ka se moremo zavedati tega ka le sami naredimo več za to ka de nan leto 2011 prneslo nekej lepšega.Čakati na politiko pa oblast s tega nede nič.

Komentarji ne odražajo stališča uredniške politike Prlekija-on.net. Pri komentiranju se držite teme, ne uporabljajte sovražnega govora in upoštevajte pravila.

Morda vas zanima tudi