Flamingo, bela obleka in zastoj
O, groza! Tudi ti si nasedla! Seveda sem. Takšen komentar sem dobila pod sliko sebe z roza flamingom. O drugih komentarjih raje ne bi pisala... Sicer kaj pa sem pričakovala? Kdo pri zdravi pameti objavi sliko v kopalkah gor na famingu?..Ja, spet sem nasedla… Neštetokrat sem že nasedla ljubezenskim pesmim, ki jih predvajajo na radio in romantičnim komedijam s tako predvidljivim koncem...Zadnjič smo bile po letu dni spet v kinu, na ženskem akcijskem filmu, ki ga je producirala in igrala glavno vlogo znana ameriška igralka Scarlett Johansson...Ni me potegnil. Pol filma sem prespala.
Ampak se vrnimo k roza flamingu. Kupili smo ga po akcijski ceni, zadnji je bil. Vem, da je že ven iz mode in da so vse zvezdnice objavljale slike z roza flamingom še pred koronskimi časi (joj, kje je že to?) in vem, da je to tako bizarno in klišejsko, ampak ta naš flamingo je resnično lep. In še fajn se je z njim peljati oziroma lebdeti po morski gladini. Skoraj eno uro smo porabili, da smo ga napumpali (ne vem pravilne slovenske besede za to). Saj vem, da po dveh dnevih ga več nihče ne bo hotel nesti s seboj na plažo, kaj se šele peljati z njim, ampak je sedaj tako prijetno. Vem, da ga bom nosila samo jaz, ker bi otroci z njim nehote koga podrli po poti. Ko ga nosim, imam takšen občutek, da dejansko vozim avtobus, ker sem tako široka in pravzaprav ogromna, da se mi vsi morajo umakniti s poti. Če sediš gori na njem, ga ne moreš obvladovati, voda ga nese po svoje in se moraš opravičevati kopalcem, v katere se slučajno zaletavaš, v slovenščini, v ruščini ali angleščini – kako pač nanese in pri tem upaš, da te bodo razumeli… In ti ne bodo zamerili. Opazila sem, da na morju nobeden ne bo grdo pogledal otroka, če ga bo slučajno poškropil ali celo vrgel kamenček v njegovi bližini, nihče tebi ne bo rekel besede, če se med plavanjem koga slučajno dotakneš kot v recimo nekakšnih termah. Na morju vlada tako sproščeno in prijetno vzdušje: ljudje so tako prijazni, nasmejani, nikomur se nikamor ne mudi...Vsi so tako tolerantni, oblačijo se, kako komur paše in res - nobenemu niti ne pride na misel, da bi koga kritiziral. Všeč mi je ta mešanica jezikov in ta mešanica občutkov, ko na petdesetih kvadratih vidiš indijske ženske, pa Rusinje, ki govorijo tudi v nemščini ter Čehe in Poljake.
Plaža ob dvanajstih dopoldne je prepolna. In ne samo pod drevesi. Vsepovsod. Ne najdeš praznega kotička. Pa niso nam zdravniki še stokrat svetovali, da se naj ob tej uri umaknemo s plaže in te tri - štiri ure žgočega sonca raje preživimo nekje drugje, v varnem zavetju, pod klimo? Ampak ne. Ko odhajamo s plaže, vidimo, da je naše mesto v petih minutah že zasedeno. Zasedla ga je družina z malimi otroki in s tako belo kožo, da me je kar strah pomisliti, kako se bodo potem zvečer spremenili v rdeče kuhane rake. Ampak nič ne de. Sama se nikoli ne nastavljam soncu, ampak sem že pred morjem rjava, skoraj kot nekakšna mulatka. Mislim, da imam v sebi malo ciganske krvi.
Zvečer nas čaka obvezen sprehod do lunaparka oziroma v središče mesta. Na začetku poti si otroka najdeta vsakodnevno zabavo: skakanje po velikih kamnih ob vodi. Mož je seveda nejevoljen, jaz pa jima pustim to veselje. Hitro sem za to kaznovana. Lepo oblečena mlajša hčerka pri skoku pade v plitvo vodo in si namoči oblačila. Ker se počutim krivo, grem z njo nazaj v apartma, da se preobleče. Čeprav mi to ne pokvari veselja in dobrega razpoloženja. Proti koncu dneva me strašno bolijo noge: prehodila sem kar 15 km, sem pa ne štejemo kar nekaj kilometrov plavanja. Mogoče k mojemu muskel-fiberu je prispeval tudi tenis, ki sem ga po dolgem času spet igrala. Kar dva dni zaporedoma. In to tik pred morjem.
Prvi dan si zaželim obleči na večerni sprehod lahkotno belo bombažno obleko na naramnicah, ki sem jo prej doma zlikala, ampak po tem, ko je bila zložena v kovček, se to sploh ne opazi. Na srečo najdem likalnik in začnem likati. Naprej se mi narišejo rjave proge, najverjetneje od likalnika. Že sem pomislila, da sem jo zažgala, čeprav je niti enkrat še nisem oblekla. Na moje presenečenje, te rjave proge po pranju pod pipo izginejo in moja obleka se na terasi suši ter čaka na drugi dan. Zdaj jo začnem likati od spodaj, preverim nastavitve in vse ostalo. Nekaj časa mi gre dobro, potem se spet pokažejo tiste rjave lisce spodaj. Ne nošena obleka spet gre v ročno pranje in spet obvisi na sušilniku. Pravijo, da v tretje gre rado, ampak ne – pri meni se zgodba ponovi, čeprav likam na notranji strani. Ugotovim vzrok, operem obleko in jo spet zlikam. Oblečem pa ne, ker je mokra.
Naslednji dan si kupim obleko v turkizna barvi, ker enostavno si moram nekaj kupiti na morju in jo tudi oblečem na večerjo. Moja bela obleka, 3 krat zlikana in 3 krat oprana bo pač čakala na drugo priložnost. Mogoče drugo leto…
Nismo imeli sreče, ko smo se peljali nazaj. Pred nami je bila 3km kolona in po dveh urah čakanja oziroma polžje hitrosti je mož rekel, da bomo verjetno še tako peljali vsaj eno uro. Bodi no optimist, sem mu rekla. Takrat še nisem vedela, da bo ta naša pot do meje trajala celih šest ur. Nikoli nisem videla toliko sprehajajočih se po avtocesti mamic z otroki ali psi. Sem se že naveličala obračati vstran, ko je kdo šel ven z avta, da bi opravil svojo potrebo. Mi je postalo že čisto vseeno za vse. Vzela sem že tretji lekadol, ker me glava ni nehala boleti. Nekateri so plesali poleg svojega avta, ali šli v bližnje postajališče po pico ali pivo, nekateri so se razgibavali, čeprav jih je hitro minilo – zunaj je bilo neznosnih 37 stopinj. Gledala sem registrske številke od avtomobilov in sem si mislila, kako dolgo bodo še peljali Danci, Nemci, Švicarji ali Madžari…Razmišljala sem, kaj vse je človek pripravljen storiti za sedem dni na morju. Čeprav ti je neznansko vroče in desetminutna pot do plaže traja celo večnost; kamni so preostri in preveliki in se nekako ne moreš udobno namestiti…Brez teh grdih copat ne moreš v vodo, z njimi pa ne moreš plavati, ker te ovirajo…Lasje od morske vode se ti zalepijo skupaj in jih moraš umivati vsaki dan…Na plaži nikjer ni za kupiti sadja, palačinke so skoraj surove in se ti zalepijo na papir…Otroci že po treh dnevih začnejo odštevati dneve za domov. Mama, a res moramo iti vsak dan na plažo? Pa še ne omenjam tega, da se večino časa kregajo med seboj, čeprav jim damo vse, kaj jim njihovo srce poželi: lunapark, pedalin, o vsakodnevnih kokicah in sladoledu pa sploh ne govorim.
Ne glede na vse, je morje čudovito in dopusta na morju ne moreš primerjati z nobenim drugim dopustom. Med deseturno potjo domov si že planiramo, kako bomo odpotovali naslednje leto na morje v Španijo. Otroke pa res moram pohvaliti med potjo nazaj domov za potrpežljivost in strpnost. Seveda so k temu pripomogle tudi digitalne naprave, ki so jih imeli s seboj, ampak vseeno…In, da ne bo pomote, domov smo prišli točno petnajstega avgusta…Kako nam je zapovedal naš direktor NIJZ Milan Krek.
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
