Društvo Svobodna Ukrajina

oleticsvetlana, nedelja, 24. april 2022 ob 05:51
Društvo Svobodna Ukrajina

Ideja o zaprtju društva Slovani je prišla že mnogo prej, dva meseca pred vojno. Kot bi vedeli… Tri leta je minilo, ko smo tako navdušeni in polni elana odprli društvo za širitev slovanske kulture Slovani. Takrat smo se srečali Ukrajinci, Rusi in Belorusi po narodnosti in ugotovili, da imamo precej skupnega. Najbolj skupno pa nam je bilo to, da vsi že nekaj let živimo v Sloveniji. Nekaj časa smo se srečevali, skupaj praznovali, imeli smo ogromno idej, kaj vse bomo naredili.
Želeli smo imeti stojnico za dan društev v Ljutomeru, moja prijateljica je že naročila ukrajinske narodne noše. Ni nam uspelo ne prvo, ne drugo leto, bila je kriva korona.
Želeli smo si, da bi organizirali koncert in tja povabili izvajalce, ki prihajajo iz držav bivše Sovjetske veze. Ni nam uspelo, bila je kriva korona. Plačevali smo članarino, urejali papirje in dejansko nismo počeli nič. Predsednik društva je rekel, da ima dosti drugih zadev in bi vodenje društva prepustil meni. Saj v resnici sem jaz bila in predsednik in tajnica obenem, on je bil predsednik samo na papirju. Prej se mi je zdelo pametno, da se več ljudi vključi in sem točno vedela, da tajniških zadev ne bo znal nobeden urejati, ker je znanje slovenščine pri marsikaterih mojih sorojakih, razen prijateljice, bolj klavrno. Ta ideja o predsedstvu me ni privlačila, ker jaz potrebujem akcijo, ne pa samo zgolj dejstvo, da sem predsednica društva, ki ne dela nič.
Začela sem urejati papirologijo o zaprtju društva. Na žalost sem ugotovila, da je zapreti društvo skoraj tako težko, kot ga odpreti. Pošiljala sem na občino vso dokumentacijo, ampak vedno je bilo nekaj narobe in je bilo treba popravit. Po nekaj poskusih in novih sivih laseh mi je končno uspelo zaključiti postopek. Vmes se je začela vojna…Predsednik našega društva je Rus, prišel v Slovenijo iz Moskve in do vojne smo bili v zelo dobrih odnosih.
Ko se je začela vojna, se je naenkrat vse spremenilo. Ni mi napisal niti vrstice, jaz mu tudi nisem napisala nič. Čutila sem hlad, ki je vel od njega, celo mraz. Po desetih dnevih vojne mi je napisal uradno pismo in me vikal, ter, ali je meni uspelo zapreti društvo.
Želela sem preveriti situacijo in slišati njegovo mnenje o vojni…Sicer sem že tako ali tako to vedela, ampak me je zanimalo, kako se bo odzval. Vedela sem, da doma cel čas gleda ruska poročila, jih je gledal že prej in sem bila prepričana, da to s še večjo vnemo počne tudi zdaj in zagotovo ima oprane možgane. Nisem se motila. Napisal mi je, da mojih dejanj v podporo Ukrajini ne podpira in to kar jaz počnem, je gnusno in neumno. Gnusno in neumno je napisal.
Nisem mogla iz svoje kože in sem zaključila naš pogovor prek whatsappa s stavkom »Slava Ukrajini!« Želela sem mu napisati kar nekaj krepkih besed, ampak sem se pravočasno ustavila. Ne bom se spuščala na takšen nizki nivo. Naj živi v svojem svetu, ki si ga je sam ustvaril. Ampak me je bolelo…Čeprav po vseh teh bumerangih nazaj sem že dobila debelo kožo…
Marsikateri so me vpraševali, zakaj ne ustanovimo svojega novega društva, da bi svojo dejavnost legalizirali. In smo ga. Sedaj z vsemi papirji je šlo malo hitreje, ker sem že vešča tega…Društvo se imenuje Svobodna Ukrajina. Nimamo nobene članarine: Člani društva so lahko državljani Ukrajine in Slovenije, tudi Rusije, če podpirajo naše interese. Z dejavnostjo našega društva želimo pomagati vsem Ukrajincem, ki so pobegnili iz svoje države v Slovenijo zaradi vojnih razmer. Pomagali bomo tudi vsem potrebnim v Sloveniji. Ravno zaradi tega smo včeraj organizirali humanitarno tržnico za vse Ukrajince in Slovence, ki potrebujejo oblačila in obutev. Nekateri Ukrajinci so mobilni in so prišli s svojim avtom ali peš, druge so pripeljali lastniki hiš, kje stanujejo ali prostovoljci. Nekaterim bomo mi odpeljali oblačila, ki so nam ostali. Vse, kaj bo ostalo čez teden dni bo šlo s kombijem spet v Ukrajino. Hvala vsem, ki ste pomagali!!! (moram pa povedati, da na tržnici ni bilo nobenega Slovenca, čeprav so komentarji bili kar ostri: zakaj ne pomagamo našim, ki živijo v stiski?) Saj smo. Tri ogromne vreče oblačil sem že odpeljala eni družini. Naj se samo javijo in jim ne bo nerodno. Ko sem rodila dvojčici, sva z možem bila brez dohodkov: on brezposeln, jaz sem dobila zgolj otroški dodatek) Takrat sem šivala posteljnino in oblekice za punčki. Kako bi bila vesela, če bi mi kdo ponudil za njiju oblačila!
Še predobro vem, da so danes volitve, na katerih bi celo lahko bilo moje ime med kandidati za obkrožiti, ampak sem se odločila za drugo pot. Upam, da bom tako pomagala več ljudem in bo moj doprinos družbi neizmerno večji.