Tlačani kosili grajsko pobočje v Negovi
Kose je na grajskem bregu zavihtelo 11 koscev
Grajska košnja v Negovi
Ni bilo tako, kot piše v naslovu, kajti v Negovi že dolgo ne biva kak graščak, kateremu bi morali prebivalci opravljati tlako. To smo omenili le v prispodobi, saj so se košnje brega pod gradom, na katerem prostoru rastejo slovite negovske narcise, lotili člani TD Negova-Spodnji Ivanjci. Pridružila sta se jim tudi člana TD Sv. Jurij ob Ščavnici Edi Leskovar in Janez Mir ter še kak kosec, ki se je želel pridružiti negovskim koscem od drugod.
Kosci so se zbrali pred vhodom v negovski grad, kjer so se, kot je bila
navada v preteklosti, okrepčali s požirkom žganja, ki ga je prinesel
»gospodar«, tokrat je bil to predsednik TD Negova-Spodnji Ivanjci
Zdenko Bratuša ter tudi kosci, ki so se udeležili košnje. Po
pozdravu jih je »gospodar« povabil, da pokosijo grajski breg, obenem pa
na tak način prispevajo, da breg, katerega ni mogoče kositi strojno, ne
zaraste z grmovjem.
Kose je zavihtelo 11 koscev, med katerimi je bil najstarejši 79 letni Slavko Lončarič. Po navadi so kosci začeli kositi, ko se je delal svit. Tako poje tudi slovenska ljudska pesem: »Ko se bo delal svit, gremo kosit…«. Tokrat so kose z roso namočeno travo, zaradi katere kosa lepše reže, pričeli kositi ob šesti uri. Košce je ob njihovem delu spremljal harmonikar, muzikant Dani Rajh. V manj kot dveh urah je bila parcela pokošena. Ko so opravili delo jih je gospodar povabil na zajtrk. Tako kot v preteklosti, so tudi tokrat za kosce pripravili »kislo žüpo«, ki jo je tokrat skuhala Marija Bratuša iz Negove, zaselka Negovski Vrh. Kosci so bili postreženi tudi s sirovimi pogačami, ki jim rečejo tudi kvasenice ter »rdečko«, ki jo je na brajdah na grajskem posestvu pridelalo TD Društvo Negova-Spodnji Ivanjci.
Po končanem delu smo se pogovarjali s predsednikom TD Negova-Spodnji Ivanjci, ki nam je o tej prireditvi povedal: »Glavni namen te tradicionalne košnje je, da ohranimo običaj, ko so se kosci zbrali na travniku in ročno kosili travo. Sam izhajam iz manjše kmetije in sem še redno opravljal to delo. Kot vidite, je še nekaj takih, ki znajo prijeti za koso. V preteklosti so se za košnjo na tem hribovitem delu zanimali tisti, ki so redili živino, v zadnjem času pa 82-letni Negovec Stanko Rojko, ki ima edini v središču Negove živino. Ker danes težko najdemo hišo, kjer bi redili govedo, ni zanimanja za travinje. Ker je spravilo na tem bregu mogoče opraviti le ročno, za to sploh ni zanimanja. Mi s košnjo ohranjamo naravo, da se ne bi zaraslo z grmovjem. Vesel sem, da se je povabilu odzvalo toliko koscev, ki še imajo voljo pokazati, kako se kosi s koso.«
Naj povemo, da je bil ta dogodek tudi prijetno druženje, katerega je v teh časih vse manj.
Kose je zavihtelo 11 koscev, med katerimi je bil najstarejši 79 letni Slavko Lončarič. Po navadi so kosci začeli kositi, ko se je delal svit. Tako poje tudi slovenska ljudska pesem: »Ko se bo delal svit, gremo kosit…«. Tokrat so kose z roso namočeno travo, zaradi katere kosa lepše reže, pričeli kositi ob šesti uri. Košce je ob njihovem delu spremljal harmonikar, muzikant Dani Rajh. V manj kot dveh urah je bila parcela pokošena. Ko so opravili delo jih je gospodar povabil na zajtrk. Tako kot v preteklosti, so tudi tokrat za kosce pripravili »kislo žüpo«, ki jo je tokrat skuhala Marija Bratuša iz Negove, zaselka Negovski Vrh. Kosci so bili postreženi tudi s sirovimi pogačami, ki jim rečejo tudi kvasenice ter »rdečko«, ki jo je na brajdah na grajskem posestvu pridelalo TD Društvo Negova-Spodnji Ivanjci.
Po končanem delu smo se pogovarjali s predsednikom TD Negova-Spodnji Ivanjci, ki nam je o tej prireditvi povedal: »Glavni namen te tradicionalne košnje je, da ohranimo običaj, ko so se kosci zbrali na travniku in ročno kosili travo. Sam izhajam iz manjše kmetije in sem še redno opravljal to delo. Kot vidite, je še nekaj takih, ki znajo prijeti za koso. V preteklosti so se za košnjo na tem hribovitem delu zanimali tisti, ki so redili živino, v zadnjem času pa 82-letni Negovec Stanko Rojko, ki ima edini v središču Negove živino. Ker danes težko najdemo hišo, kjer bi redili govedo, ni zanimanja za travinje. Ker je spravilo na tem bregu mogoče opraviti le ročno, za to sploh ni zanimanja. Mi s košnjo ohranjamo naravo, da se ne bi zaraslo z grmovjem. Vesel sem, da se je povabilu odzvalo toliko koscev, ki še imajo voljo pokazati, kako se kosi s koso.«
Naj povemo, da je bil ta dogodek tudi prijetno druženje, katerega je v teh časih vse manj.
