Ustavim se in grem naprej

oleticsvetlana, sobota, 16. april 2022 ob 06:17
Ustavim se in grem naprej

Prejšnji teden sem imela strašen napad alergije. Dvanajst ur mi je teklo z oči in sem kihala ter brisala nos. Vzela sem claritine, kaplje za v nos in za oči – ni pomagalo nič. V telovadnici sem imela spuščene žaluzije, vsak žarek svetlobe me je spravljal v obup. V šoli sem nosila sončna očala in doma, ob šesti uri zvečer, ko smo končali s predavanjem, sem se šla uleč v temno sobo in klicala vse, koga sem morala. Nič drugega nisem mogla storiti. Še glas prek telefona sem imela tako bolan, da so to vsi opazili. Celo moji možgani, ki ponavadi delajo s svetlobno hitrostjo, so se upočasnili.
Od enih do dveh, pred šolskim sestankom, sem imela intervju za portal siol. Prišli sta zelo daleč, z Gorenjske, dogovarjali smo se za to en teden nazaj in nisem jih mogla zavrniti. Sedela sem v avli hotela, pogovarjala sem z njima in nenehno brisala oči ter nos. Zraven bila tudi fotografinja, ki je želela narediti z menoj par slik. Govori se par slik, ampak v resnici je bilo kakšnih petdeset slik v različnih pozah – pravi fotošuting. In jaz, ki sem znana po svojih seljfijih, bi sedaj najraje to odklonila. Slikala me je zelo hitro, da mi ne bi začelo spet teči iz vseh odprtin. Zadrževala sem solze in se poskušala nasmehniti. Od nenehnega brisanja sem imela otečene oči in rdeč nos. Ampak naslovna slika je bila zelo lepa. Ne vem, kako je fotografinji to uspelo, nedvomno je vrhunska profesionalka.
Ta dan sem porabila deset paketov robčkov in ko mi jih je že zmanjkalo, sem brisala nos in oči s prtički. V glavnem sem bila ta dan dobesedno možgansko mrtva. Nisem se odzivala.
Dobila sem pismo, napisano na papir z zelo drobno pisavo. Nisem videla nič. Počakala sem, da so se mi posušile solze v očeh in sem lahko dala očala gor, ter ga prebrala. Napisala mi je ženska, ki živi v bližini Maribora. Naslovila ga je na naslov Svetlana Oletič, Mala Nedelja in je pismo prišlo k meni, čeprav je moj naslov drugačen. Njena hčerka, ki živi v Ameriki ji je nakazala 500 evrov in bi želela, da bi jaz ta denar namenila zdravnici Tanji oziroma da bi ona ga porabila za zdravila ali za druge stvari, ki jih potrebujejo begunci v Ukrajini. Namreč zahod Ukrajine je postal zatočišče za vse Ukrajince iz vzhodne regije. Poklicala sem jo in ji rekla, da ni problema. Dam ji Tanjin tekoči račun in lahko ta denar nakaže. V Užgorodu, kjer živi in dela Tanja, je dokaj mirno in banke obratujejo. Ni bila za to. Rekla je, da tovrstnim denarnim prevodom ne zaupa, tudi Rdečemu križu in Karitasu ne. Rekla je, da bo sama kupila zdravila in medicinske pripomočke za 500 evrov in jih bo meni pripeljala. Se pravi bom morala spet iti s humanitarno pomočjo v Ukrajino.
Poklical me je moški, rojen leta 1930, ki živi v Celju. Nekaj časa mi je razlagal svoj življenjepis, potem je rekel, da mu moram poiskati družino z otroki v Ukrajini, ki je izgubila očeta v vojni in bi rad jim pomagal ter nakazal denar. Poklicala sem Tanjo in ona že išče. Rekla je, da je takšnih otrok ogromno v sirotišnicah, ampak bi ona rada našla nekoga, ki živi pri vsaj enem od staršev in mu pomagala. Ker je sama rekla, da tudi ne zaupa sistemu. Če sirotišnici nakažejo denar, ga bodo porabili za potrebe vseh otrok, ta maški pa bi rad pomagal samo eni družini, za katero bo prepričan, da gre vse v prave roke.
Ukrajinske ženske z otroki, ki živijo pri nas že več kot 45 dni od države niso dobile nič…Nekatere so komaj dobile odločbe in sedaj pošiljajo zahtevke za denarno pomoč. To bo trajalo še tedne in več. Za zdaj živijo od pomoči Rdečega križa in Karitasa ter pomoči nekaterih posameznikov, ki jim prinašajo oblačila in hrano. Na začetku so dobile predvsem zimska oblačila. Nekaj jih je prišlo v Slovenijo zgolj z nahrbtniki. Potrebovale bi oblačila za pomlad, poletje za ženske in otroke vseh velikosti. V soboto, 23.4.v ŠICu bomo imeli tržnico oblačil za ukrajinske begunce. Obvestila bom vse begunce, ki jih poznam (skoraj sto) in bodo prišli iskat oblačila. Tistim, ki ne bodo mogli priti, bomo oblačila odpeljali.
Videla sem žensko, ki je bila v jakni, katero je dobila od humanitarne pomoči, in je ne more zapeti. Videla sem žensko, ki je prišla k meni na tečaj v gumijastih natikačih. Edini čevlji, ki jih je imela na sebi, so se ji utrgali.
Na fb sem objavila sliko mame in hčerke, ki sta prišli iz obkoljenega Čugujeva v bližini Harkova. To je mesto, kjer je živela moja mama. Mesto, ki ima vojaško letališče in akademijo za vojaške pilote. To je mesto, ki je že prvi dan bilo pod nenehnim obstreljevanjem in v katerem so uničili vse, kar se uničiti da. Nista mogli oditi prej, ker so ceste bile minirane.
Po tej objavi mi je pisal moški, ki je želel jima nakazati dvesto evrov. Seveda nimata računa. Nakazal je meni in sem jim ta denar predala. Nista imeli s seboj nič. V 40 dneh vojne sta porabili vse prihranke še v Ukrajini…
Hvala takšnim ljudem, ki rade volje pomagajo!
Naslednji dan mi je sodelavka prinesla v šolo močnejšo tableto proti alergije. V pol ure sem bila kot prerojena.
Malo sem se ustavila...In sedaj spet grem naprej.