Dnevnik iz Los Angelesa
Neznanka me je polila z vinom
Pred letom so naju trikrat preverjali, celo prišli sva v skupino osmih izbrancev, ki so jih peljali k varnostnikom in dolgo in počez še enkrat temeljito pregledali. Od glave do pet. Dangeros women… Ko sem si zavezovala vezalke na čevljih, me je že skrbelo, ali bova prišli pravočasno na letalo za Los Angeles.
Sedela sem poleg mladenke, ki je govorila poljsko (vsaj zdelo se mi je tako) in me je polila z rdečim vinom. Opazila sem, da je pojedla kar nekaj tablet, da bi ublažila tremo ali slabost na letalu in očitno je to povzročilo pri njej težave s koordinacijo. Saj se mi je opravičila v angleščini, ampak to ni uničilo vonja po vinu. Cela sem dišala po vinu, kot če bi prišla z zabave…Moj roza suknjič in roza hlače. Saj ne boš tega oblekla na letalo, mi je rekel prej mož. Da ne boš spet kot Barbika. Sedaj sem Barbika z okusom po vinu. Nahranili so nas s testeninami s sirom – se sliši že pridih Amerike, čeprav ne vem zakaj imajo tam to enostavno jed tako radi.
Hčerka je naložila film na računalnik in sem ga pogledala oziroma bolj prespala. To je pri nas v družini znano dejstvo in ni nič nenavadnega, ko jaz zaspim v kinu. Celo pri zadnjem Jamesu Bondu sem zaspala, čeprav film mi je bil neizmerno všeč. Filme z Jimom Carrey po navadi preskočim, ker nimam rada njegovega izrazitega pačenja in pretiravanja. Sicer bi lahko gledala kateri koli film, ki bi mi bolj ugajal na zaslonu sedeža pred menoj, ampak sem doma pozabila očala in bi se mučila z gledanjem na tako malem ekranu in branjem podnapisov.
Pred potovanjem sem naredila seznam stvari in nekaj krat vse pregledala, ampak pred spanjem po navadi berem z očali…In tako so moja očala ostala na omarici v spalnici. Na računalniku sem imela nastavljeno pisavo 20, da sem vsaj nekaj videla. Še sreča, da nisem pozabila doma nekaj bolj pomembnega, očala gor ali dol.
Kako je sploh prišlo do tega, da potujeva s hčerko v Ameriko, ostalih pet članov družine pa nas lepo čakajo doma? Kriv je nedvomno Abraham in s tem ne mislim modrega možička, o katerem piše Sveto pismo, ampak je praznovanje mojega jubileja, ki se po čudni logiki tako imenuje v Sloveniji. V Sloveniji sem se navadila na marsikaj, recimo, da se najprej postreže juha, potem pride na mizo vse drugo. Navadila sem se na to, da juha z rezanci ne vsebuje krompirja in ne daj bog, da bi v njej plaval razkuhan riž, kar je za Ukrajino, mojo domovino, povsem običajno. Navadila sem se na vino, ki se pije z mineralno vodo in se imenuje špricer. Navadila sem se, da se praznuje Abraham, čemur sem mislila sprva pobegniti, ampak sem ugotovila, da je to skoraj bogokletno in tako sem se ga odločila praznovati skupaj z mojimi najbližjimi, ker se jih je zbralo kar precej, če prištejem še Ukrajinske priseljence. Presenečenja so se kar vrstila. Moja prijateljica se je preoblekla v ciganico in skupaj z glasbeno skupino Langa zapela pesem, potem pa še vsem razlagala kaj jih čaka v prihodnosti na podlagi karte, ki so jo izvlekli ven. Ukrajinske ženske z otroki so zapele pesem in to je bilo naravnost čudovito. Muzikantje so kar pristopili zraven in začeli igrati. Naša ukrajinska pevka ima tako močan in visoki glas, da se jo je slišalo daleč naokrog. Potem je prišla moja starejša hčerka na oder in mi je povedala, kako sem pogumna in nadarjena in kako mi nekako vse uspeva, česar se lotim, ter nadaljevala s tem, kako me imajo radi in mi hočejo zato izpolniti mojo željo – da bi odpotovala v Ameriko. In da se bo to zgodilo natanko čez devet dni. Nisem mogla verjeti! Niso pozabile. Na moževem jubileju pred šestimi leti, ko sem mu za presenečenje pripravila dopust na Tenerifih z vso družino, sem malo za šalo, malo zares izjavila, da bi jaz za Abrahama šla v Ameriko. Seveda me niso poslali same, ampak s šestnajstletno hčerko, ki že dolgo sanja o Ameriki. Za celo družino ni bilo dovolj denarja, ker smo na veliko zapravljali na letošnjem dopustovanju v Grčiji.
Med pripravami na praznik sem čisto pozabila, da lahko dobim darilo takšne vrste oziroma presenečenje. Vsi so to tako dobro skrivali, da nisem niti pomislila nato. To je bilo kot strela iz jasnega.
In sedaj se sprehajava po ulici slavnih in se slikava pri napisih zvezdnikov.
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
