Od Božiča do Novega leta

oleticsvetlana, nedelja, 2. januar 2022 ob 09:22
Od Božiča do Novega leta


Kadar nam že začnejo božične pesmi presedati, vemo, da prihaja Novo leto. Na koncu novembra pa jih prav iščemo na radijskih postajah in poslušamo s precejšnjim veseljem, ki ga pogreva pričakovanje božičnih praznikov.
Vsakega od nas navdušuje božična pravljica, ki ji podležemo vsako leto ne glede na vedno večji emšo. Vsak od nas je v svojem bistvu še otrok in čaka na čudež. Zdi se nam, da z božičem ali s prihajajočim novim letom se bo vse spremenilo na bolje. Dan po tem ugotovimo, da je vse po starem in se niti za milimeter ni spremenilo in živimo naprej, v mislih pa nam ostane ideja, da se bo mogoče ta čudež zgodil naslednje leto. Nikoli ne veš. Ravno v tem je bistvo Božiča. V pričakovanju čudeža. In občutek odpiranja daril je nepozaben! Pri nas pod letošnjo novo smreko, ki smo jo okrasili z rdečimi in zlatimi kroglami, je bilo 34 daril, paketov različnih velikosti in oblik, vse lično zavito z okrasnim papirjem. Prva sem zvečer bila jaz Božiček, potem sem slišala korake po stopnicah od ene hčerke, pa od druge hčerke…In število daril se je povečevalo… Sama bi to našo navado z veseljem ukinila, posebej zato, ker starejši otroci s svojo štipendijo kupujejo nekaj za nas in za mlajše, ampak si to tako želijo…In tega jim ne morem prepovedati. Navadno se na božično jutro prvi zbudi najmlajši, ki je najbolj nestrpen in komaj čaka, da se ritual odpiranja daril prične; s prijaznimi besedami ga odpravim nazaj spat vsaj do osmih in potem mu dovolim, da zbudi vse ostale…Sliši se šelestenje papirja in radostni vzkliki od mlajših in bolj umirjen »Hvala« od starejših. Letos je najmlajši dobil kar nekaj novih družabnih iger, kar pomeni, da smo se morali vsi z njim igrati. Zame nove igre zahtevajo precejšnji miselni napor, navodila tako ali tako ne maram brati…Ampak za otroke bi dala vse in tako z veseljem z njimi igram, zmaga zame nima pomena. Samo monopoli kart še nisem osvojila, čeprav je mali imel že dvakrat z menoj učne ure. Ne zastopim, ali mi možgani več ne delujejo tako učinkovito, ali se sami enostavno blokirajo, ker te igre res nočem igrati.
Dobro vemo, da bo hrane za praznike preveč in je ne bomo mogli pojesti, ampak jo s takšnim strogim pregledovanjem obširnega seznama nakupimo še več – saj do silvestrovanja ni dolgo: bomo že porabili. Pri kuhanju za božično večerjo tudi ne šparamo – enkrat se živi! Tako se naša miza polni od toliko predjedi, da enostavno glavne jedi ne moremo spraviti vase in jo pustimo za drugi dan za kosilo. Zanimivo, da je naš najmlajši med tem, ko smo se ukvarjali z različnimi solatami, mesom iz tunke, pršutom in biftekom in pokušali vino, je vzel popečen toast in je šel po pašteto iz hladilnika. Lačen je bil, revček, in vse te naše delikatesne solate iz morskih sadežev ter meso v različnih oblikah ga niti malo niso zanimali.
V ponedeljek se odpravimo na drsališče na Ptuj ter si ogledamo, kako lepo je okrašeno to staro slovensko mesto. Na drsališču se nahaja božični škrat, ki pridno čisti led in se spretno izogiba hitrim drsalcem, videti je Dedka Mraza in Božička, ter gospo Božičkovo, ki se lepo sprehajajo po mestu in po želji se lahko slikate z vsakim izmed njih. Takoj se nam porodi vprašanje: Zakaj v Ljutomeru nimamo tega božičnega vzdušja, tega prazničnega rajanja, ko se sliši muzika in smeh otrok, ki drsajo? In veselih vzklikov staršev, ki se pogovarjajo ob kozarčku kuhanega vina ali kavice in med tem se čemerijo nad otroki, ki padajo, izgubljajo rokavice in šale in ne pazijo na druge? Sama sem se jezila nad svojim najmlajšim, ki je preden dal stopalo v drsalko, je že stopil na mokro površino in je imel premočene hlačne nogavice. Komaj sem ga prepričala, da jih je oblekel pod hlače. In se ni hotel preobleči se.
A ste vi tudi v tem tednu naredili načrt v glavi, koga vse boste obiskali? In obdarili? Zanimivo, kako te čokoladne bombonjere potujejo okrog. Od enih do drugih. Z dobro bombonjero in buteljko vina ne moreš zgrešiti pri obdarovanju.
Ptuj nam je tako prirasel k srcu, da smo ga še enkrat obiskali, in sicer z vlakom in z večjo skupino otrok. Ni šlo brez obveznega MacDonaldsa in nakupovanja.
Odpravili smo se tudi v kino, sicer brez mene, ker se nisem mogla prisiliti, da bi gledala novega Spider-Mana. Bila sem samo taksist. Da ne bo pomote: nimam nič proti temu silovitemu junaku in vem, da je že v dveh tednih podrl rekord gledanosti, pa še ga na Kitajskem sploh niso začeli predvajati, ampak ne, prosim. Otroci pa so neskončno uživali in to je najbolj pomembno.
Obiskali smo bližnje terme, knjižnico in se založili s knjigami ter čudovito hišico s tisoči lučk v Žihlavi. Rada bi zaključila s pametno mislijo, ampak nič drugega, kot navadno voščilo, mi ne pride na misel.
Vsem želim srečno Novo leto!




Morda vas zanima tudi