Adijo stara šola in zdravo nov vrtec
Napoved vremenoslovcev se je uresničila. Čez noč je zapadlo kar nekaj centimetrov snega. Čeprav o tem so govorili že tri dni, za naše službe je bilo to očitno spet presenečenje. »Danes bomo šli v šolo peš,« sem naznanila svojima otrokoma: »Hitro se uredita.« »Ne, mama, no…« sta me v en glas odgovorila. »Saj je samo en kilometer poti, kako pa so otroci nekoč hodili peš v šolo,« sem jima že pridigala in sta se molče oblekla ter pojedla zajtrk. Ko pa smo bili že pripravljeni za na pot, sem si hitro preračunala, da v 15 minutah bomo težko prišli gor na breg, da bi pri tem še nesla šolske nahrbtnike. Zagledala sem črnino na cesti – o, so že splužili, in sem otroka razveselila, da se bomo peljali z avtom. Naenkrat je njihova čemera izginila, dolge nosove in stisnjene ustnice so spet vrnili v običajno stanje in sta postala strašno zgovorna in vesela. Še dobro, da sem šla z avtom, ker sem ga pozneje potrebovala…
Najverjetneje ste že iz domačih medijev zasledili, da so v Mali Nedelji začeli z rušenjem stare šole. Rušenje poteka brez večjih težav in gre dokaj hitro, ne glede na vremenske razmere. Delajo tudi ob sobotah. A veste, da obstaja celo načrt rušenja, ki ga je oblikoval arhitekt? V ozadju stare šole oziroma njenega podiranja ali morebitne prenove obstaja zelo dolga zgodba, ki se vleče že skoraj dvajset let. Ste že slišali o tem, da so to šolo leta 2004 prodali za en evro? Ali za en tolar, ne spomnim se več…In da so imeli velike načrte, kaj bodo vse naredili iz te šole, ki so se hitro izjalovili?
Šola pa je dobesedno propadala vsem na očem, zaradi svoje velikosti in nastanitve v središču vasi ste težko zgrešili turobno stavbo, od katere se je širil vonj po starem in zatohlem. Na razpadajoči strehi so že zrasle velike breze, znotraj je padal omet in so se nekatere učilnice bolj spominjale na ameriške hiše po orkanu…
Krajani so bili zaskrbljeni in nejevoljni, saj so njihovi otroci včasih raziskovali notranjost zgradbe, ki ni bila ustrezno zavarovana; mimoidočim številnim turistom ni bilo jasno, zakaj lokalne oblasti ne naredijo nič, razpadajoča zgradba je v vsakem primeru kazila podobo turističnega kraja. Ker imam to čast, da sem med člani lokalne Krajevne skupnosti in vem, da je ta zgodba še tako zapletena in se je zdela celo nerešljiva pred leti.
Ampak zdaj gre! Končno se je nekaj premaknilo. Marsikateri obžalujejo to staro šolo, ker imajo z njo povezane določene spomine in se jim zdi, da s to šolo bodo izgubili tudi delček sebe. Spominjajo se starih časov, ko so v šoli imeli še pouk v dveh izmenah in doli v kleti so se nahajala stanovanja za učitelje. Popoldanski pouk se je začel navadno ob 13.00 uri in trajal do 17.00 ure, večinoma so ga imeli učenci razredne stopnje, ker so imeli krajši urnik. V zimskih časih pa so se prvošolčkom v zadnjih urah kar začele že solze nabirati, ker jih je bilo strah iti v temi domov. Takrat še nihče od staršev ni prišel po svoje otroke z avtom in nikomur ni prišlo na pamet, da bi prišli spremljat svoje otročičke, ki so morali potem iti kakšnih pet kilometrov peš.
Pred dvema letoma so si najmlajši v naši krajevni skupnosti v pismih Božičku na božični jelki sredi Purge zaželeli nove prostore vrtca.
Božiček jim bo to željo po dveh letih uresničil in bo prinesel posebno darilo v Malo Nedeljo, in to bo nov vrtec!
Zanimiva so pisma, ki so jih pisali otročički. »Želim si veliko igralnico, ne tak majhne kak je zdaj v hotelu.« Ali tole: »Želim, da ne bi več na stropu notri teklo in lepe velike garderobe, da bo lepo vse zloženo.«
Sedaj poleg velike garderobe bodo otroci v Mali Nedelji imeli tudi majhno telovadnico s steno za plezanje, košem za košarko in različnimi modernimi pripomočki, ki jo jim bodo gotovo zavidali otroci iz Ljutomera. Tam namreč nimajo telovadnice.
V vrtcu je že vse pripravljeno za male nadobudneže, ki se po skromnim napovedih naj bi že januarja preselili v nove prostore.
Po zelo dolgih letih spanja se je Mala Nedelja začela prebujati…Pred par leti je zraslo otroško igrišče in upamo, da se bomo naslednje leto končno sprehodili s šolskimi otroki po pločniku do Bioterm, ne da bi se vsaki dve minuti bilo treba ozirati nazaj in grajati učence, ki se ne držijo reda in skačejo po cesti. Upam, da bo na mestu stare šole zrasel veličasten park, načrt za katerega že obstaja. V mesecu decembru si lahko dovolimo več upanja…
Ta zasneženi četrtek sem potrebovala avto, ker sem morala hitro ukrepati in odpeljati svojega najmlajšega na urgenco v Ljutomer ter pozneje v Rakičan, ker se mu je zgodila nesreča. Kdo bi si mislil, da otroku pride vroče lepilo v oko in zalepi trepalnice? Hvala bogu se je vse srečno končalo.
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
