Dniprovska zgodba
Pred štirimi leti je v Slovenijo iz Ukrajine prišel mladi fant, ki je končal srednjo kuharsko šolo. Namreč v mestu Dnipro so imeli izmenjavo dijakov in tako ga je slovenski kuhar povabil v Slovenijo. Sam si je našel službo in stanovanje. Čez nekaj časa je za njim prišlo njegovo dekle, ki se je v Sloveniji vpisala v zadnji letnik kozmetične šole. Sedaj je absolventka in dela v kozmetičnem salonu v Mariboru. Ko se je začela vojna, sta poskusila pripeljati svoje sorodnike iz Ukrajine in jim najti namestitev. Obrnila sta se k meni po pomoč. Organizirala sem jim prevoz iz Zahony do Maribora. Moški, Slovenec se je sam javil, da bi se peljal tako daleč in da bi rešil eno ukrajinsko družino. Prišli so sestra od punce s svojo 7.letno hčerko, njena sestrična z njeno 7. letno hčerko in njena mama. Nekaj časa so vse živele v Mariboru v njenem dvosobnem stanovanju, štiri so spale na eni postelji. Punca je neutrudno jim iskala namestitev v bližini Maribora, ampak je bila vedno razočarana, vse je bilo zasedeno in predrago za njo. Našla sem za njih stanovanjsko hišo v Mali Nedelji, ki jo je velikodušno odstopil moški, ki živi in dela v Avstriji. Prihaja samo za vikende. Hiša ima skorajda vse, urejena je v nulo. Sploh ni bilo dileme, takoj so se vselile noter.
Za enkrat se še niso odločili, da bi vpisali punci v šolo. Ena punčka ima težave z govorom in mama se boji, da se bo tu pri nas težko vključila v družbo. Imajo pa poleg hiše otroško igrišče in ni jima dolgčas. Zaenkrat se udeležujeta pouka na daljavo iz Ukrajine in upata na čimprejšnjo vrnitev domov. Ljudje smo si različni. Pustimo času čas.
Podobna zgodba se je odvijala pri družini, sorodnikih od fanta iz Maribora. To so njegova dedek in babica, ter teta s fantkom, ki je ravno dopolnil sedem let. Prišli so z avtom iz Dnipra, potovali so štiri dni, ker ponoči dedek ni smel voziti zaradi policijske ure. Pa še slabše vidi, saj je star 75 let, je prebolel raka in so mu vzeli eno ledvico. Je zelo prijeten in simpatičen možakar, zelo vljuden, spoštljiv in hvaležen. Delal je kot inženir metalurg v tovarni. Ravno ta dan, ko smo jih preselili, je vnuk Gleb dopolnil sedem let. Zelo zgovoren in simpatičen fantek je. Tako se je sekiral, da za rojstni dan ni dobil daril, še torta je ostala v Mariboru, ker so tako hitro odšli, ko sem rekla, da je hiša na voljo. Rekla sem mu, da naj pove ljudem, ki so prihajali in prinašali določene stvari za v hišo, da ima danes rojstni dan. Brez napake je glasno in razločno izgovoril: Imam danes rojstni dan. Ko je dobil potem kakšno čokoladico, sem ga podučila, naj reče: Hvala lepa in tako prisrčno je odgovarjal.
Objavila sem sliko te družine na facebook in pri tem napisala, da je fant danes praznuje. Kar nekaj ljudi se je odzvalo in so fantu naslednji dan prinesli darila. Dobil je kolo, košarkarsko in odbojkarsko žogo ter ogromno sestavljank. Njegove sreče ni bilo konca! Sploh tega ni pričakoval. Mama ni mogla zadržati solz in je napisala hvaležno pismo.
Ljudje so jim prinesli vse, kar potrebujejo, ker je hiša imela samo dve postelji, eno omaro in dva fotelja. Danes bomo jim zmontirali kuhinjo in prinesli vse, kaj še manjka. Ne najdem besed, da bi opisala njihovo srečo in hvaležnost. Slovenci so res tako dobrodelen in solidaren narod, ki mu ni primerjave. Ljudje premorejo toliko srčne topline in dobrote, in so vedno pripravljeni pomagati. Naravnost neverjetni so in zelo, zelo prijazni!
Dedek je že prosil za bor mašino, da zamenja wc školjko, na vrtu je začel že nekaj kopati. Vnuka bodo vpisali v šolo. Življenje se jim normalizira in to je največji dosežek. Včeraj so prišli k meni na tečaj slovenščine in po poti nazaj na Kamenščak so se izgubili in je prišel lastnik v Ljutomer, da so se lahko peljali za njim.
Ravno sedaj poteka delovna akcija, kje moški montirajo kuhinjo v hišo. Danes jih je obiskala g. Jelka Rostaher, ki jim je tudi finančno pomagala, za to ji je iskreno zahvaljujem.
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
