Dogodki se vrstijo
Dogodki se vrstijo…Ne štejem več koliko krat sem bila na televiziji: TV SLO 1, POP TV, Planet TV…Ne štejem več, koliko krat sem dala izjave za časopise: Vestnik, Nedeljski dnevnik, Slovenske Novice, Domovina, spletne portale siol. net, iskreni.net. Ne spomnim se točno, koliko krat sem nastopala na Radiu Maxi, Radiu Murski val, Radiu Slovenija in Radiu Ognjišče…To sem sedaj napisala zgolj iz razloga, da sama ne pozabim vsega in niti slučajno ne iz potrebe, da bi se s tem hvalila. Nisem si želela slave na takšen račun…
Zanimivo, da nekateri me ogovorijo kar na cesti, delajo komplimente mojemu delu, hvalijo mojo knjigo… Postala sem vajena medijske pozornosti, ampak nisem se spremenila. Niti malo. Še vedno hodim v istih oblačilih, z isto pričesko in z istim make -upom. Paziti moram samo, da ne zinem kaj neumnega v javnosti in se moram naučiti govoriti bolj počasi, ker preveč hitim…Saj se trudim, ampak še dosti dela me čaka…
Opazila sem, sicer to sem ugotovila že dosti prej, da marsikateri ljudje mojega tempa in poteka misli sploh ne dohajajo…Ko imam v glavi načrt in to potem nekomu pripovedujem brez vmesnih stavkov, ker se mi zdi logično in nočem se ubadati s podrobnostmi, ugotovim, da ljudje sploh ne razumejo za kaj gre in kaj morajo storiti. Potem povem vse še enkrat zelo podrobno in zelo počasi. Sicer ob tem izgubljam živce, ampak bog me je nagradil z izjemno prijaznostjo in empatijo do soljudi, zato to ne predstavlja zame velikega napora. Pa tudi delam v šoli, zato sem tega navajena.
Včasih me presenečajo tudi tisti, ki mi sledijo oziroma so na tekočem z dogajanjem, ampak nekako izpuščajo stvari, ker jim ne razložim čisto vsega in potem prihaja do napak. Čeprav tako kot v športu, recimo odbojki, napake so neizbežne. Tisti, ki ne dela ničesar, ne more storiti napake. Odbojke ne moreš igrati, ne da bi storil kakšne greške: ali ti kakšen servis gre v avt, ali kakšen udarec v blok. Ne glede na napake, se šteje učinkovitost dela.
Zbudim se še vedno zgodaj, med četrto in peto uro in takrat imam mir. Trudim se, da bi spala vsaj šest ur dnevno, ampak mi to ne uspeva. Zjutraj me misli prehitevajo in ne morem spati. Vsak dan me čaka ogromno dela. In ogromno telefonskih klicev ter sporočil. In pišem, pišem, pišem. Kmalu bo moja knjiga končana in rokopis bom poslala v uredništvo.
Dogodki se kar vrstijo. Prejšnji teden smo bili prisotni na humanitarnem koncertu v Murski Soboti, ki ga je organizirala Evangeličanska cerkev v podporo Ukrajincem. Bilo nas je več kot petdeset Ukrajincev. Nisem mogla vseh prešteti, ker nekateri niso šli v MacDonalds, ampak so šli takoj na koncert. Po koncertu je sledilo obvezno slikanje z otroki, ki so dobili darila in prijetno druženje z nepogrešljivim kozarcem vina ter obloženimi kruhki…Skupno druženje je trajalo samo tri – štiri ure, ampak za tem stoji petkrat več dela z moje strani z logistiko ter obveščanjem vseh Ukrajincev. Ne gre to tako enostavno, kot recimo pri odbojki, kje treniram mlade: imam skupino, tja napišem sms in vsi vse vedo, prevoz na tekmo ne predstavlja nobene težave. Tukaj je vse drugače: nekaterim pišem na messenger, nekaterim na viber, whatsapp, po e-pošti, dam objavo na fb v dveh jezikih…Potem pa se začnejo vprašanja? Kje se nahaja Gledališče Park? Mi bi radi prišli, ampak nimamo prevoza. Pišejo iz Lendave in iz Martjancev. Nekoga moram nagovoriti in pošljem avto tja. Ali nekdo se izgubi, ali kateremu postane slabo, ali od katere otrok zboli in nujno moram iskati avto, da jih odpeljejo…
Nekatere dogodke, ki mi jih predlagajo različni ljudje, začnem zavračati. Enostavno ne utegnem. Predlagajo mi srečanje mladih ukrajinskih najstnikov, kjer bi izrazili svoje mnenje glede trenutnih razmer v Ukrajini v angleščini. Predstavljam si, koliko bi bilo potrebno dela za organizacijo prevoza in prepričevanje najstnikov in potem po vseh mojih prizadevanjih na koncu bi tam sedela samo dva pubertetnika in komaj čakala, kdaj odideta s tega dogodka…Večina jih dela kar dve šoli, svojo ukrajinsko on-line in obenem slovensko.
Humanitarna tržnica, za katero smo zbirali oblačila kar dva tedna, je mimo. Imeli smo težave s prostorom. Rezervirali smo ŠIC in nismo vedeli, da se tam dogaja Državno prvenstvo v twirlingu. Ko smo vse stvari z mizami vred znosili v avlo, so nas dobesedno vrgli ven. Saj jih z ene strani razumem, ker ni lepo imeti tržnico pri vhodu, ko ugledni ljudje pridejo plačat karte in navijat za svoje deklice v prelepih bleščečih kostimih. V dvorani za namizni tenis, kje smo vedno imeli humanitarne akcije so bili sodniki in zato smo bili primorani ostati na ozkem hodniku…Čevlje sem kar zložila po stopnicah navzgor, ker nikjer več ni bilo nobenega placa. Oblačila od drugih ljudi so kar prihajala…Na začetku smo se trudili jih razvrščati, potem smo že obupali…
Potem sem morala organizirat kombi, da spravim vsa oblačila, ki so ostala od tam. Sedaj jih do petka bom imela v garaži, potem gredo v Ukrajino. Nekatere družine, ki jim ni uspelo priti v soboto na tržnico, bodo prišli po oblačila, nekatere, recimo iz Murske Sobote, bom pripeljala in odpeljala sama. Na žalost avtobusi iz Murske Sobote ne vozijo do Male Nedelje oziroma do Kuršincev…Kmalu nas čaka prvomajski pohod na Jeruzalem z ukrajinskimi zastavami in mogoče celo v majicah z ukrajinsko simboliko, če mi jih uspe naročiti in natisniti. Pred nami je druženje ukrajinskih in slovenskih mamic v Murski Soboti, spet pod okriljem Evangeličanske cerkve.
V tem času je moj talent logistike nekako prišel do izraza. Imam cilj in imam sredstva in kot sem že rekla v Odmevih, zame ni ovir. Papirologije in neštetih telefonskih klicev se več ne bojim. Vajena sem že tega. A je treba napisati statut društva z 28. členi? Ni problema. A je treba še priložiti zraven zapisnik o občnem zboru članov? Ni problema. A je treba pomagati sestri napisat izjavo o tem, da ne prejema iz Ukrajine nobenih denarnih dohodkov, ker je je njena firma zaprta. Ni problema. Prošnja za delo za Ukrajinko? Vse gre. Vse gre, če hočeš in če se potrudiš. A je treba poiskati ukrajinsko družino, ki je v vojni izgubila očeta in kateri bi en Slovenec rad pomagal? Zavrtim dvajset številk in…končno najdem. Čeprav tiste družine pod socialno zaščito in podatkov ne delijo. A je treba peljati na zdravstveni pregled v Maribor ukrajinske ženske, ki so ravnokar dobile službo? Najdejo se šoferji, najdejo se tudi varuške za otroke ukrajinske mamice, ki bo začela delati v popoldanski izmeni…Hvala vsem, ki tako radi pomagate! Resnično hvala!
Blog je mnenje avtorja in ne izraža stališča uredništva.
