Če obstajajo takšni ljudje smo na pravi poti
Ugotovila sem, da v kriznih situacijah ravnam zelo učinkovito, trdno in odločno. Zadnji mesec vstajam zelo zgodaj, ob štirih ali ob petih zjutraj in celi dan sem potem polna adrenalina. Včasih me takšen tempo utrudi in me malo zmanjka in potem zadremam za pol ure…Čez nekaj časa sem že spet v akciji. Sicer za mojo odločnost v določenih situacijah bi lahko dvomili…Namreč so me povabili v politiko, kot poslanko. Malo me je to mikalo, mislila sem, da bi to bil nekakšen vrhunec mojega življenja. Ne zgodi se pogosto, da v državo pride tujka, ki se potem tako uveljavi, da ji zaupajo takšno pomembno nalogo. Odločala sem se med za in proti, na koncu pa so družina in otroci zmagali. Malo sem potlačila svoj ego,
posvetovala sem se z drugimi in so mi rekle: raje ne. Drugi so mi govorili, da bi bila dobra poslanka. Kakorkoli že v soboto, ko bi morala iti v Ljubljano in s svojim podpisom potrditi to svojo odločitev, sem se ukvarjala z drugimi stvarmi. Dejansko sem reševala življenja.
Ena ženska iz Ukrajine je z desetletnim fantom ponoči odšla iz svojega tukajšnjega bivališča. S seboj imela še kovček in mačko. Želela je iti vstran od tam. O razlogih ne bi pripovedovala. Seveda sem morala pomagati. Našla sem ji drugo nastanitev, 150 km v stran. Tam tudi ni bila zadovoljna, jokala se je in se želela vrniti nazaj v Ukrajino. Nismo mogli več nič narediti. Prepričevanja, tudi tako vneta in podprta z argumenti, včasih ne pomagajo. Odšla je z vlakom proti Budimpešti. Sedaj pa se je za njo izgubila vsaka sled.
Drugo punco, ki je prišla iz Ukrajine, sem vzela k sebi pod streho poleg svojih štirih begunk, ki so že pri meni skoraj mesec dni. Naenkrat nas je postalo dvanajst v hiši. Morala sem jo odpeljati. Bile so solze, policija, potem socialna služba. Iskala sem ji zaposlitev, bivanje v dijaškem domu, poklicala sem ogromno znancev. Po štirih dneh mi je rekla, da se vrača nazaj, k svojim. Spet socialna, spet prepričevanja…Ni šlo. Upam, da bo vse dobro z njo. Na tečaj mi je prinesla darilo v zahvalo. Imam že novo idejo, da bi jo zaposlila čim dlje vstran z namenom, da bi zapustila nezdravo okolje, v katerem živi. Vsega ne morem povedati, ker ne vem, če bi prenesli toliko resnice. Upam, da mi bo to uspelo. Sedaj se tej punci obeta služba v luksuznem hotelu in nastanitev.
Kličejo me zaradi različnih zadev, povezanih s humanitarno pomočjo. V nedeljo sem urejala prevoz kombija iz Splošne bolnišnice Murska Sobota, ki je peljal določene stvari v Ukrajino. Bila sem na vezi s šoferjem in s Tanjo, zdravnico iz Užgoroda. Uredila sem jim srečanje. V ponedeljek je šel kombi iz Krškega, oni pa so peljali stvari na drugi mejni prehod, Medica…Tam je nekako lažje, ker je že vse organizirano in pod okriljem humanitarne organizacije. Stvari samo odložiš, pridejo humanitarne organizacije in vse vzamejo ter odpeljejo na zbirni punkt. Klical me je radenski podžupan, ima poln kombi hrane in higienskih pripomočkov. Povezala sem ga s šoferjem iz Krškega in sedaj se skupaj dogovarjata. To bo že šesti kombi…S tremi sem šla sama, sedaj pa vse organiziram od zunaj.
Kličejo me ljudje, ki bi radi pomagali s pohištvom, ko urejam namestitev ali s hrano ter drugimi potrebščinami ali celo z denarjem za ukrajinske begunce. Usmerjam jih, povem naslove, kam morejo peljati določene stvari, ker vsega sama več ne utegnem. Moški, ki me je klical iz Beltincev, je želel predati nekaj hrane in oblačil Ukrajinkam. Kombi je bil že tako nabito poln. Rekla sem mu, naj stvari pripelje na tečaj slovenščine v Gimnazijo in potem so ženske vzele, kar rabijo. Na dan imam včasih po petdeset klicev. Kličejo me in pišejo tudi tisti moški, ki bi radi vzeli žensko z otrokom, ali brez otroka in si ustvarili družino. S tem se nočem ukvarjati, nočem biti ženitvena posredovalka. Jih vljudno zavračam.
Kličejo me z evangeličanske cerkve z Goriškega, da bi rade našim ženskam uredile srečanje s piknikom in dali darilca. Kličejo me za ukrajinske note, kličejo me za ukrajinske pesmi učitelji iz drugih šol. Kličejo me naše Ukrajinke, ki se nahajajo tu, ko otrok ima vročino, kdaj nimajo česa…Zanima jih, kdaj bodo dobili kartice z urejenim statusom za začasno zaščito in kdaj bodo dobili službe…Mislijo, da sem dobra vila in vse to lahko z zamahom čarobne palice uredim v trenutku…Kličejo me, kličejo me…
Poleg vsega tega kaosa obstajajo tudi svetli trenutki. Ko sem videla dedka iz Dnipra, kako pridno dela na vrtu z zavezano ruto na glavi (moram mu prinesti kapo na šilt) in ko sem videla malega Gleba, ki se tako razposajeno vozi s kolesom od mojega sina, se mi je srce oddahnilo. Ko sem videla moške, kako so tako kot, če bi bili v delovni akciji, v dveh urah razmontirali kuhinjo v enem mestu in jo potem tudi v dveh urah zmontirali v hiši Ukrajincem, sem bila zadovoljna. Ko sem slišala, da je ženska, sodnica, sprožila akcijo in tej družini pripeljala televizijo, hladilnik, sesalec, vrč za segrevanje, posodo in druge stvari, sem bila vzhičena in obenem pomirjena. Če obstajajo takšni ljudje, smo na pravi poti.
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
