Kako je bilo v Odmevih
Poklicali so me novinarji TV SLO1 in so rekli, da gredo v Zahohy snemat prispevke na mejo z Ukrajino in bi radi vzpostavili kontakt z zdravnico Tanjo, ki živi samo trideset kilometrov vstran, v mestu Užgorod. Rekla sem jim, da če že gredo tja, naj vzamejo s seboj nekaj škatel humanitarne pomoči. Naredili smo že tretjo, takrat mini humanitarno akcijo in predala sem jim te škatle v Murski Soboti. Posneli smo prispevek za Dnevnik. Štiri dni so bili na železniški postaji Zahony in so snemali dogajanje. Med drugim so posneli Splitčana in Italijana, ki sta prišla tako daleč, da bi odpeljala s seboj ukrajinski ženski in jima ponudila streho nad glavo. Uredila sem novinarjem srečanje z zdravnico Tanjo v Užgorodu in po poti nazaj so čakali kar sedem ur na mejnem prehodu za Madžarsko. V Ukrajini so šli s Tanjo v lokal in si želeli naročiti pivo, ampak natakarica jim je rekla, da žal, ni mogoče. Prohibicija…
Ko smo prejšnjo nedeljo odpeljali tja humanitarno pomoč, smo se srečali z njimi v Zahony. Potem so novinarji bili še tri dni v Budimpešti, da so snemali predvolilne shode in po poti domov so me poklicali, da bi radi naredili prispevek o meni na moji šoli, kjer poučujem že dvaindvajset let. Ravno ta dan sem imela reden zdravniški pregled za šolo, ki naj bi trajal kar do enih….Ampak nam je uspelo posneti prispevek v šoli, ravno z mojim 8.razredom, kateremu sem razredničarka že ob 11.00. Hvala medicinskemu osebju v Zdravstvenem domu Ljutomer, ker so bili tako razumevajoči! Novinarji so želeli, da posnamejo, kako jaz z otroki igram odbojko (po učnem načrtu sem imela ocenjevanje rokometa). Ne bi se rada hvalila, ampak moji učenci že znajo zabijati na mreži in celo servirati skok servis, vsaj nekateri, čeprav nobeden od njih ne trenira odbojke. Šla sem v ekipo k deklicam ker jih je bilo samo pet. Fantje so zelo dobri in po navadi igramo z mešanimi postavami, ampak sedaj so imeli malo treme, mogoče zaradi snemanja ali zaradi tega, ker sem jaz igrala proti njih…Posneli smo tudi pogovor pri zidu v Mali Nedelji, na katerega sem slikala...
Pozneje me je poklical novinar, da bodo zvečer prišli njegovi kolegi in me posneli v živo v Odmevih. »A boste mi poslali vprašanja?« sem vprašala. »Saj ni treba«, je rekel. »Ker drugače se bom na to pripravljala in potem bo to zvenelo tako uradno.« Ta dan nisem spala že od treh zjutraj. Mislila sem si, a bom zdržala do večera, saj Odmevi so zelo pozno na sporedu?.. Zvečer sem še pogledala, ali so mi mogoče le poslali vprašanja, ampak jih ni bilo. Se bom že znašla, sem si mislila.
Prišli so pred pol deseto zvečer in so začeli nastavljati kamere zunaj. Bilo je strašno mraz in sem se bala, da mi bo začel glas drgetati in tega ne bom mogla kontrolirati…Oblekla sem dva puloverja in topel plašč. Dobila sem vprašanja. Komaj sem jih pogledala, so me že poklicali. Mlajša otroka sta že spala, starejša hčerka, ki hodi na umetniški oddelek Gimnaziji Ljutomer je bila cel čas poleg, saj jo je zanimalo dogajanje…Namestili so mi slušalke in sem še nekaj časa poslušala našega premiera ministra Janeza Janšo. Sploh ne vem, o čem je govoril…Bila sem na vrsti. Na začetku sem bila malo toga, potem sem se razgovorila. Ko sem gledala posnetek za nazaj, sem si mislila: ah, tega nisem povedala, pa še to bi lahko dodala, pa tam ne bi bilo treba narediti takšne napake…Ampak kar je - je. Saj ni bilo tako slabo. Bala sem se, da bom povedala kakšno neumnost in osmešila celo Slovenijo.
Pozneje so mi vsi rekli, da je bilo karseda dobro, da je bilo super in sem se pomirila. Navsezadnje ni važno, če sem naredila kakšno slovnično napako, važno je sporočilo. Sporočilo je bilo, da lahko vsi, ki želijo - pomagajo in da za to sploh ni ovir.
Naslednji dan je moj telefon pregorel. Klicali so me iz vseh koncev Slovenije, da bi se radi pridružili humanitarni akciji, da bi radi peljali stvari v Ukrajino, da bi radi pomagali tistim beguncem, ki so že pri nas. Poskušala sem odgovoriti čisto vsem, ker je težko zavrniti dobre ljudi, ki velikodušno nudijo svojo pomoč. Še enkrat se zahvaljujem vsem tistim, ki hočejo pomagat Ukrajini in ki se zavedajo, da je tam sedaj strašljivo grozna vojna, v kateri umirajo nedolžni ljudje in ki podpirajo ukrajinski narod, ki se bori za svojo svobodo in neodvisnost. Najlepša hvala vsem! Slava Ukrajini!
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
