Za trenutek so pozabile na vojno
V teh skoraj tridesetih letih, ko sem tu, nikoli nisem bila na policiji. Sedaj pa sem postala tam dobra znanka. Včeraj sem pripeljala tja, da bi prijavila za začasno zaščito že peto družino. Postopek je dolgotrajen, rabijo ogromno podatkov in je policistom zelo težko, ko morajo izpisati podatke iz osebnih izkaznic. Napisani so v cirilici, v ukrajinskem in v ruskem jeziku. Prihaja do ogromno napak, ki jih morajo naši policisti potem razvozlati. Namreč so tej družini z dvema punčkama, ki je prišla v Slovenijo z vlakom, madžarski cariniki uredili začasne potne liste v latinici, ker je mama imela samo notranji potni list oziroma osebno izkaznico, njeni dve punčki pa samo rojstna lista. Vsem trem so napisali različne priimke, sicer so zamenjali eno črko pri vsakem, ampak nastal je veliki problem. V glavnem brez mene se nikakor ne bi mogli sporazumeti. Bila sem tam od osmih zvečer do desetih in še dlje. Prišli smo že prej, ampak smo morali počakat do osmih, ker ni bilo na voljo policistov. Zaključili smo ob pol enajst uri.
Punčki, ki sta stari 3 in 6 let, na začetku sta se malo crkljali pri mami, pri meni, skoraj sta zadremali…Potem sta se nekako prebudili in se začeli igrati. Moja prijateljica jima je risala lepe Barbike v zvezek, ki sta ga imeli s seboj. Jaz sem poiskala v torbi dva čokoladna bombončka in dala sem jima ročno izdelane zapestnice od moje enajstletne hčerke. Namreč mi njiju je podarila za materinski dan. Punčki sta se tako razveselili teh zapestnic…Potem so se najmlajši punčki so se razletele perlice in jih je revica pobirala po vsej policijski postaji. Upam, da mi moja hčerka ne bo zamerila, da sem njeno darilo dala punčkam…
Taisti dan smo imeli šolsko proslavo za materinski dan. Za to sem na začetku šolskega leta bila odgovorna jaz in moja sodelavka. Dve leti nazaj sem bila organizator iste proslave, ampak nismo je mogli izvesti. Začelo se je obdobje korone. Takrat smo imeli vse tako pripravljeno, risali smo plakate mamic, ki so uprizarjali različne poklice. Sedaj, ko sem bila tako preobremenjena z vsemi drugimi stvarmi, je sodelavka prevzela vso breme na svoja pleča, ampak ta teden je zbolela. Za organizacijo proslave sta bila zadolžena druga dva sodelavca, ki sta v treh dneh spravila zadevo do konca. Nekaj ur pred proslavo sta me vprašala, ali imam kakšno dekoracijo za sceno. UPPPPPS Kako sem lahko to pozabila? Adrenalin mi je začel delati sto na uro. V glavi sem že imela načrt, kako bi to popravila. Odpeljala sem domov različne vrste barvnega papirja in prosila Katjo, svojo nečakinjo, da naj naredi nekakšne večje rože. Naredila je. Dve sta bili rumeno – modri. Kot ukrajinska zastava. Napičili sva te rožice na zavesi v kulturnem domu in tako je oder izgledal kot oder za šolsko prireditev. Uuuuhhh!
Za materinski dan po tečaju slovenščine so vse ukrajinske ženske z otroki bile vabljene na Karitasov koncert v Dom kulture v Ljutomeru. Do te ideje, da bi nas povabili, je prišla Jasna Branka Štaman skupaj z g. Marijo, vodjo Karitasa v Ljutomeru. Ljutomerski župnik je želel povedati nekaj spodbudnih besed in se zahvaliti ukrajinskim ženskam, da so se udeležile dogodka v ukrajinskem jeziku. Ko je na koncu rekel: Slava Ukrajini! je skupina naših žensk glasno vzkliknila: Herojem slava! V sedanjih časih je to že postalo zakon, da na besedno zvezo Slava Ukrajini odgovarjajo Herojem slava.
Ženskam in njihovim otrokom se je oddahnila duša. Za kratek čas so pozabili, da se v njihovi domovini odvija vojna in umirajo nedolžni ljudje in so se predali opojni glasbi. Potem so jih v galeriji postregli z domačim pecivom. »Kdo je vse to spekel?« so me vpraševale. Namreč v Ukrajini nimajo takšne navade, da se na takšnih prireditvah postreže s pijačo in pecivom, ki ga spečejo ženske same. Navdušene so bile! Bilo je ogromno otrok, saj mamice vzamejo sedaj vse svoje otroke s seboj. Vsekakor je to bilo zelo dobrodošlo in so se na takšen način vključile v našo družbo. Hvala vsem, da ste se tega spomnili in nas povabili!
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
