Izgorelost za božič

oleticsvetlana, nedelja, 26. december 2021 ob 08:06
Izgorelost za božič

Ta teden smo se šli Božička. Seveda tako ne morem napisati, ampak je res, da sem morala kot svetnica naše Krajevne skupnosti razvažati darila starejšim občanom. Nisem vedela, da se moja vasica Kuršinci razprostira na več lokacijah in da je med hišami s podobnimi številkami lahko razdalja, dolga nekaj kilometrov. Moj devetletnik več ne verjame v Božička, ampak mi je z veseljem pomagal. Včasih nam niso hoteli odpreti, včasih nismo našli prave hišne številke, ker na starejših hišah to ni označeno tako razvidno in se je počasi že začelo temniti, tako da nismo nič videli. Včasih so nas povabili noter na pijačo, pa nismo hoteli sprejeti povabila zaradi trenutne situacije in ogromnega števila paketov, ki jih je bilo treba razvoziti. Par paketov smo pustili pri vratih, ker nam ni uspelo priklicati prebivalcev hiš ali naju je prestrašil spuščeni pes, ki je branil svoj teritorij.
Doma me je tudi čakalo nešteto pakiranje daril, pred tem pa nakupovanje. Ni to tako enostavno – (da ne bi kateri moški zmotno mislil) kupovati darila, kadar želiš, da vsak otrok in prijateljica dobijo nekaj uporabnega in obenem prazničnega. Od tega božičnega nakupovanja in nenehnega možganskega napora, ali sem vse kupila, ali sem koga izpustila, bom po malem kar izgorela…Seveda bi morala narediti seznam, ampak se še vedno zanašam na svoj dober spomin, ki me je že večkrat pustil na cedilu…
Sedaj ravno berem uspešnico Aljoše Bagola »Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke«, ki sem si jo izposodila v knjižnici. Ta knjiga je bila ponatisnjena v štirih izvodih in je med 11000 prodanimi knjigami je najbolj prodajana knjiga lanskega leta. (O tem jaz lahko samo sanjam…)
A veste, da je Aljoša Bagola živel in hodil na OŠ Cankova, pozneje pa je bil dijak murskosoboške gimnazije? Zaslovel je kot oglaševalski kreativni direktor, ki si je prislužil s svojim delom ogromno nagrad in priznanj. Rada berem to knjigo, ker vsake toliko časa je dobro prebrati kakšno knjigo o osebnostni rasti in o tem, da moraš sebe dati na prvo mesto in znati govoriti »Ne«. Ali o tem, da moreš sebe spoštovati in imeti rad. In ne se tako sekirati in se obremenjevati z mnenjem drugih…V glavnem, vse to, če ste že kdaj brali takšne knjige (sama sem jih nešteto) zagotovo veste in se strinjate z vsem napisanim, ampak teorija je eno, praksa pa čisto drugo.
V tej knjigi, ne glede na vse prebrano do zdaj o tej tematiki, sem našla nekaj novega zase in sem videla, da so nekateri kar podčrtavali s svinčnikom cele povedi. Ampak zame je to samo povzetek različnih duhovnih knjig z ogromno navedki, samo to. Saj je dodal nekaj malega o svojem življenju, ampak tega mogoče samo pet odstotkov od vsega napisanega. Takšen bum za prazen nič…Ima celo dve poglavji, v enem od teh opisuje, kako je koristen dober spanec in v drugem, da za naše fizično in duševno zdravje moramo prehoditi dnevno 10 000 km. Kako premeteno! Tega pa res nismo vedeli do zdaj…Ni potrebno odkrivati Amerike, je že, hvala bogu.
Nekateri misli pa so mi res bili všeč in jih bom vam zdaj navedela. »Frank Sinatra je trdil, da je uspeh najboljše maščevanje. Ker pa je ključni vzgib za doseganje izjemnih uspehov nemalokrat prav dokazovanje lastne vrednosti, je pri sebi dobro razčistiti, ali nas žene uspeh ali je v ozadju kaj drugega.« Nekateri mi pravijo, da sem konfliktna oseba. Ker včasih povem naglas to, česar drugi ne upajo povedati: večkrat sebi v škodo. »Konflikti pa niso vselej nekoristni. Njihova namagnetenost velikokrat pritegne presežne ideje…Aristotel je že v Poetiki določil, da je zgodba brez zapleta, konflikta tako rekoč tehnično nedovršena. Brez konfliktov je nedovršeno tudi naše življenje. Z urjenjem v njihovem razreševanju pa postane izpopolnjeno.« Konflikt gor ali dol, Aljoša Bagola pravi, da pametni odnehajo tako, da niti ne začnejo s prepirom. Že zaradi teh misli je bilo vredno prebrati to knjigo. Najbolj ironično v vsej zgodbi je to, da sem ravno to knjigo dobila za darilo za Božič.
Kar pa se tiče izgorelosti v Sloveniji…Verjamem, da nekateri posamezniki res delajo ogromno in izgorevajo, ampak to so zgolj posamezniki…Včasih sem bila tudi precej izgorela ali utrujena ali izmučena. Poleg petih otrok in odsotnosti svojih staršev v bližini, ki bi mi mogoče lahko kdaj pa kdaj priskočili na pomoč, in redne službe v šoli sem še trenirala otroke in sama igrala v prvi slovenski ligi. Še zdaj se spomnim svojega petkovega ubijalskega urnika: pouk od sedmih do dveh v šoli, potem trening otrok v Negovi od treh do pol petih, od petih do pol sedmih trening druge skupine otrok v Benediktu in ob sedmih do devetih zvečer svoj trening v Benediktu. Pa je nekako šlo. In nisem izgorela…
Če k temu dodamo dejstvo, da v lepem sončnem vremenu na terasah ob deseti uri lahko opazite kar dosti Slovencev na kavicah in se jim niti ne mudi tako zelo v službo, o izgorelosti na delovnem mestu bi težko govorili. Ne govorim o Japonski ali ZDA ali celo o državah z vzhodnega bloka. Recimo moj svak, ki živi v Ukrajini, se odpravi v službo ob pol sedmih zjutraj in se vrne domov po osmi uri zvečer. Toliko za primerjavo. In nikoli nima časa oziroma niti ne sme posedati na kavici.
Še enkrat sem prišla do spoznanja, kako je lepo živeti v Sloveniji…
Zanimivo, sem mislila, da ta teden ne bom nič napisala, saj je Božič in si lahko privoščim malo počitka. Ampak sem se usedla in napisala…
Vsem želim miren in vesel Božič! In prosim: ne izgoreti za Božič. Kot vse drugo, tudi ta bo minil…




Morda vas zanima tudi